Jedro

V postopku je sporno, ali lahko tožniki v postopku razlastitve, ki je dopustna, kadar je to potrebno zaradi uresničevanja javne koristi, varujejo svoje pravice oziroma (zasebne) pravne koristi.

Pri razlastitvi je že po Ustavi interes, da se nepremičnina razlasti, mogoče zasledovati zgolj kot javno korist in norma tudi spoznavno ne more biti namenjena razlastitvi zaradi dosege zasebnega interesa.

Tožniki v upravnem postopku razlastitve, na podlagi dejstev, ki jih zatrjujejo, tudi v primeru, če so vsa zatrjevana dejstva resnična, ne morejo biti stranka v postopku zaradi varovanja svojega interesa, da se nepremičnina razlasti, ker ta interes ni pravno varovan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo tožnikov za priznanje statusa stranskih udeležencev v postopku razlastitve nepremičnin parc. št. 2478/11 in 2452/8, obe k.o. ..., ki sta v izključni lasti razlastitvenega zavezanca ... V obrazložitvi navaja, da tožniki v že četrti zahtevi za priznanje statusa stranskih udeležencev navajajo, da tokratno zahtevo opirajo na druga dejstva in drugo podlago kot prejšnje. V predhodnih postopkih so zatrjevali, da so bili s tem, ko so prispevali denarna sredstva za izgradnjo kategorizirane poti JP 793011, udeleženi pri nastajanju javnega dobra, zaradi česar njihov zasebni interes dosega stopnjo javnega. Tokratno zahtevo za udeležbo v postopku pa opirajo na trditev, da so na podlagi dogovora občanov za izgradnjo asfaltne ceste prispevali sredstva in s tem pridobili premoženjsko pravico, tj. solastniški delež na cesti. Materialni predpis, ki tožnikom daje pravico do udeležbe, izhaja iz občega pravila pacta sunt servanda. S tem, ko želi občina postati lastnik ceste, želi postati tudi lastnica solastniškega deleža, ki pripada tožnikom.

2. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je sodišče že v sodbi I U 1164/2015 z dne 10. 5. 2016 pojasnilo, da je razlastitev mogoča le v javno korist in ni možna zaradi varovanja zasebnega interesa. V konkretnem primeru je Občina Straža vložila predlog za razlastitev po 19. členu Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B), po katerem mora biti za razlastitev izkazana javna korist. Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) v 94. členu določa, kdo so razlastitveni upravičenci in zavezanci, torej stranke v postopku. Nadalje ugotavlja, da iz zemljiške knjige izhaja, da je lastnik nepremičnin parc. št. 2478/11 in 2452/8, obe k.o. ..., A.A. Pri obeh nepremičninah je vknjižena zaznamba razlastitvenega postopka, pri nepremičnini parc. št. 2478/11 k.o. ... pa še neprava stvarna služnost v korist Telekom d.d.. Domačija ... je zadnja hiša na koncu kategorizirane poti JP 793011, ki med drugim poteka po zemljiščih s parc. št. 2478/11 in 2452/8, k.o. ... Tožnik B.B. je izključni lastnik domačije na naslovu ..., ostali tožniki pa imajo na tem naslovu prijavljeno stalno prebivališče. Iz zahteve tožnikov za vstop v postopek tako jasno izhaja, da bi kot stranski udeleženci v postopku uveljavljali svoj zasebni interes, kar ne more biti razlog za vstop v postopek razlastitve, ki se vodi v javno korist. Zasebni interes lahko tožniki uveljavljajo pred pristojnim sodiščem, ne pa v razlastitvenem postopku. Zasebni interes tožnikov zaradi denarnega vlaganja v ureditev ceste tako ne dosega stopnje javnega interesa iz 19. člena ZJC-B. Zato je zahtevo tožnikov za sodelovanje v postopku razlastitve kot neutemeljeno zavrnil. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Trditve, da nepremičnine, ki so del javne poti JP 793011, predstavljajo edino dostopno pot do hiše ... in da so tožniki prispevali denarna sredstva za gradnjo asfaltirane ceste, ne sodijo v relevantno dejansko stanje. Tudi okoliščine v zvezi z gradnjo nove hiše in dostopom do te in stare hiše zgolj potrjujejo uveljavljanje zasebnega interesa, ki pa ga v postopku razlastitve po ZJC-B ni mogoče uveljavljati. V predmetni zadevi je bistveno, da gre za razlastitev tuje nepremičnine ter je zato potrebno vlogo za vstop v postopek presojati zgolj v smislu, kot izhaja iz sodb I U 1437/2016 z dne 5. 9. 2017 in I U 1164/2015 z dne 10. 5. 2016, tj. ali tožniki lahko zasledujejo javni interes za vstop v postopek razlastitve. Tožniki v svoji zahtevi izražajo isti interes kot predlagatelj postopka Občina Straža (tj. interes, da se nepremičnine, ki so cesta, razlastijo), torej v smeri, da se doseže razlastitev, kar pa je zgolj javni interes, saj po ZUreP-1 fizične osebe ne morejo biti nosilci javnega interesa. Zasebna korist zaradi razlastitve tujega zemljišča ne more biti prizadeta, če bo prizadeta, ker tuje zemljišče ne bo razlaščeno, pa uporabniki ceste razlastitve ne morejo uveljaviti. Ker je bila ob enakem dejanskem stanju zahteva tožnikov za vstop v postopek pravnomočno zavrnjena že s sodbo I U 1437/2016 z dne 5. 9. 2017, bi v primeru, če bi šlo za odločanje z odločbo, obstajala celo podlaga za zavrženje zahtevka v skladu z določbami 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Ker gre za procesni sklep, pa je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je zahtevo zavrnil in ne zavrgel. 4. Tožniki zoper sklep vlagajo tožbo in predlagajo, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in ugodi njihovemu zahtevku za priznanje statusa stranskih udeležencev ter podrejeno, da vrne zadevo v ponovni postopek. Zahtevajo tudi povračilo stroškov postopka. Navajajo, da je toženka s tem, ko je vpogledala v zemljiškoknjižno stanje in dokumentacijo v zvezi z gradbenim dovoljenjem št. 351-940/2007-21 z dne 17. 3. 2008, začela izvajati posebni ugotovitveni postopek po 145. in 146. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pred izdajo sklepa tožnikov ni seznanila z ugotovitvami in jim ni dala možnosti, da se o njih izjavijo, kar predstavlja kršitev tretjega in četrtega odstavka 146. člena ZUP, še posebej, ker je toženka zavrnitev oprla na ugotovitev, da je iz tega gradbenega dovoljenja razvidno, da ima domačija ... možnost, da si dostopno pot uredi drugje. Že iz tega razloga bi morala izvesti ugotovitveni postopek in razpisati ustno obravnavo. Obravnavo bi morala razpisati tudi zato, ker so v postopku udeležene stranke z nasprotnimi interesi, saj je razlastitveni zavezanec udeležbi tožnikov v postopku nasprotoval. Javna cesta JP 793011 je bila kategorizirana z Odlokom leta 1999. Že prej obstoječo makadamsko cesto je v letu 1987/88 asfaltirala občina, delno s sredstvi občanov, katera so prispevali tudi tožniki. Ob uveljavitvi ZJC-B je bila torej že zgrajena. Ker gre za edino dostopno cesto do stanovanjske hiše ..., v kateri živijo tožniki, jo uporabljajo od nekdaj. Zaradi teh dejstev imajo na nepremičninah stvarno služnostno pravico hoje in voženj, pridobljeno s priposestvovanjem in njen vpis v zemljiško knjigo ni pomemben. Za dokazovanje teh dejstev so predlagali številne dokaze, ki jih toženka ni izvedla. Toženka, ki zavrnitev udeležbe fundamentalno opira na gradbeno dovoljenje, je zmotno ugotovila dejansko stanje, saj se dostopna pot iz gradbenega dovoljenja št. 351-940/2007-21 sploh ne nanaša na "domačijo ...". Stanovanjska hiša ... obstaja že desetletja in ima uporabno dovoljenje po 197. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Do te hiše se je vedno dostopalo po cesti, ki teče po predmetnih nepremičninah. Gradbeno dovoljenje iz leta 2008 se nanaša na nov, drug objekt, ki ni bil nikoli zgrajen, saj je bila gradnja zaustavljena z inšpekcijsko odločbo. Zato v njem predvidena pot do tega objekta ni bila nikoli zgrajena. Obrazložitev izpodbijanega akta ne ustreza standardom iz 214. člena ZUP, saj ni obrazloženo, čemu je to gradbeno dovoljenje sploh predmet presoje v tem postopku. Nadalje ni naveden predpis, ki naj bi tožnikom zapovedoval izgradnjo objekta in dostopne poti, prvostopenjski organ pa se ni opredelil do trditve, da cesta JP 793011 predstavlja edino dostopno pot. Zgolj ugotovitev, da je v gradbenem dovoljenju predvidena druga pot, tega ne ovrže. Prav tako se toženka ni opredelila do številnih dokazov, s katerimi so tožniki dokazovali zatrjevana dejstva, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti.

