Jedro

Glede na to, da sta v obravnavanem primeru tako tožnik kot njegova bivša žena v napovedi za odmero dohodnine za leto 2000 uveljavljala posebno olajšavo za vse tri vzdrževane mladoletne otroke, sta oba organa, tako prvostopni kot drugostopni, pravilno zaključila, da se zavezanca nista mogla sporazumeti, kdo izmed njiju bo uveljavljal pravico do posebne olajšave in vsakemu od njiju priznala polovico kot sorazmerni del olajšave. Zakon sicer ne odgovori na vprašanje, kaj predstavlja sorazmeren del olajšave, in kako se le-ta določa, vendar je praksa sprejela stališče, da glede na to, da v veliki večini primerov sploh ni mogoče natančno ugotoviti višine sredstev, ki jih posamezni zavezanec dejansko nameni za vzdrževanje otroka, sorazmerni del predstavlja polovica olajšave za vsakega zavezanca, če seveda preživninski prispevki vsakega presegajo višino zneska priznane olajšave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo št. ... z dne ... zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave B, št. ... z dne ... o odmeri dohodnine za leto 2000. Tožena stranka je navedla, da iz napovedi za odmero dohodnine za leto 2000 izhaja, da sta posebno olajšavo za vse tri vzdrževane otroke in za čas celega leta 2000 uveljavljala tako tožnik kot njegova bivša žena CC, iz česar izhaja, da se o načinu uveljavljanja posebne olajšave nista dogovorila. Glede na to, da se tožnik in mati otrok nista sporazumela, kdo od njiju bo uveljavljal posebno olajšavo za iste vzdrževane otroke, je bila po mnenju tožene stranke tožniku v skladu z drugim odstavkom 11. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 1/95-odločba US, 7/95, 14/96-odločba US, 44/96, 68/96-odločba US, 82/97-odločba US, 36/99-odločba US, v nadaljevanju ZDoh) posebna olajšava za iste vzdrževane družinske člane pravilno priznana v sorazmernem znesku do polovice z zakonom priznanih zneskov posebnih olajšav, in sicer upoštevajoč lastna sredstva otrok in upoštevajoč dejstvo, da je tožnik plačal preživnino za vsakega otroka v višjem znesku, kot zanaša njemu pripadajoč del posebne olajšave.

Tožnik v tožbi navaja, da je v letu 2000 za vse tri svoje otroke plačal preživnino v znesku 1.520.000,00 SIT, kar je po njegovem mnenju pokrilo vse stroške njihovega preživljanja. Glede na to, da je plačeval preživnino za vsakega otroka v višjem znesku kot znaša njemu pripadajoč del posebne olajšave, meni, da je bil njegov prispevek k preživljanju otrok v letu 2000 celo več kot 100%. Toženi stranki očita napačno uporabo določbe drugega odstavka 11. člena ZDoh, na podlagi katere se v primeru, da se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo bo uveljavljal pravico do posebne olajšave za istega vzdrževanega družinskega člana, vsakemu zavezancu prizna sorazmerni del olajšave. Sorazmerni del olajšave se po njegovem mnenju določi glede na to, koliko vsak od zavezancev prispeva k otrokovemu preživljanju, in ne, kakor napačno ugotavlja tožena stranka, da se vsakemu zavezancu prizna enak del oz. polovica olajšave za vsakega otroka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbi prvostopnega in drugostopnega organa odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje oz. da tožbi ugodi in tožeči stranki prizna 100% posebne olajšave za vsakega otroka za leto 2000, toženi stranki pa naloži plačilo zamudnih obresti od dne 23. 7. 2000, tj. od dneva plačila preveč plačanega zneska dohodnine za leto 2000, dalje do plačila.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 10. člena ZDoh se zavezancem, ki vzdržujejo družinske člane, prizna posebna olajšava, in sicer se za prvega otroka osnova zmanjša za znesek, ki znaša 10% letne povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, za vsakega nadaljnjega otroka pa se olajšava poveča za 5% navedene plače. V primeru, ko se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal pravico do posebne olajšave za istega vzdrževanega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave. Za otroke, za katerih preživljanje zavezanec prispeva na podlagi sodne odločbe, sporazuma ali dogovora o preživljanju, sklenjenega na podlagi predpisov o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, lahko zavezanec uveljavlja posebno olajšavo do višine, določene v 10. členu tega zakona. Če je prispevek zavezanca manjši od zneska njemu pripadajočega dela posebne olajšave ali če zavezanec ne prispeva za preživljanje otrok, se razlika do njemu pripadajočega dela ali celoten del njemu pripadajoče posebne olajšave prizna staršu, kateremu je otrok zaupan (drugi odstavek 11. člena ZDoh). Glede na to, da sta v obravnavanem primeru tako tožnik kot njegova bivša žena v napovedi za odmero dohodnine za leto 2000 uveljavljala posebno olajšavo za vse tri vzdrževane mladoletne otroke, sta oba organa, tako prvostopni kot drugostopni, pravilno zaključila, da se zavezanca nista mogla sporazumeti, kdo izmed njiju bo uveljavljal pravico do posebne olajšave in vsakemu od njiju priznala polovico kot sorazmerni del olajšave. Zakon sicer ne odgovori na vprašanje, kaj predstavlja sorazmeren del olajšave, in kako se le-ta določa, vendar je praksa sprejela stališče, da glede na to, da v veliki večini primerov sploh ni mogoče natančno ugotoviti višine sredstev, ki jih posamezni zavezanec dejansko nameni za vzdrževanje otroka, sorazmerni del predstavlja polovica olajšave za vsakega zavezanca, če seveda preživninski prispevki vsakega presegajo višino zneska priznane olajšave. Če tega zneska ne presegajo, pa se olajšava prizna samo kot sorazmeren del do tega zneska, razlika do polne olajšave pa priraste drugemu zavezancu. Pri tem je po citirani določbi drugega odstavka 11. člena ZDoh relevantno dejansko preživljanje vzdrževanih družinskih članov, kar pa niso le denarni prispevki, ampak tudi skrb za vzgojo, varstvo in oskrbo otroka, česar finančno ni mogoče ovrednotiti, je pa nedvomno pomemben in znaten prispevek za ustrezno preživljanje in razvoj otroka. V obravnavanem primeru so vzdrževani družinski člani, trije mladoletni otroci, zaupani materi. Prav tako ni sporno dejstvo, da tožnik zanje dejansko plačuje preživnino, ki presega višino posebne olajšave. Glede preživninskega prispevka starša, pri katerem mladoletni trije otroci živijo (v obravnavanem primeru je to mati otrok) pa se predpostavlja, da ta vsakodnevno prispeva za njihovo preživljanje, pri čemer je treba poudariti, da tožnik ne zatrjuje niti ne dokazuje nasprotnega. Ker v obravnavanem primeru ni bilo možno ugotoviti, niti to ni bilo zatrjevano s strani tožnika, da je mati otrok k preživljanju vsakega izmed njih prispevala manj od priznanega ji sorazmernega dela posebne olajšave za posameznega vzdrževanega družinskega člana, sodišče meni, da je tožnikov tožbeni ugovor, da je upravičen do 100% posebne olajšave za posameznega vzdrževanega člana, neutemeljen.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97).