Jedro

Tožeča stranka tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na kapitalizirane zamudne obresti, ni substancirala do te mere, da bi bilo mogoče zaključiti, da v razmerju do nje obstoji zatrjevana obveznost tožene stranke za njihovo plačilo. Tožeča stranka bi morala pravočasno utemeljiti zahtevek za plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti, ki jih vtožuje znotraj skupnega vtoževanega zneska 2.974,85 EUR, in v dokaz svojih navedb predložiti dokaze.

V konkretnem primeru je tožena stranka (kot lastnik) subsidiarno odgovorna za obratovalne stroške najemnika. Gre za zakonito subsidiarno poroštvo. Če zakon (SZ-1) določa poroštveno obveznost, pa le-te podrobneje ne določa, se uporabljajo pravila OZ o poroštvu. Za zakonito poroštvo se torej smiselno uporabljajo pravila pogodbenega poroštva.

Trditve o zapadlosti vtoževane terjatve in posledičnem začetku teka zastaranja je tožena stranka prvič podala v njeni drugi pripravljalni vlogi, kar je v postopkih v sporu majhne vrednosti prepozno. Tožeča stranka je namreč trditve in dokaze glede pravne podlage (računi dobaviteljev, izvršilni stroški, obresti) ter v zvezi z višino vtoževane terjatve podala že v vlogi, s katero je dopolnila tožbo. Zato bi morala (in bi jih tudi lahko, ne glede na to, da se matematični izračun ni izšel) tožena stranka trditve, vezane na presojo utemeljenosti ugovora zastaranja, podati v svoji prvi pripravljalni vlogi, s katero je odgovorila na tožbo. Ker tega ni storila, je v zvezi s temi dejstvi prekludirana.

Za začetek teka zastaranja je v konkretnem primeru ključno, kdaj bi le-ta začel teči, če bi bila storitev dobavitelja zaračunana neposredno toženi stranki, in ne kdaj je tožeča stranka kot upravnik ta račun plačala.

Ker se je v konkretnem primeru postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo 23. 12. 2014, je treba odvetniške stroške določiti na podlagi ZOdvT. Tožeča stranka je stroške za sestavo pritožbe in odgovora na pritožbo priglasila v točkah, katerih ZOdvT ne pozna, saj nagrado odvetniku določa v evrih, zato jih ni priglasila v skladu s 163. členom in drugim odstavkom 155. člena ZPP. Glede na to pritožbeno sodišče teh stroškov ni moglo priznati.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: I/1 - delno spremeni: A) v 1. alineji II. točke izreka tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino, VL 179926/2014 z dne 24.12.2014 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka še za znesek glavnice 1.138,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2014 dalje do plačila ter za znesek 78,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2014 dalje do plačila; B) v 2. alineji II. točke izreka tako, da zgoraj navedeni sklep o izvršbi v tretjem odstavku izreka ostane v veljavi še za znesek izvršilnih stroškov v višini 39,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2015 dalje do plačila; I/2 - spremeni: v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 497,74 EUR njenih nadaljnjih pravdnih stroškov, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu II. točke izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

IV. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z odločbo VI Pg 2100/2015 z dne 12. 5. 2016 odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino VL 179926/2014 z dne 24. 12. 2014, ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek glavnice 1.162,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2014 dalje do plačila, v 3. odstavku izreka pa za izvršilne stroške v višini 34,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu, to je v 1. odstavku izreka za znesek glavnice 1.812,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2014 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska glavnice 1.162,12 EUR od 23. 12. 2014 do 23. 12. 2014 ter v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 54,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2015 dalje do plačila, pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 26,08 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka). Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov, ki so ji nastali v pritožbenem postopku v izvršilnem postopku, pa je zavrglo (IV. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Zoper I. in III. točko izreka sodbe je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila, tožeča stranka pa je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