5. Toženka je zavzela napačno stališče, da v postopku razlastitve poleg strank nikoli ne morejo sodelovati še stranski udeleženci, kar je posledica neutemeljenega izenačevanja statusa stranskega udeleženca s statusom stranke. Poleg tega je napačno uporabila razmerje specialnosti ZUreP-1 in ZJC-B v razmerju do ZUP. 19. člen ZJC-B, 94. člen ZUreP-1 in tretji odstavek 108. člena ZUreP-1 urejajo zgolj to, kdo je stranka v postopku, glede stranskih udeležencev pa veljajo pogoji iz 43. člena ZUP. Ker toženka za presojo utemeljenosti priglašene stranske udeležbe ni uporabila 43. člena ZUP, je zmotno uporabila materialno pravo. Ustavno sodišče je v svoji odločbi Up 741/12 – 21 z dne 2. 7. 2015 zavzelo stališče, da je pravni interes posameznika pod določenimi pogoji mogoče utemeljiti v okviru določene splošne pravne norme, ti pogoji pa so v konkretnem primeru izkazani. Cilj 19. člena ZJC-B je, da ceste, po katerih je ob uveljavitvi zakona potekal javni promet, ostanejo v javni uporabi. To določilo upravnemu organu zapoveduje varstvo uporabnikov takšnih cest. Tožniki spadajo v okvir nedoločenega kroga uporabnikov javne ceste, vendar se njihov položaj od njih razlikuje, ker so zaradi stalnega prebivanja na podlagi odločitve zbora vaščanov prispevali k izgradnji te ceste z namenom, da bo služila kot javna infrastruktura. Ta način nastajanja grajenega javnega dobra je bil v skladu s tedanjim pravnim redom, saj so krajani v skladu s 74. členom tedanje Ustave združevali sredstva s samoprispevkom. Pravna norma, na katero tožniki opirajo svoj zasebni interes, je udejanjenje dogovora o izgradnji grajenega javnega dobra, katerega stranke so bili tudi tožniki in pravni prednik razlastitvenega zavezanca, ki je s tem soglašal. Prenos lastništva na občino predstavlja zgolj njegovo sklepno fazo. V primeru ugoditve razlastitvenemu zahtevku bo dogovor izpolnjen in bo plačani denarni znesek služil svojemu namenu, v primeru zavrnitve razlastitvenega zahtevka pa bi tožniki ostali brez dolžne protidajatve. Tožnikom cesta predstavlja edini dostop do stalnega prebivališča oziroma doma, kjer zadovoljujejo ustavne pravice iz 34. in 35. člena Ustave. Pravni interes tožnikov je tako utemeljen v okviru splošne pravne norme iz 19. člena ZJC-B. Njihov pravni interes bo z odločitvijo toženke o razlastitvi neposredno prizadet, saj se v predmetnem postopku odloča, ali bo zemljišče ceste ostalo javno ali ne, od česar bo odvisno, ali bodo še naprej imeli (obdržali) javno cestno povezavo do stalnega prebivališča. V primeru zavrnitve razlastitvenega zahtevka citiranih ustavnih pravic ne bodo mogli zadovoljevati. Pri ostalih uporabnikih ceste teh okoliščin ni. Legalen dostop do objekta z uporabnim dovoljenjem predstavlja tudi pravno korist iz 11. točke 2. člena ZGO-1. Obrazložitev, da tožniki ne morejo izsiliti razlastitve, je izven konteksta, saj niso vložili zahteve za razlastitev, niti se niso priglasili kot stranka, ampak kot stranski udeleženec.

