Jedro

Pred uveljavitvijo ZVPSBNO je imela prizadeta oseba v primeru kršitve ustavnih pravic na voljo tožbo za plačilo odškodnine neposredno na podlagi 26. člena URS.

Sodna praksa v tovrstnih odškodninskih primerih obveznost povračila škode presoja na podlagi splošnih načel odškodninskega prava (II Ips 333/2004), torej na določbo 179. člena OZ, ki ureja pravno priznano škodo za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj sodišče toženi stranki naloži plačilo 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 dalje do plačila zaradi kršenja ustavnih pravic: pravice do sojenja v nerazumnem roku, pravice do učinkovitega pravnega sredstva ter pravice do enakosti pred zakonom, vseh v sodnem postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Kranju, opr. št. Pd 1113/98, ki naj bi tožnici nastale zaradi dolgotrajnega postopka, pričetega z vložitvijo tožbe dne 23.12.1998 in končanega s sodno poravnavo dne 18.7.2003. Posledično je tožnici naložilo v plačilo 442,43 EUR pravdnih stroškov.

Proti sodbi se pravočasno pritožuje tožeča stranka, in sicer iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj poleg 8. člena Ustave RS ni upoštevalo 5. člena Ustave RS, ki določa, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Med njimi je obveznost države tudi zagotavljanje pravice do učinkovitega sodnega varstva, katere bistven del je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odgovornost države v obravnavanem primeru je objektivna, kar izhaja iz več odločb Ustavnega sodišča RS, naštetih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) ter tudi iz Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Čeprav je navedeni zakon začel veljati šele 1.1.2007, se po mnenju pritožnice določbe o objektivni odgovornosti lahko uporabijo po pravilih o analogiji. Toženka je namreč sama kriva, če pred 1.1.2007 ni imela ustrezne zakonodaje za varstvo pravice do sojenja v nerazumnem roku. Pravna praznina tako ne more biti razlog, zaradi katerega tožnica ni upravičena do povračila odškodnine zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic. V zvezi z uporabo Obligacijskega zakonika pritožnica opozarja, da pridejo v poštev pravila o obrnjenem dokaznem bremenu, kar je tudi skladno z judikaturo ESČP (npr. sodba v zadevi Lukenda). Tožnica nadalje navaja, da tudi v slovenski sodni praksi obstajajo judikati, s katerimi je bila oškodovancem prisojena odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku. V eni od teh zadev je sodišče svojo odločitev oprlo na 26. člen URS in ugotovilo, da gre za neke vrste objektivno odgovornost države (odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-65/05). Prav tako je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbama z dne 18.4.2001 in 22.1.2001 prisodilo odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja v nerazumnem roku neposredno na podlagi ustavnih določb. Nerelevantno je tako stališče sodišča, da tožnici ni uspelo dokazati vseh elementov odškodninske odgovornosti, saj tožnici pripada odškodnina neposredno na podlagi Ustave RS in 1. odstavka 6. člena ter 13. člena EKČP. Stališče sodišča, da ustavne pravice ter pravice zagotovljene z mednarodnimi konvencijami v Sloveniji ne veljajo, če niso urejene s posebnim zakonom, je absurdno. V konkretnem primeru je tako potrebno neposredno uporabiti EKČP, saj Slovenija v času kršitve tožničinih pravic ni imela zakona, ki bi urejal pravico do denarnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Po judikaturi Evropskega sodišča in EKČP pa ni potrebno izkazati konkretnega nastanka nepremoženjske škode. Za priznanje odškodnine tako zadostuje že dejstvo, da je tožnica nerazumno dolgo čakala na zaključek postopka. Sodišče prve stopnje pa ni obrazložilo, zakaj meni, da navedeni viri niso uporabljivi neposredno, kar predstavlja bistveno kršitev ZPP. Tudi glede višine mora pritožbeno sodišče upoštevati judikaturo Evropskega sodišča, ki za podobne postopke prisoja odškodnino od 3.000,00 do 4.000,00 EUR. Tako so odločala tudi slovenska sodišča (sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 2295/06, Okrožno sodišče v Ljubljani III P 22/2007 in P 72/2007-II ter Višje sodišče v Ljubljani, opr. št. II Cp 5298/2007). Sodišče je nadalje napačno ugotovilo, da tožnici zaradi dolgotrajnega postopka ni nastala škoda. Tožnica je namreč jasno izpovedala, da je bila zaradi neizpolnjenih obljub o odpravnini bolna, živčna in razočarana. Duševne bolečine je tako trpela prav zaradi dolgotrajnosti postopka in ne zaradi samega stečaja. Sodišče tudi ni upoštevalo, da sta bila stečajni postopek in postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem povezana in da tožnici kot pravnemu laiku ni bilo jasno, da gre za drug postopek. Iz njene izpovedi tudi jasno izhaja, da je za postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem vedela, vendar si ga je laično razlagala. Sodišče prve stopnje bi tako moralo upoštevati, da je tožnica pravni laik, ne pa, da ji je to štelo v škodo. Četudi ni vedela, kaj se dogaja z zahtevami ostalih delavcev, še ne pomeni, da ji zaradi tega ni bila kršena pravica do enakega obravnavanja. Sodišče je v tem delu tudi kršilo določbe postopka, saj je takšno odločitev zelo skopo obrazložilo. Meni, da sodišče nadalje sploh ni obravnavalo tožničinega podrednega zahtevka, ki ga je podala v vlogi z dne 27.5.2008. S tem je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, ki vključuje tudi dolžnost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, oceni njihovo dopustnost in relevantnost, ter da se do tistih, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 493/2003 in Upravnega sodišča, opr. št. Up 39/95 in Up 321/96).