7. Uvodoma pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožeča stranka zneska kapitaliziranih zamudnih obresti ni konkretizirala niti ni navedla, od katerega datuma dalje naj bi po posameznem računu zahtevala zakonske zamudne obresti. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da iz njene trditvene podlage v dopolnitvi tožbe izhaja, da je seštevek zneska obveznosti (obratovalnih stroškov) in stroškov izterjave enak znesku iz izpisa odprtih postavk z dne 23. 12. 2014, zmanjšano za že plačanih 44,80 EUR izvršilnih stroškov. Do vtoževanega zneska tako ostane razlika 592,99 EUR, kar predstavlja znesek kapitaliziranih zamudnih obresti. Nadalje trdi, da je zapadlost posamezne terjatve razvidna iz priloženih listin, pri čemer tožena stranka višini terjatev in teku zamudnih obresti ni ugovarjala. Sodišču prve stopnje očita še, da trditev tožene stranke v zvezi z višino tožbenega zahtevka, ki jih je le-ta podala v drugi pripravljalni vlogi, ne bi smelo upoštevati.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na kapitalizirane zamudne obresti ni substancirala do te mere, da bi bilo mogoče zaključiti, da v razmerju do nje obstoji zatrjevana obveznost tožene stranke za njihovo plačilo. Tožeča stranka bi morala pravočasno (v pritožbi navedene trditve so prepozne – 453. člen ZPP) utemeljiti zahtevek za plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti, ki jih vtožuje znotraj skupnega vtoževanega zneska 2.974,85 EUR, in v dokaz svojih navedb predložiti dokaze. Tako pa je trdila le, da je v vtoževanem znesku poleg obratovalnih stroškov in izvršilnih stroškov zajet tudi kapitaliziran znesek zakonskih zamudnih obresti do dneva vložitve predloga za izvršbo. Tožena stranka je že v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 26. 8. 2015 (pod točko 4) podala trditve, da iz navedb tožeče stranke (s katerimi je na primeru računa št. 0060212051016 z dne 8.6.2012 v višini 65,92 EUR pojasnila posamezne postavke in ključ delitve tudi za vse ostale račune) ne izhaja sklepčna in jasna trditvena podlaga, kako oziroma na kakšen način naj bi tožeča stranka obračunala in razdelila posamezne postavke, ter da zato računov zaradi pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče preveriti oziroma preizkusiti. Tožeča stranka pa je v pripravljalni vlogi z dne 15.9.2015 dodatno pojasnila le posamezne postavke vtoževanih obratovalnih stroškov, ni pa utemeljila zahtevka za plačilo vtoževanih kapitaliziranih obresti, niti ni navedla zneska le-teh. Nakar je tožena stranka v drugi pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2015 dodala, da se izračun tožeče stranke matematično ne izide. Posebej je torej poudarjala nepreverljivost višine vtoževanega zneska. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je na nezadostne trditve v zvezi z višino zahtevka in s tem višino kapitaliziranih zamudnih obresti tožečo stranko opozarjala že tožena stranka. Zato sodišče prve stopnje tožeče stranke v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) ni bilo dolžno posebej opozoriti na pomanjkljivo trditveno podlago (7. člen ZPP). Pomanjkljive trditvene podlage pa tožena stranka tudi ne more nadomestiti s sklicevanjem na dokaze (priložene listine). Sodišče prve stopnje je zato pravilno tožeči stranki prisodilo le toliko, kot je lahko zanesljivo ugotovilo iz njene trditvene podlage. Zato pritožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na kapitalizirane zamudne obresti, ni utemeljena.

9. Tožeča stranka je v pritožbi nadalje izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov v višini 1.138,63 EUR, ki so ji nastali v zvezi z izvršilnimi postopki zoper glavnega dolžnika (najemnika). Navajala je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo petega odstavka 24. člena Stanovanjskega zakonika (SZ-1), saj jo je razlagalo preozko. Sklicevala se je tudi na četrti odstavek 1017. člena OZ, ki določa, da poroštvo zajema tudi povečanje obveznosti zaradi zamude ali krivde glavnega dolžnika. Stališče sodišča prve stopnje po njenem mnenju pomeni, da porok (lastnik) ni dolžan kriti ne zamudnih obresti ne stroškov izterjave, kar pomeni, da je lastnik v boljšem položaju, kot če bi sam nosil obveznost plačila in bil v zamudi, ker bi v tem primeru moral plačati tudi zamudne obresti.