6. V nadaljevanju tožniki na osmih straneh tožbe navajajo okoliščine v zvezi s pristranskostjo uradne osebe, ki je vodila postopek, in okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo, da jo k temu vzpodbuja načelnica. Ker te trditve za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa niso relevantne, jih sodišče ne povzema.

7. Toženka in stranka z interesom Občina Straža odgovora na tožbo nista podali.

8. V odgovoru na tožbo stranka z interesom A.A. tožbi nasprotuje in predlaga, da jo sodišče na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrže, saj je bila zahteva tožnikov za priznanje statusa stranskih udeležencev že pravnomočno zavrnjena s sodbo I U 1437/2016 z dne 5. 9. 2017. 9. Tožniki so v naknadni vlogi z dne 17. 3. 2018 opozorili na zadevo Mirovni inštitut proti Republiki Sloveniji in predlagali, da sodišče opravi glavno obravnavo in izvede številne dokaze, naštete v tej vlogi. V pripravljalni vlogi z dne 21. 3. 2018 pa ponovno poudarjajo, da so v zadevi, ki je bila pravnomočno končana s sodbo I U 1437/2016 z dne 5. 9. 2017, pravico do sodelovanja v postopku uveljavljali na podlagi trditev, da so sodelovali pri nastajanju ceste kot javnega dobrega in zato njihov interes dosega stopnjo javnega. V zahtevi, ki je bila zavrnjena z izpodbijanim sklepom, pa so zatrjevali, da so z denarnim prispevkom pridobili premoženjsko pravico, ki jo želijo varovati v postopku.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Med strankami ni sporno, da so tožniki v istem postopku razlastitve vložili več zahtev za priznanje statusa stranskih udeležencev in da je bila ena od teh zahtev s sodbo I U 1437/2016 z dne 5. 9. 2017 že pravnomočno zavrnjena. Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 331/2017 z dne 23. 1. 2019 revizijo zoper to sodbo zavrglo. Sodišče mora v zvezi s tem najprej zavrniti ugovor stranke z interesom, da je bilo o obravnavani zadevi že pravnomočno razsojeno. Po 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče zavrže tožbo, če je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba. Da bi se tožba lahko zavrgla iz tega razloga, morajo biti izpolnjeni trije pogoji: istovetnost strank, istovetnost zadeve in že presojena zadeva. Istovetnost zadeve pa je podana, če je nova tožba uperjena zoper isti upravni akt.1 Tudi sodna praksa je zavzela stališče, da gre za položaj, ko je "o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba" le takrat, kadar je sodišče že presodilo utemeljenost tožbe iste stranke zoper isti akt uprave.2 Po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ZUS- 1 ne določa drugače. Vprašanje, ali je bilo o stvari že pravnomočno odločeno, pa je glede na navedeno v ZUS-1 urejeno drugače kot v Zakonu o pravdnem postopku. Istovetnost je podana le tedaj, kadar je izpodbijan tisti upravni akt, zoper katerega je že bila vložena tožba in je bilo o njej že odločeno, in ne, kadar gre po vsebini "za istovrsten zahtevek", ki je obravnavan v več postopkih oziroma upravnih aktih. O tožbi zoper sklep, ki je predmet upravnega spora v tej zadevi, pa sodišče še ni odločilo.