Po 344. členu ZPP je bila pritožba vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno izhodišče konkretnega primera predstavljajo določbe 14. člena (enakost pred zakonom), 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva) Ustave RS (Uradni list RS, št. 331/1991-I, v nadaljevanju URS) ter določbi 6. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (Uradni list RS - MP, št. 7/1994, v nadaljevanju EKČP). Pri tem navedeni določbi EKČP nista dovolj vsebinsko jasni in opredeljeni, da bi neposredno, brez vsakršne nadaljnje intervencije države, vzpostavljali odškodninska razmerja za notranje pravne subjekte. V 41. členu EKČP predvidena odgovornost države ima namreč naravo mednarodne odgovornosti zaradi kršitve konvencijskih določb, odškodninski zahtevek na tej podlagi pa se lahko uveljavlja izključno v postopku pred ESČP (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 41/2006).

Med strankama ni sporno, da je tožnica vložila tožbo za plačilo odškodnine zaradi kršenja ustavnih pravic zaradi dela sodišča pred uveljavitvijo Zakona o varstvu pravice brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 49/06, v nadaljevanju ZVPSBNO). Ne glede na tedanjo pravno praznino v zakonski ureditvi posebne odškodninske odgovornosti države za protipravno ravnanje javnih pravnih oseb pa sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni zavrnilo na tej podlagi, zato je tovrstna pritožbena graja neutemeljena. Sodišče je namreč tožbo zavrnilo, ker tožnici ni uspelo dokazati enega od elementov odškodninske obveznosti, tj. nastanka pravno relevantne škode. Sodišče je tako pravilno ugotovilo, da je v času pred uveljavitvijo ZVPSBNO imela prizadeta oseba v primeru kršitve navedenih ustavnih pravic na voljo tožbo za plačilo odškodnine neposredno na podlagi 26. člena URS, po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ker sodna praksa v tovrstnih odškodninskih primerih obveznost povračila škode presoja na podlagi splošnih načel odškodninskega prava (primerjaj npr. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 333/2004), je sodišče svojo odločitev v konkretnem primeru pravilno oprlo na določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja pravno priznano škodo za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic. Po slovenskem pravnem redu se v skladu z določbami OZ za obstoj pravno priznane škode zahteva obstoj duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice. Sodišče je pravilno ugotovilo, da morajo biti za obstoj odškodninske obveznosti kumulativno podani štirje elementi odškodninskega delikta, in sicer obstoj škode, nedopustno ravnanje, vzročna zveza ter krivda tožene stranke (131. člen OZ). Zato ne držijo navedbe pritožbe, da za obstoj odškodninske obveznosti zadošča že ugotovitev kršitve pravice same po sebi, določene v URS oziroma EKČP. Pritožbeno sodišče pri tem še opozarja, da tožnica sama navaja, da tudi v slovenski sodni praksi obstajajo judikati, kjer je bila oškodovancem prisojena odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku. Vendar ni mogoče prezreti, da so sodišča prisodila denarno odškodnino zaradi kršitve te ustavne pravice le, če je tožnik dokazal, da je zaradi tega trpel duševne bolečine.

V konkretnem primeru je sodišče tako pravilno uporabilo 179. člen Obligacijskega zakonika in ob ugotovitvi, da tožnici ni uspelo dokazati nastanka škode, torej enega od elementov odškodninskega delikta, tožbeni zahtevek tudi pravilno zavrnilo. Pri tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje napačna. Sodišče je na podlagi izpovedi tožnice namreč ugotovilo, da se njene duševne bolečine nanašajo na samo odpoved delovnega razmerja zaradi stečaja delodajalca in ne na dolgotrajnost postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da se mora tožnica tudi kot pravni laik v primeru zatrjevanja duševnih bolečin zaradi trajanja postopka zavedati, kako je postopek tekel, kako dolgo je postopek trajal in kdaj se je končal (pritožbeno sodišče se v celoti strinja z izčrpno obrazložitvijo sodišča na strani 8 sodbe). Zadostna je tudi obrazložitev sodišča v zvezi z kršitvijo pravice zaradi neenakega obravnavanja. Ob ugotovitvi, da tožnica za postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem ni vedela in da ji niso bile znane druge stranke postopka, je tako pravilen zaključek sodišča, da ni mogla trpeti duševnih bolečin zaradi morebitne neenake obravnave. Pritožba je tako tudi v tem delu neutemeljena.

Šele v pritožbi se pritožnica sklicuje tudi na kršitev 5. člena URS, ki naj bi ga tožena stranka kršila z opustitvijo (ustrezne) zakonske ureditve pravičnega zadoščenja, ko je kršitev ustavne pravice iz 23. člena URS (oziroma 6. člena EKČP) že prenehala. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je država kot zakonodajalec zaradi neizpolnitve svoji ustavnih obljub lahko odškodninsko odgovorna, prizadeta oseba pa ima pravico zahtevati povrnitev škode po 26. členu URS. Vendar mora tožnik za uveljavitev tovrstne odškodninske odgovornosti v skladu z razpravnim načelom (prvi odstavek 7. člena ZPP) podati ustrezno trditveno podlago, česar pa tožnica na prvi stopnji ni storila. Ker tovrstne trditve navaja šele v pritožbi in pri tem ne navede opravičljivega razloga, zakaj jih ni navedla prej, gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje res ni še odločilo o podrednem tožbenem zahtevku, kot opozarja pritožba. Vendar ne gre za kršitev določb ZPP, saj bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka izdalo dopolnilno sodbo tudi o tem zahtevku.

Ker v pritožbi uveljavljeni in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je bilo pritožbo potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je s pritožbo propadla, zato sama krije stroške pritožbenega postopka.