10. V konkretnem primeru je tožena stranka (kot lastnik) subsidiarno odgovorna za obratovalne stroške najemnika (peti odstavek 24. člena SZ-1). Gre torej za zakonito subsidiarno poroštvo (prim. sodbo VS RS III Ips 23/2014 z dne 2. 9. 2014). Če zakon (SZ-1) določa poroštveno obveznost, pa le-te podrobneje ne določa, se uporabljajo pravila OZ o poroštvu (V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, str. 1029). Za zakonito poroštvo se torej smiselno uporabljajo pravila pogodbenega poroštva (Cigoj: ZOR s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana, 1978, str. 815).

11. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da se določila poroštva v konkretni situaciji smiselno uporabljajo le v povezavi s petim odstavkom 24. člena SZ-1, to je za obratovalne stroške, in da ima le v tej zvezi odgovornost etažnega lastnika naravo zakonitega poroštva. Ker stroškov izterjave dolga od glavnega dolžnika določilo petega odstavka 24. člena SZ-1 ne zajema, odgovornosti tožene stranke, po oceni sodišča prve stopnje, ni mogoče širiti z uporabo pravil o poroštvu še za te stroške oziroma za stroške, ki niso obratovalni stroški. Poleg tega, kot to navaja sodišče prve stopnje, upravnik za to, da pridobi pravico terjati etažnega lastnika, ne rabi sprožiti postopkov izterjave zoper najemnika, saj zadostuje že, da najemnik obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen v pisni zahtevi. Zato mu teh stroškov v razmerju do etažnega lastnika tudi iz tega razloga, po oceni sodišča prve stopnje, ni mogoče priznati. Takšna razlaga sodišča prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča zmotna.

12. Pritožbeno sodišče v razlagi, kakršno je ponudilo sodišče prve stopnje (in tudi sicer), ne vidi tehtnih argumentov za zaključek, da določba tretjega odstavka 1017. člena OZ v primeru zakonitega subsidiarnega poroštva ne bi bila uporabljiva.

13. V primeru subsidiarnega poroštva mora upnik (pod predpostavko dospelosti terjatve) najprej terjati glavnega dolžnika (najemnika). Upnik lahko poroka terja šele, ko je glavnega dolžnika pisno pozval k izpolnitvi in mu v pisnem pozivu določil rok za izpolnitev. Po izteku tega roka dospe obveznost subsidiarnega poroka (prvi odstavek 1019. člena OZ). Od tega trenutka dalje lahko upnik terja izpolnitev ali od poroka ali od glavnega dolžnika ali od obeh skupaj (V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, stran 1048). Obstoj zaveze subsidiarnega poroka v ničemer ne omejuje upnika, da stori vse potrebno, da bi uveljavljal izpolnitev obveznosti od glavnega dolžnika. Upnik ima torej izbirno upravičenje, ali bo izpolnitev terjal od glavnega dolžnika ali tudi od poroka. Do poplačila svoje terjatve lahko terja izpolnitev od obeh zavezancev. Zgolj iz okoliščine, da je tožeča stranka vztrajala pri izterjavi obveznosti od glavnega dolžnika v danem primeru torej ni mogoče sklepati, da ne gre za potrebne stroške (izvršilnih postopkov, ki bremenijo toženo stranka v smislu tretjega odstavka 1017. člena OZ). Ugovor, da ne gre za potrebne stroške tožeče stranke, bi tožena stranka (npr.) lahko utemeljila pod predpostavko izkazane zlorabe pravic v smislu namernega povzročanja dodatnih stroškov v izvršilnem postopku, česar pa ni storila. Med drugim tudi ni trdila, da je tožeča stranka v smislu 1025. člena OZ ni opozorila, da glavni dolžnik (najemnik) ni pravočasno izpolnil obveznosti in da bo začela s sodnimi postopki zoper glavnega dolžnika oziroma ni trdila, da bi, če bi bila o tem obveščena, s plačilom lahko preprečila začetek sodnih postopkov zoper glavnega dolžnika in s tem nastanek izvršilnih stroškov.