12. Po prvem odstavku 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. V postopku je sporno, ali lahko tožniki v postopku razlastitve, ki je dopustna, kadar je to potrebno zaradi uresničevanja javne koristi, varujejo svoje pravice oziroma (zasebne) pravne koristi.

13. Sodišče je tožnikom že v zadevi I U 1437/2016 z dne 5. 9. 2017 pojasnilo, da bi glede na naravo postopka razlastitve lahko vstopili v ta postopek kot stranski udeleženci le, če bi svoj pravni interes izkazali z uveljavljanjem takih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je njihovo sodelovanje v postopku potrebno zaradi varovanja javne koristi. Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 331/2017 z dne 5. 9. 2019 revizijo zoper to sodbo zavrglo, pri čemer je navedlo, da se v postopku razlastitve ne odloča o obstoju upravičenj, ki jih želijo varovati tožniki, tako da njihov interes ne more biti prizadet. Ker niso nosilci pravno varovanih pravic ali upravičenj, niti niso razlastitveni upravičenci ali zavezanci, odločanje o razlastitvi njihovega pravnega položaja ne more poslabšati. Sodišče ugotavlja, da tožniki tudi v tem postopku ne uveljavljajo pravic oziroma pravnih koristi, ki bi jih lahko zavarovali v postopku razlastitve, v katerem se nepremičnina razlasti, če za to obstaja javna korist. 14. Tožniki neupravičeno trdijo, da toženka napačno izenačuje status strank v postopku razlastitve s statusom stranskega udeleženca in da je zato utemeljila zgolj to, da tožniki niso stranke v postopku. Toženka je v obrazložitvi res navajala 94. člen in tretji odstavek 108. člena ZUreP-1, vendar svoje odločitve ni oprla zgolj na te določbe. Nanje se sklicuje zato, ker (tudi) iz teh določb izhajajo interesi, ki se pojavljajo v postopku razlastitve, in njihovi nosilci. V postopku razlastitve se lahko pojavita dva osnovna nasprotujoča si interesa, tj., da do razlastitve pride, ali da do nje ne pride. Cilj razlastitvenega upravičenca je, da postane lastnik razlaščene nepremičnine ali da na njej pridobi pravico, ki razlastitvenega zavezanca omejuje v uporabi njegove nepremičnine. Razlastitveni zavezanec pa je tisti, ki (lahko) temu nasprotuje. Interes, da nasprotujejo razlastitvi, imajo lastniki nepremičnine, po naravi stvari pa tudi imetniki pravic na nepremičnini, še posebej kadar te z razlastitvijo ugasnejo. Tožniki očitno zasledujejo interes, da se tuje nepremičnine, po katerih hodijo in vozijo, razlastijo. So pa pri tem nekonsistentni, saj poleg dejstev, iz katerih smiselno izhaja interes, da se nepremičnina razlasti, zatrjujejo tudi dejstva, zaradi katerih je njihov imetnik v položaju, ko ji lahko kvečjemu oporeka. Tako so med drugim trdili, da so na cesti pridobili solastniški delež. Njihove trditve, da so imetniki solastniškega deleža na delu nepremičnin, po katerih gre cesta, bi namreč, če bi bile ustrezno izkazane3, pomenile, da so eden od zavezancev za razlastitev (ki bi se z razlastitvijo svojega solastniškega deleža lahko strinjal ali pa ne, v postopku pa bi moral biti udeležen). Zato se je prvostopenjski organ v tem delu oprl na podatke zemljiške knjige, ki je javno dostopna evidenca, kar tožnikom omogoča, da kadarkoli vpogledajo vanjo. Poleg tega sami vedo, da niso vknjiženi kot solastniki nepremičnin. Glede na to po presoji sodišča s tem, ko jih toženka pred izdajo odločbe ni še posebej seznanila z njim že poznanim dejstvom, niso bili prikrajšani v pravici do izjave.

15. Nadalje prvostopenjski organ v razlogih sklepa navaja, da je opravil vpogled v arhiv Upravne enote Novo mesto in ugotovil, da je bilo tožniku B.B. izdano gradbeno dovoljenje z dne 17. 3. 2008 za gradnjo stanovanjske hiše na sedaj parc. št. 311.S in 2423/8, k.o. ... Za dostop do domačije ... in nove stavbe je v korist tožnika B.B. vpisana služnost vožnje in hoje po zasebnih zemljiščih. Prvostopenjski organ navaja, da bi si moral investitor v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem zagotoviti tudi dostop do novozgrajene stavbe po navedeni trasi, ki ne poteka po zemljiščih A.A. Po presoji sodišča bi morala toženka z ugotovitvami seznaniti tožnike pred izdajo sklepa in jim dati možnost, da se o njih izjavijo v primeru, če bi bile te ugotovitve pravno relevantne. Prvostopenjski organ jih v obrazložitvi sicer nepravilno obravnava, vendar pa ne držijo tožbene trditve, da so bistvene za odločitev. Že drugostopenjski organ je ugotovil, da gre za napačne razloge in pravilno navedel, da ne gre za ugotavljanje tistega dejanskega stanja, ki bi bilo relevantno za obravnavani postopek (tretji odstavek 248. člena ZUP). Ker ti razlogi prvostopenjskega sklepa tudi po presoji sodišča niso pomembni za vprašanje upravičenosti udeležbe tožnikov v postopku razlastitve tujega zemljišča, ne gre za bistveno kršitev postopka. Poleg tega vstop tretje osebe v postopek ni samostojen upravni postopek, v katerem bi se izvajal posebni ugotovitveni postopek po 145. in 146. členu ZUP. Postopek je urejen v 142. člen ZUP, po katerem obravnava ni obvezna. V obravnavanem primeru je toženka lahko odločila brez obravnave, saj je lahko utemeljenost zahteve presodila že na podlagi trditev tožnikov, na katere opirajo svojo zahtevo za udeležbo v postopku.

16. Trditev, da naj bi tožniki priposestvovali služnost hoje in vožnje je tožbena novota, ki je sodišče na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 ne more obravnavati. Pri tem pa s tako trditvijo (ki je kontradiktorna drugim) tožniki tudi ne bi mogli utemeljiti interesa, ki ga zasledujejo. Tožniki namreč ne zasledujejo cilja, da do razlastitve ne pride, ko bi zatrjevano služnost (če bi jo imeli) zagotovo ohranili. Kot pravilno ugotavlja toženka, zasledujejo isti interes kot razlastitveni upravičenec, torej da naj se nepremičnini, na katerih je cesta, razlastita (zaradi razlastitve pa lahko imetniki stvarne služnosti to pravico izgubijo).

17. Nadalje tožniki navajajo, da je splošna norma, tj. 19. člen ZJC-B, spoznavno namenjena tudi varstvu njihovega zasebnega interesa. Ta predpis jim zagotavlja, da bo cesta, ki je bila ob uveljavitvi tega zakona javna, taka tudi ostala. Njihov položaj se razlikuje od drugih (potencialnih) uporabnikov ceste, ker predstavlja njihov edini dostop do stanovanjskega objekta in ker so sofinancirali izgradnjo. Po presoji sodišča se dejansko in pravno stanje v zadevi, obravnavani v odločbi Ustavnega sodišča Up-741/12-21 z dne 2. 7. 2015, na katero se sklicuje tožnik, ko trdi, da je interes posameznika pod določenimi pogoji mogoče utemeljiti v okviru splošne norme, razlikujeta. V zadevi I U 493/2010 z dne 12. 5. 2011 namreč vprašanje udeležbe tožnikov v postopku ni bilo sporno, saj jima je bil ta status priznan, ker se je njuna nepremičnina nahajala na vplivnem območju. Sodišče je njuno tožbo zoper gradbeno dovoljenje zavrnilo z utemeljitvijo, da se navedbe tožnikov (da je nameravana gradnja v nasprotju z določili prostorskega akta) nanašajo le na zaščito tuje, tj. javne, ne pa njune koristi. Šlo je za vprašanje, ali imata pravno korist, da nasprotujeta gradnji iz razloga, ker ni skladna s prostorskim aktom. Odgovor je bil po presoji Ustavnega sodišča odvisen od ugotovitve, ali je norma prostorskega akta (po katerem gradnja ni izpolnjevala prostorskih izvedbenih pogojev in ni bila dopustna) namenjena tudi zaščiti njunega zasebnega interesa, saj Ustava v 22. členu posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje tistega postopka, v katerem se odloča o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Za obravnavani primer, ki je drugačen, velja 69. člen Ustave, ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Tudi 92. člen ZUreP-1 jasno določa, da je razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice dopustna le v javno korist. 18. Po 19. členu ZJC-B, po katerem je Občina Straža kot razlastitvena upravičenka vložila zahtevo za razlastitev, veljajo enaka pravila. Lastninska pravica se lahko odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem členu, če ob uveljavitvi tega zakona (tj. 19. 10. 2005) obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot določa prvi odstavek 3. člena tega zakona (prvi odstavek). Za poseben postopek razlastitve se uporabljajo določbe 92. do 114. člena ZUreP-1, kolikor s tem členom niso posamezna vprašanja razlastitve drugače urejena (drugi odstavek). Zgolj iz te določbe torej ne izhaja niti pravica niti obveznost, da se nepremičnina, po kateri ob uveljavitvi ZJC-B poteka promet, razlasti. Takšna nepremičnina se lahko razlasti, če so izkazani pogoji, ki so bili v času odločanja določeni v ZUreP-1. Tako je tudi razlastitev nepremičnin zaradi javne ceste, četudi je ta že dejansko zgrajena, dopustna le zaradi javnega interesa, katerega nosilci so praviloma osebe javnega prava4. 19. Pri razlastitvi je torej že po Ustavi interes, da se nepremičnina razlasti, mogoče zasledovati zgolj kot javno korist in norma tudi spoznavno ne more biti namenjena razlastitvi zaradi dosege zasebnega interesa, ki pa je hkrati tisti interes, ki ga je po 43. členu ZUP potrebno izkazati, da je oseba lahko udeležena v postopku. Zato bi lahko tožniki, kot je sodišče pojasnilo že v zadevah I U 1164/ 2015 z dne 10. 5. 2016 in I U 1437/2016 z dne 5. 9. 2017, vstopili v postopek kot stranski udeleženci, če bi svoj pravni interes izkazali z uveljavljanjem takih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je njihovo sodelovanje v postopku nujno potrebno zaradi varovanja javne koristi. Glede na to je toženka, četudi so trditve tožnikov, da pot JP 793011 predstavlja edini dostop do njihovega doma in je njihova hiša na koncu te poti, za katero so prispevali sredstva za njeno izgradnjo, resnične, in je zaradi tega njihov položaj drugačen od ostalih uporabnikov nepremičnin, po presoji sodišča pravilno štela, da ne gre za pravno normo, na katero bi lahko oprli svoj interes oziroma pravno korist, ki je ta, da naj se nepremičnina razlasti. Zato je ravnala pravilno, ko obstoja teh zatrjevanih dejstev ni ugotavljala in o njihovem obstoju ni izvajala dokazov.

20. Po mnenju tožnikov njihov pravni interes izhaja tudi iz pravnega pravila, da je dogovorjeno potrebno izpolniti, kar pa je prav tako zasebni interes, ki ne more dosegati stopnje javnega. Če so se krajani z medsebojnim dogovorom zavezali k nekim ravnanjem in jih katera od strank tega dogovora ni izvršila, zahtevek za izpolnitev ne more biti upravna zadeva. Po 2. členu ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek). Za upravno zadevo pa gre, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave zadeve (drugi odstavek). Kadar gre za (pogodbeni) dogovor strank, po katerem naj bi tožniki pridobili solastnino ali služnost, lahko realizacijo takega dogovora uveljavljajo zgolj v pravdnem postopku. S pogodbo pa se ni mogoče dogovoriti, da bo država v upravnem postopku nepremičnine razlastila. Takšen dogovor države (ki ni njegova stranka) ne zavezuje. Tak predmet pogodbe bi bil tudi nedopusten in s tem po 86. členu Obligacijskega zakonika ničen.

21. Tožniki svoj pravni interes utemeljujejo še z določbo 11. točke 2. člena ZGO-1, vendar ne pojasnijo, na kakšen način je določba, ki definira uporabno dovoljenje, povezana z interesom, da bi prišlo do razlastitve tujih zemljišč. Nepremičnini, po katerih se tožniki po njihovih trditvah od nekdaj vozijo, namreč tudi v času, ko so pridobili uporabno dovoljenje, nista bili v lasti Občine Straža. Če v postopku razlastitve ne bodo razlaščene, to ne more vplivati na že pravnomočno uporabno dovoljenje.

22. Sodišče se v tem postopku ne bo izrekalo o tožbenih navedbah v zvezi s pristranskostjo uradne osebe, ki je vodila postopek in o ravnanjih, ki jih tožniki očitajo načelnici, ker se te trditve ne nanašajo na izpodbijani upravni akt. 23. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker je toženka pravilno presodila dejstva in na tej podlagi pravilno ugotovila tisto dejansko stanje, ki je za odločitev relevantno (kljub temu, da je ugotavljala tudi tista dejstva, ki za pravilno odločitev niso pomembna), je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v sporu odločilo brez glavne obravnave. Kot je bilo namreč že obrazloženo, tožniki v upravnem postopku razlastitve, na podlagi dejstev, ki jih zatrjujejo, tudi v primeru, če so vsa zatrjevana dejstva resnična, ne morejo biti stranka v postopku zaradi varovanja svojega interesa, da se nepremičnina razlasti, ker ta interes ni pravno varovan. Zato sodišče tudi ni izvajalo dokazov, ki jih za dokazovanje zatrjevanih dejstev predlaga tožnik. Dokazovanje takih dejstev bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov. Ugotavljanje dejstev na obravnavi, kadar to za pravilno in zakonito odločitev ni potrebno, neupravičeno podaljšuje odločanje v ostalih zadevah in s tem vpliva na pravice drugih strank do sojenja v razumnem roku. Zahteva, da naj sodišče v skladu s stališčem Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki ga je zavzelo v zadevi Mirovni inštitut proti Republiki Sloveniji št. 32303/13, odloči po opravljeni ustni obravnavi, ni utemeljena. V tej zadevi je namreč ESČP ugotovilo, da je kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) podana, ker sodišče svoje odločitve o tem, da ne opravi ustne obravnave, ni obrazložilo in je bil zato postopek po oceni ESČP nepošten. V obravnavani zadevi je sodišče svojo odločitev, zakaj ne bo opravilo glavne obravnave, obrazložilo. Pri tem je upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku5. Po presoji naslovnega sodišča je to glede na ustaljeno sodno prakso ESČP posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.6 Tak je tudi obravnavani primer.

24. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 1 Erik Kerševan, Vilko Androjna, Upravno procesno pravo, Ius software, Ljubljana 2017, stran 568; enako Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem LEXPERA, GV Založba Ljubljana 2019, stran 246 2 Glej I Up 227/2014 z dne 2. 10. 2014 3 Prvi odstavek 11. člena ZKZ-1 določa, da se domneva, da je lastnica oziroma lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, to domnevo pa je dolžan upravni organ upoštevati. 4 Izjema je na primer operater omrežja, ki je po izrecni zakonski določbi tj. po šestem odstavku 16. člena Zakona o elektronskih komunikacijah lahko razlastitveni upravičenec. 5 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge 6 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge