Jedro

Ekonomska vrednost nepremičnine ne more biti relevantno merilo za presojo pravilnosti vrednosti spornega predmeta, če ne gre za spor o lastninski pravici. Interes tožeče stranke za uspeh v pravdi za izpraznitev nepremičnine, ki jo tožena stranka po tožbenih navedbah uporablja brez pravne podlage, je mogoče ocenjevati bodisi po prostem preudarku bodisi ga objektivizirati s primerjavo vrednosti sporov iz najemnih razmerij.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Odločanje o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša vrednost spora v obravnavani zadevi 130.996,00 EUR in se izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o njej.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje. Očita mu napačno ugotovljeno dejansko stanje glede nepremičnine in posledično napačno uporabo materialnega prava. Ker je izdalo sklep brez naroka, je prezrlo, da na parc. št. 109/4 stojita dve stavbi: stavba 104 je v lasti in posesti obeh tožnikov in ni predmet te pravde, toženca stanujeta v stavbi št. 561. Gre za črno gradnjo, ki bo porušena, vrednost objekta ne presega 20.000,00 EUR. Prilagata podatke GURS.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in ji v celoti pritrjuje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnika v tej pravdi uveljavljata nedenarni tožbeni zahtevek za izpraznitev prostorov v hiši in zatrjujeta, da toženca v njej bivata brez pravne podlage. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z nadaljnjo ugotovitvijo, da gre za premoženjski spor in ne za katerega od sporov, za katere so po drugem odstavku 30. člena ZPP izključno pristojna okrajna sodišča. Zato je za razmejitev pristojnosti med okrajnim in okrožnim sodiščem odločilna vrednost spornega predmeta (prvi odstavek 30. člena ZPP in prvi odstavek 32. člena ZPP).

6. Kadar se premoženjski tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, kot je primer v obravnavani zadevi, je odločilna vrednost spornega predmeta, kot jo določi tožeča stranka v tožbi. V obravnavanem primeru jo je ocenila na 6.000,00 EUR. Sodišče je upoštevaje korekturno dolžnost iz tretjega odstavka 44. člena ZPP ocenilo, da je občutno prenizka. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je pri tem napačno izhajalo iz vrednosti nepremičnine. Prezrlo je vsebino spora kot tudi dejstvo, da tožena stranka ocenjeni vrednosti spora s strani tožeče stranke ni nasprotovala. To pomeni, da med pravdnima strankama vprašanje stvarne pristojnosti niti ni bilo sporno. Intervencija sodišča je bila zato že iz tega razloga nepotrebna.

7. Zmotna pa je tudi zaradi nepravilne uporabe pravnega standarda: „očitno previsoka oziroma prenizka vrednost spornega predmeta“. Sodišče jo mora presojati v vsakem primeru posebej glede na konkretne okoliščine primera. Korekturne dolžnosti samoiniciativno ne opravi že ob vsakem dvomu o pravilnosti tožnikove ocene vrednosti spora, pač pa le, če izrazito odstopa od razumnih razponov vrednosti konkretnega predmeta (primerjaj: Zobec, J, v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, GV Ljubljana 2005, stran 231). V obravnavanem primeru ne gre za spor o lastninski pravici. Zato ekonomska vrednost nepremičnine, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, ne more biti relevantno merilo za presojo pravilnosti vrednosti spornega predmeta. Interes tožeče stranke za uspeh v pravdi za izpraznitev nepremičnine, ki jo toženca po tožbenih navedbah uporabljata brez pravne podlage, je mogoče ocenjevati bodisi po prostem preudarku bodisi ga objektivizirati s primerjavo vrednosti sporov iz najemnih razmerij (42. člen ZPP). Ob tej primerjavi pa se pokaže, da je vrednost spora, kot jo je v tožbi ocenil tožnik (tožena pa, kot že rečeno, temu ni nasprotovala), primerna. Zaradi odločanja o stvarni pristojnosti zato vanjo ni bilo treba posegati na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 44. člena ZPP in je bilo drugačno ravnanje sodišča prve stopnje pravno zmotno.

8. Izpodbijani sklep je torej sprejet ob napačni uporabi navedenih pravil, zato ga je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da bo nadaljevalo s postopkom odločanja o glavni stvari.

9. Odločanje o pritožbenih stroških, ki jih je priglasila tožeča stranka, je pridržano za odločanje o glavni stvari (tretji odstavek 165. člena ZPP).