14. Določba tretjega odstavka 1017. člena OZ je torej v dani dejanski in pravni situaciji (tudi za izvršilne stroške) uporabljiva. Uporabe navedene določbe ne izključuje dejstvo, ki ga je kot enega izmed argumentov v prid svoji razlagi navedlo sodišče prve stopnje, to je, da bi tožeča stranka pridobila pravico terjati subsidiarnega poroka že, če bi prej neuspešno pisno opomnila glavnega dolžnika na plačilo.

15. Pritožba tožeče stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških izvršilnega postopka v višini 1.138,63 EUR z obrestmi je torej utemeljena.

16. Nadalje tožeča stranka izpodbija odločitev v delu, ki se nanaša na dve postavki obratovalnih stroškov in sicer „toplota za ogrevanje – priključna moč“ in „hladna voda – priključna moč“, ter na stroške opomina (skupaj 99,63 EUR). Njeni pritožbeni razlogi v zvezi s postavko „hladna voda – priključna moč“ in stroški opomina so pavšalni ter nekonkretizirani, saj je v zvezi z njimi navedla zgolj, da je v dopolnitvi tožbe podala zadostno trditveno podlago. Navedeno ne drži. Že sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožeča stranka v zvezi z zgoraj navedeno postavko obratovalnih stroškov ni navedla konkretnih kvadratur skupne površine, ki jo je upoštevala pri delitvi stroškov, v zvezi s stroški opomina pa, da tožeča stranka ni ustrezno opredelila njihove višine. V izogib ponavljanju, se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

V zvezi s postavko „toplota za ogrevanje – priključna moč - jug“ pa je tožeča stranka navedla, da je le-ta postavka vezana na enako skupno površino kot postavka „toplota za ogrevanje – jug“ v zvezi s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za preverljivost ključa delitve pojasnila tožeče stranke zadoščajo in tožbenemu zahtevku ugodilo. Navedene stroške je namreč tožeča stranka razdelila glede na površino etažnih enot, ki ležijo na južni strani in se ogrevajo iz toplotne postaje P. 5 – 7. Iz pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 31. 7. 2016 (dopolnitev tožbe) izhaja, da se je tožeča stranka tudi v zvezi s postavko „toplota za ogrevanje – priključna moč – jug“ sklicevala na enako fakturo E. d. o. o. št. 04262590 in 25. člen Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, kot pri postavki „toplota ogrevanje – jug“. Glede na navedeno, in ker že osnovni matematični izračun višine celotnega stroška obeh postavk in deleža, ki odpade na tožečo stranko, pokaže, da gre pri obeh za uporabo enakega delilnega ključa, je po oceni pritožbenega sodišča tožba sklepčna tudi v zvezi s postavko „toplota za ogrevanje – priključna moč – jug“.(1) Pritožba je zato delno utemeljena v delu, ki se nanaša na obratovalne stroške pod postavko „toplota za ogrevanje – priključna moč – jug“ v znesku 78,58 EUR (seštevek navedene postavke v vseh vtoževanih računih).

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. alineji II. točke izreka, v delu v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo izvršilnih stroškov v višini 1.138,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2014 dalje do plačila in obratovalnih stroškov v višini 78,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2014 dalje do plačila, spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 179926/2014 z dne 24. 12. 2014 vzdržalo v veljavi še v tem delu, skupaj torej za znesek 1.217,21 EUR z obrestmi (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter v preostalem izpodbijanem delu 1. alineje II. točke izreka sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke

18. Tožena stranka je v pritožbi navajala, da je sodišče prve stopnje njen ugovor zastaranja, ki ga je podala v drugi pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2015, zmotno štelo za prepoznega. Pri tem se je sklicevala na dejstvo, da se je tožeča stranka v njeni pripravljalni vlogi z dne 15. 9. 2015 sklicevala na trditve v vlogi, s katero je dopolnila tožbo, zato je tožena stranka posledično v svoji drugi vlogi lahko odgovorila nanje in ugovarjala zastaranje. Poleg tega je navajala, da je sodišče prve stopnje upoštevalo druge trditve iz njene druge pripravljalne vloge, s katerimi je uveljavljala nesklepčnost in nesubstanciranost trditvene ter dokazne podlage tožeče stranke, zato bi moralo upoštevati tudi ugovor zastaranja.

19. V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). V postopku v sporih majhne vrednosti znaša rok za odgovor na tožbo osem dni. Vsaka stranka lahko vloži eno pripravljalno vlogo. Tožeča stranka lahko v 8 dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo. Tožena stranka lahko v 8 dneh po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlog (452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v morebitnih drugih vlogah, se ne upoštevajo (453. člen ZPP).

20. Ugovor zastaranja je sicer materialnopravne narave, zato ga stranka lahko poda vse do konca postopka na prvi stopnji, vendar mora imeti podlago v pravočasno navedenih dejstvih. Presoja njegove utemeljenosti je namreč vezana na ugotavljanje pričetka teka zastaranja, morebitnega pretrganja zastaranja, itd. Trditve o zapadlosti vtoževane terjatve in posledičnem začetku teka zastaranja je tožena stranka prvič podala v njeni drugi pripravljalni vlogi, kar je v postopkih v sporu majhne vrednosti prepozno. Tožeča stranka je namreč trditve in dokaze glede pravne podlage (računi dobaviteljev, izvršilni stroški, obresti) ter v zvezi z višino vtoževane terjatve podala že v vlogi, s katero je dopolnila tožbo. Zato bi morala (in bi jih tudi lahko, ne glede na to, da se matematični izračun ni izšel) tožena stranka trditve, vezane na presojo utemeljenosti ugovora zastaranja, podati v svoji prvi pripravljalni vlogi, s katero je odgovorila na tožbo. Ker tega ni storila, je v zvezi s temi dejstvi prekludirana. Neutemeljeno je njeno navajanje, da se je tožeča stranka v njeni drugi vlogi sklicevala na trditve in dokaze v vlogi, s katero je dopolnila tožbo. Tožena stranka namreč lahko v drugi pripravljalni vlogi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze zgolj, če je to nujno zaradi odgovora na vlogo nasprotne stranke (četrti odstavek 452. člena), za kar v konkretnem primeru ni šlo.

21. Nadalje niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekatere trditve tožene stranke iz njene druge pripravljalne vloge upoštevalo. Slednje je utemeljevala s sklicevanjem na 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katere izhaja, da je tožeča stranka podala določene trditve glede višine, vendar se končni rezultat matematično „ne izide“ oziroma ne sklada s trditvami, kar je ugovarjala tudi tožena stranka v njeni drugi pripravljalni vlogi. Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka višini tožbenega zahtevka ugovarjala že v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 26. 8. 2015, torej pravočasno. V njej je namreč navajala, da izračuni tožeče stranke niso pravilni oziroma stroški niso pravilno razdeljeni, zato tudi vtoževani računi niso pravilni. Glede na to navedbe tožene stranke v zvezi z višino vtoževanih računov v njeni drugi pripravljalni vlogi, na katere se je sklicevalo sodišča prve stopnje, niso predstavljale novih dejstev in posledično niso bile prepozne.

22. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ugovor tožene stranke ni bil sklepčen. Za začetek teka zastaranja je v konkretnem primeru ključno, kdaj bi le-ta začel teči, če bi bila storitev dobavitelja zaračunana neposredno toženi stranki, in ne kdaj je tožeča stranka kot upravnik ta račun plačala. Zastaranje vsake posamične terjatve iz vtoževanih računov je začelo teči prvi dan po dnevu, ko je imel dobavitelj pravico terjati izpolnitev obveznosti, torej naslednji dan po zapadlosti računa dobavitelja (in ne upravnika) (prvi odstavek 336. člena OZ), kar iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja.

23. Bistveno je torej, da bi moralo sodišče prve stopnje za presojo ugovora zastaranja ugotavljati nova dejstva oziroma dejstva, ki jih stranki nista pravočasno zatrjevali. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da ugovor zastaranja ni bil pravočasen, pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

O stroških postopka

24. Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela (za glavnico 1.217,21 EUR), je bilo treba spremeniti tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (primerjaj drugi odstavek 165. člena ZPP). Upoštevaje delni uspeh s pritožbo, je tožeča stranka zoper toženo stranko glede na vtoževano terjatev (2.974,85 EUR) v pravdi uspela v 80,00 % (za znesek glavnice 1.217,21 EUR in 1.162,12 EUR, skupaj za 2.379,33 EUR).

Pritožbeno sodišče je najprej spremenilo drugo alinejo II. točke izreka izpodbijane sodbe in sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi še za izvršilne stroške v znesku 39,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2015 dalje do plačila. Potrebni izvršilni stroški (peti odstavek 38. člena ZIZ) glede zneska 2.379,33 EUR, s katerim je tožeča stranka v pravdi uspela, bi znašali 73,80 EUR (31,50 EUR nagrada za predlog za izvršbo, 6,30 EUR DDV, 36,00 EUR taksa). Sodišče prve stopnje pa je tožeči stranki že priznalo 34,77 EUR izvršilnih stroškov, tako da razlika znaša 39,03 EUR. V preostalem nespremenjenem in izpodbijanem delu 2. alineje II. točke izreka pa je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP) in pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

Pri odločitvi o nadaljnjih pravdnih stroških je upoštevalo, da nobena stranka sami višini priznanih pravdnih stroškov ni nasprotovala. Zato je vsaki stranki le-te priznalo v enaki višini, kot sodišče prve stopnje, tožeči stranki 728,18 EUR, toženi stranki pa 423,95 EUR. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Upoštevaje uspeh v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 582,54 EUR (80,00 % od 728,18 EUR) pravdnih stroškov, toženi stranki pa 84,80 EUR (20,00 % od 423,95 EUR) pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotu je tako dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 497,74 EUR (točka I/2 izreka te odločbe).

Odločitev o pritožbi tožene stranke zoper III. točko izreka sodbe je vsebovana v odločitvi o pritožbi tožeče stranke zoper ta del sodbe (točka I/2 izreka te odločbe).

25. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa stroškov pritožbenega postopka (pritožbe in odgovora na pritožbo tožene stranke) ni pravilno priglasila. O povrnitvi stroškov namreč odloči sodišče na določeno zahtevo stranke, v zahtevi pa mora stranka stroške navesti opredeljeno (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP). Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP). Način vrednotenja odvetniških nagrad in izdatkov v konkretnem postopku ureja Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami). Odvetniška tarifa, ki je začela veljati 10. 1. 2015 (Ur. l. RS, št. 2/2015) namreč v drugem odstavku 20. člena določa, da se, če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi ZOdvT, odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po ZOdvT. Ker se je v konkretnem primeru postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo 23. 12. 2014, je torej treba odvetniške stroške določiti na podlagi ZOdvT. Tožeča stranka je stroške za sestavo pritožbe in odgovora na pritožbo priglasila v točkah, katerih ZOdvT ne pozna, saj nagrado odvetniku določa v evrih, zato jih ni priglasila v skladu s 163. členom in drugim odstavkom 155. člena ZPP. Glede na to pritožbeno sodišče teh stroškov ni moglo priznati. Posledično je odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Upoštevaje trditve tožeče stranke o skupni višini stroška in delu, ki odpade na toženo stranko na podlagi računa št. 0060212051016 z dne 8. 6. 2012, je v zvezi s postavkama „toplota za ogrevanje – jug“ in „toplota za ogrevanje – priključna moč – jug“ uporabljen enak ključ delitve. Pri obeh postavkah namreč na toženo stranko odpade 6,12 % delež.