Jedro

Tožnik, ki je bil v času škodnega dogodka star 30 let, je v posledici škodnega dogodka utrpel prelom osnovnega členka palca desne roke s premikom, razpočno rano na bradi in manjše vreznine na desni podlakti in desni goleni. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin mu je bila prisojena odškodnina v višini približno 3,5 PMNP, iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa odškodnina v višini približno 4 PMNP.

Po utrjenem stališču sodne prakse se začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti praviloma upošteva v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Tožniku zamudne obresti ne gredo od zapadlosti zahtevka, marveč od nastanka zamude. Toženka jw glede na prvi odstavek 943. člena OZ prišla v zamudo petnajsti dan po vložitvi zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek dolgovanih stroškov zviša na 1.556,51 EUR.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke, v celoti pa pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 7.740 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2006 dalje (I. točka izreka) in da mu je dolžna povrniti 1.368,60 EUR stroškov z zahtevanimi obrestmi (II. točka izreka). V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).

2. Tožnik je vložil pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prenizka. Sodišče bi moralo upoštevati poškodbo vratne hrbtenice, ker toženka do prejema izvedenskega mnenja ni trdila, da bi bile te poškodbe izključene iz zavarovalnega krita, s trditvijo, da je do te poškodbe prišlo, pa je bila seznanjena že z vročitvijo tožbe. Sodba se do tožnikovih trditev o prepoznem ugovoru ni opredelila. Pri odmeri odškodnine niso dovolj upoštevani vrsta poškodb, trajanje zdravljenja, bolečine in neprijetnosti. Ni jasno, ali je sodišče upoštevalo poškodbo sluznice na desni strani zgornje čeljusti. Sodba se ne opredeli do navedb in izpovedbe, da je tožnik imel težave s prehranjevanjem. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče ni dovolj upoštevalo, da se bodo posledice odražale praktično vse življenje, da je tožnik prej brez težav pomagal staršem na kmetiji in opravljal poklic voznika tovornjaka, sedaj pa ima težave, ker ne more izvesti preciznega prijema, ostale so mu brazgotine kože in podkožja, koža pa je na mestu preloma odebeljena in je izgubil hrustanec. Težave so še hujše pozimi. Med zdravljenjem je bil odvisen od pomoči drugih, težko se je prehranjeval, težave je imel s hrbtenico. Povedal je tudi, da ima občasne bolečine v hrbtenici še sedaj. Sodišče bi moralo upoštevati tako navedeno začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti kot trajne posledice poškodb. Zamudne obresti od prisojene odškodnine iz naslova prevoznih stroškov mu gredo od 1. 10. 2005 in ne šele od 16. 8. 2006. Ker mu gre višja odškodnina in ker se pri ugotavljanju uspeha ne sme upoštevati umaknjeni del tožbe, je bil njegov uspeh v pravdi bitveno višji od 74 %. Poleg tega je sodišče napačno izračunalo znesek priznanih stroškov. Ob seštevku priglašenih postavk 2920 točk znašajo materialni stroški 35,63 EUR. Ob upoštevanju sodne takse in izvedenine skupni znesek stroškov znaša 2.538,63 EUR in ne 2.263,43 EUR, kolikor je navedeno v sodbi.

3. Toženka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V izpodbijani sodbi nista pravilno ovrednoteni intenzivnost in trajanje telesnih bolečin. Glede na ugotovitve izvedenca je prisojena zavarovalnina previsoka in odstopa od sodne prakse. Primerno zavarovalnino predstavlja znesek 1.800 EUR. Pri odmeri zavarovalnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče ni upoštevalo, da je zaradi omejene gibljivosti palca desne roke oviran pri določenih aktivnostih, nobene izmed aktivnosti pa mu to ne preprečuje. Ker tožnik ni zahteval zavarovalnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, dejstva, da ima tožnik brazgotino na bradi in odebeljen prst, ni mogoče upoštevati v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Enako velja za bodoče telesne bolečine, ki jih tožnik v okviru zavarovalnine za telesne bolečine ni uveljavljal. Primerno zavarovalnino iz navedenega naslova predstavlja znesek 2.000 EUR. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in znesek prisojene odškodnine ustrezno zniža. 4. Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

5. Tožnikova pritožba je delno utemeljena, toženkina pritožba pa ni utemeljena.

6. Tožnikov očitek o prepoznem uveljavljanju dejstva, da zavarovalna pogodba ne krije škod zaradi natega ali zvina vratne hrbtenice, ni utemeljen. Tožnik je v tožbi navedel, da je v prometni nesreči utrpel poškodbe po glavi, desni roki in desni nogi in da so med bolnišničnim pregledom ugotovili raztrganino na bradi in v predelu sluznice na desni strani zgornje čeljusti, površne gladkorobne ranice na desni goleni in desni podlahti, prelom osnovnega členka z dislokacijo desnega palca na roki ter udarnine in modrice po glavi in celem delu telesa. Iz teh navedb ni razvidno, da bi utrpel tudi poškodbo vratne hrbtenice. Toženkine trditve o omejitvi zavarovalnega kritja, podane po vročitvi izvedenskega mnenja, v katerem je bila prvič med poškodbami navedena nategnitev vratnih mišic, so zato pravočasne (četrti odstavek 286. člena ZPP).

7. V izpodbijani sodbi so ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in v 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

8. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnik utrpel prelom osnovnega členka palca desne roke s premikom, razpočno rano na bradi in manjše vreznine na desni podlakti in desni goleni, da je bil zlom konservativno uravnan in izvedena imobilizacija od palca do zapestja za 28 dni, da je dva tedna izvajal fizioterapije, da je bila rana na bradi operativno oskrbljena in se je zacelila v dveh tednih, da so mu očistili vreznine, da je bil desetkrat izpostavljen rentgenskemu sevanju, da je jemal tablete proti bolečinam in bil cepljen proti tetanusu, da je imel na začetku težave s prehranjevanjem in da je bila fizioterapija zaključena v treh mesecih po poškodbi. Glede trajanja in intenzivnosti bolečin je ugotovljeno, da je 5 dni trpel stalne hude bolečine, občasne hude bolečine kumulativno pet dni, stalne lahke bolečine en teden, občasne lahke pa so ostale. Tožnikov očitek, da se sodba ne opredeli do navedb o težavah s prehranjevanjem, je glede na povzete ugotovitve očitno neutemeljen. Očitek, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je sodišče upoštevalo poškodbo sluznice na čeljusti, je neutemeljen že zato, ker tožnik ne zatrjuje, da bi sodišče spregledalo njegove navedbe v zvezi z zdravljenjem te poškodbe. Šele take trditve narekujejo presojo o upoštevnosti pri odmeri odškodnine. V odškodnini v višini 3.500 EUR, kar je ob sojenju predstavljalo približno 3,5 povprečnih neto plač, je ustrezno upoštevan tako obseg nevšečnosti kot intenzivnost in trajanje telesnih bolečin. Toženkino sklicevanje na odstop od odškodnin, prisojenih v podobnih primerih, je pavšalno in kot tako ne zahteva posebnega odgovora.

9. Neutemeljene so tudi navedbe v zvezi z višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženkine navedbe, da pri odmeri odškodnine ne bi smelo upoštevati brazgotine na bradi, odebeljenega prsta in bodočih bolečin, so neutemeljene že zato, ker sodišče teh okoliščin sploh ni upoštevalo, ampak jih je navedlo le v okviru povzetka izvedenskega mnenja. Neutemeljene so tudi tožnikove navedbe, da bi moralo sodišče v okviru obravnavane oblike škode upoštevati prikrajšanja med zdravljenjem. Po utrjenem stališču sodne prakse se namreč začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti praviloma upošteva v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Prisojena odškodnina v višini 4.000 EUR ustrezno odraža obseg in težo prikrajšanj zaradi omejene gibljivosti palca desne roke. V prisojeni odškodnini so pravilno ovrednotene ugotovitve, da je tožnik desničar, da je bil ob poškodovanju star 30 let in da je zaradi omejene gibljivosti palca desne roke oviran pri opravljanju poklica voznika, pri opravljanju del na domači kmetiji ter pri vsakodnevnih običajnih aktivnostih, kjer je potreben močan in zanesljiv prijem z roko.

10. Neutemeljen je tudi tožnikov očitek glede pričetka teka zamudnih obresti od zavarovalnine za škodo iz naslova stroškov zdravljenja. Stališče izpodbijane sodbe, da mu zamudne obresti ne gredo od zapadlosti zahtevka, marveč od nastanka zamude, in da je toženka glede na prvi odstavek 943. člena OZ prišla v zamudo petnajsti dan po vložitvi zahtevka, je pravilno. Tožnik namreč temelji zahtevek na zavarovalni pogodbi, po prvem odstavku 943. člen OZ pa je zavarovalnica dolžna plačati zavarovalnino v roku, ki ne sme biti daljši od štirinajst dni, šteto od dneva prejema obvestila o nastanku zavarovalnega primera.

11. Delno pa so utemeljeni pritožbeni očitki glede odločitve o stroških. Ob upoštevanju priznanih postavk za odmero potrebnih stroškov, ki so navedeni v sodbi, so priznani stroški v višini 2.920 točk in materialni stroški v višini 39 točk. Glede na vrednost točke (0,459 EUR) in 20 % davek na dodano vrednost ter glede na strošek sodne takse (326,80 EUR) in strošek izvedenine (560,74 EUR) znašajo skupaj 2.517,36 EUR. Tožnikovi pomisleki glede neupoštevanja umaknjenega dela tožbe so neutemeljeni. Tožnik je tožbo glede zahtevka za plačilo 1.800 EUR sicer umaknil že v začetku postopka, kar pomeni, da je bil uspeh v pravdi od tega trenutka naprej višji. Ker pa sodišče tega ni upoštevalo niti pri vrednotenju potrebnih stroškov (nenazadnje je tudi tožnikov pooblaščenec priglasil stroške glede na prvotno postavljeni zahtevek), predvsem pa zato, ker je tožnikov uspeh ob pravilni uporabi materialnega prava bistveno manjši (ker temelj ni bil sporen, ni nobene podlage za ločeno ugotavljanje uspeha po temelju in po višini) od ugotovljenega, tj. 53 % (in ne 74 %, kot je navedeno v sodbi), ni razlogov za spremembo stroškovne odločitve na navedeni podlagi.

12. Ob upoštevanju zneska potrebnih stroškov (2.517,36 EUR) in 74 % tožnikovega uspeha v pravdi (glede na odsotnost toženkine pritožbe pritožbeno sodišče nima podlage za spremembo tega deleža) je tožnik upravičen do povrnitve 1.862,85 EUR, toženka pa je po ugotovitvah izpodbijane sodbe upravičena do povrnitve 306,34 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku povrniti 1.556,51 EUR.

13. Po navedenem je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo glede odločitve o stroških in sodbo v tem delu spremenilo (3. točka 365. člena ZPP). Ker ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev materialnega in procesnega prava, je v ostalem tožnikovo pritožbo in v celoti toženkino pritožbo kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker je tožnik s pritožbo uspel le glede stroškov, in ker njegov odgovor ni prispeval k odločitvi v zadevi, toženka pa s pritožbo ni uspela, vsaka stranka sama krije svoje stroške tega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).