Jedro

Delavec mora ravnati v skladu z določbami 83. člena ZTPDR, če ni zadovoljen z oceno delovne uspešnosti. Zahtevek iz naslova delovne uspešnosti ni čisti denarni zahtevek in zato ni mogoče direktno sodno varstvo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 2. tč. izreka in se tožba v zvezi z zahtevkom tožnika za plačilo delovne uspešnosti zavrže. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 10.800,00 SIT (1. tč. izreka), in znesek 12.962,25 SIT in od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožniku plačati razliko (2. tč. izreka), vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Kar je zahtevala tožeča stranka več je zavrnilo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se je v odprtem pritožbenem roku pritožila tožena stranka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrže oz. zavrne kot neutemeljen oz. podredno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje in tožeči stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da je direktor tožene stranke ocenil delovno uspešnost na podlagi mesečnih poročil in spremljanja dela delavcev, kar vsekakor ne pomeni ocenitve po prostem preudarku, kot to zmotno navaja sodba. Opozarja, da tožeča stranka nikoli ni izpodbijala osebne ocene in zato ne more zahtevka za izplačilo plače zaradi ocene delovne uspešnosti uveljavljati neposredno pred sodiščem. