Jedro

Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari (tretji odstavek 189. člena ZOR). Gre za dokazni standard, ki nalaga ustrezno ravnanje tožniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku za plačilo denarne rente zaradi tožnikove izgube dohodka za čas od 1.9.1993 dalje (pravna podlaga je v odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je tožniku nastala v prometni nesreči dne 19.12.1986). Pri tem je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 13.067.179 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov prikrajšanja, razdeljenih po mesecih od 1.10.1993 do 1.7.2000. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožniku plačevati mesečno odškodninsko rento od 1.7.2000 dalje v znesku 261.546 SIT na mesec. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999) in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa njuno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. V navedbi naziva tožene stranke je storjena napaka, ker bi bilo treba toženo stranko poimenovati z nazivom "C. M. d.d.,..". Pri tem revizija opozarja, da je že sodišče prve stopnje s posebnim sklepom z dne 8.5.2002 naziv tožene stranke iz razloga očitne pomote popravilo. Sodišče druge stopnje bi moralo presoditi, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo v nasprotju z določbo 8. člena ZPP, saj je ocenjevalo samo del dokaznega materiala. Tako je bila že v postopku na nižji stopnji zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP.

Delavke I. Š. po opisu del in nalog ni mogoče primerjati s tožnikom, kar velja tudi za delavca B. T. Bodoča škoda mora biti gotova ali z veliko verjetnostjo pričakovana. Izvedeni dokazi obstoja bodoče škode ne utemeljujejo. Pri tem pa je sodišče druge stopnje v svoji sodbi opravilo dodatno dokazno oceno z ugotovitvijo, da obstoji velika verjetnost, da bi tožnik kot pomočnik direktorja tudi vnaprej - če bi ne bilo škodnega dogodka - zasedal takšno ali podobno vodilno delovno mesto. Dokazna ocena je bila pred sodiščem druge stopnje napravljena tudi glede vprašanja "zagotovljenosti" menagerske funkcije in glede tožnikove sposobnosti, opravljati zahtevna dela tudi pri starosti 58 let (v letu 1999). Glede vprašanja dokaznega bremena obstoja velike verjetnosti so sklepanja, sprejeta v izpodbijani sodbi, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Denarna renta kot oblika reparacije škode temelji na določbi 188. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Vendar pa menagerska funkcija ni več zagotovljena in se individualna pogodba zanjo sklepa za določen čas. Položaj menagerjev ureja pravo gospodarskih družb, glede trajanja menagerske funkcije pa ni mogoče uporabiti predpisov s področja delovnega prava.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Glede naziva tožene stranke revizija niti formalno niti po svoji vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se namreč na sklep sodišča prve stopnje z dne 8.5.2002 (list.št. 389 spisa), s katerim je bil naziv tožene stranke popravljen, pa kasneje v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje ta poprava ni bila posebej upoštevana. Vendar pa lahko sodišče po določbi 328. člena ZPP kadarkoli popravi napake in druge neskladnosti v sodbi, kar pomeni, da je takšno popravo mogoče opraviti tudi glede nepravilne navedbe naziva tožene stranke v sodbi sodišča druge stopnje.

Sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe lahko odloča le v okviru dokazne ocene in dejanskih ugotovitev, sprejetih v sodbi sodišča prve stopnje. Če je sodišče kakšno odločilno dejstvo napačno ugotovilo, ali če ga ni ugotovilo (340. člen ZPP) lahko sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje zaradi dopolnitve dokaznega postopka (prvi odstavek 351. člena in 355. člen ZPP), lastno dokazno presojo pa lahko sprejme le v skladu z določbo 1. točke 358. člena ZPP (po opravljeni pritožbeni obravnavi). Revizija izpodbijani sodbi očita, da je ravnala v nasprotju z navedenimi zakonskimi določbami, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Vendar pa očitane procesne kršitve revizijsko sodišče v sodbi sodišča druge stopnje ne najde. Res je, da v svojih razlogih sodišče druge stopnje obširno povzema dejanske ugotovitve, sprejete v sodbi sodišča prve stopnje, vendar tako po obliki, kot tudi po vsebini sprejema presojo v skladu z dokazno oceno, sprejeto ob sojenju na prvi stopnji. Zaradi uporabe določbe 188. člena ZOR, torej prisoje odškodnine v obliki denarne rente, je v tem primeru odločilno, kakšno delo je tožnik opravljal tedaj, ko mu je okvara zdravja povzročila invalidnost, kakšno delo bi po normalnem teku stvari opravljal tudi v bodoče in kolikšna je razlika med prejemki, ki bi jih ob opravljanju navedenega dela prejemal, in invalidsko pokojnino. Da bi odgovorilo na navedena vprašanja, je sodišče druge stopnje v celoti izhajalo iz dejanskih ugotovitev, sprejetih v sodbi sodišča prve stopnje. Tako se je strinjalo z dokazno oceno, da sta delovni mesti I. Š. in B. T. primerljivi z delovnim mestom tožnika, ki ga je ta kot pomočnik direktorja in vrhunski komercialist zasedal pri trgovski družbi, d.d. "P." v času, ko se je ponesrečil. Sodba sodišča prve stopnje je v obsegu navedenih dejanskih ugotovitev sicer manj obširna, vendar pa ponovno podrobno povzemanje dejanskih okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje vendarle citira tudi z navedbo dokazov, ki jih je izvedlo, ne posega na področje sprejete dokazne ocene. V tem obsegu tudi ne drži revizijski očitek, da bi bila sprejeta dokazna ocena prekoračena z navedbo v izpodbijani sodbi, po kateri je mogoče z veliko verjetnostjo pričakovati, da bi tožnik opravljal enaka ali podobna dela, če ne bi bil poškodovan. Navedba, da bi ta dela tožnik opravljal v bodoče z veliko verjetnostjo, spada na področje pravnega standarda, ne pa ocenjevanja dejanskih ugotovitev, kar pomeni, da gre v pretežni meri pri tem za pravno presojo, torej za problem pravilne uporabe materialnega prava. V navedenem okviru je revizija z očitkom procesnih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP deloma tudi nejasna: po eni strani izpodbijani sodbi (neutemeljeno) očita, da je posegla na področje dokazne ocene, da je torej navajala nekaj več, kakor pa je to storilo sodišče prve stopnje, po drugi strani pa postavlja očitek, da vsi pomembni dokazi niso bili ocenjeni in upoštevani.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. V primeru okvare zdravja ima odškodnina praviloma obliko denarne rente, ki se plačuje mesečno vnaprej, če ni določeno kaj drugega (188. člen ZOR). Pri tem je uporabljiva tudi določba 190. člena ZOR, po kateri sodišče oškodovancu prisodi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja. Dokazna ocena omogoča sklepanje, da je tožniku od 1.9.1993 dalje nastajalo materialno prikrajšanje zaradi izgube na dohodku in da mu nastaja tudi v bodoče. Višine prikrajšanja revizija določno niti ne izpodbija, kolikor pa nasprotuje dokazni oceni, po kateri je prikrajšanje izračunano ob primerjanju osebnih dohodkov delavcev, ki so opravljali in opravljajo delo na podobnem delovnem mestu, kakršnega je zasedal tožnik pred nesrečo, pa gre za nestrinjanje z dokazno oceno, ki ga z revizijo ni mogoče utemeljeno uveljavljati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožnik je opravljal delo pomočnika direktorja in je bil visoko usposobljen komercialist, zaradi česar je sklepanje, da bi vodilno in bolje plačano delo opravljal tudi, če bi v prometni nesreči ne bil poškodovan in invalidsko upokojen, pravilno, ali povedano drugače: obstaja velika verjetnost, da bi takšno delo opravljal in prejemal tudi ustrezno višji dohodek, najmanj takšnega, kakor sta ga prejemali primerljivi osebi. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari (tretji odstavek 189. člena ZOR). Gre za dokazni standard, ki nalaga ustrezno ravnanje tožniku. Ta je - po povedanem - dokazal, kakšen dohodek bi dobival, če bi ne bil invalidsko upokojen. Dokazno breme glede nasprotnih trditev je tako prešlo na toženo stranko, ki pa dokazne ocene, sprejete v prid tožnika, ni izpodbila. Pri tem se revizijsko sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da vodilna menagerska mesta zaradi spremembe gospodarskih in tržnih razmer niso več vnaprej zagotovljena, vendar pa je v teh spremenjenih razmerah "še bolj cenjeno in tudi denarno stimulirano zahtevno delo uveljavljenih strokovnjakov in vodilnih delavcev". Navedena ugotovitev spada v okvir pravne in ne dejanske presoje.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.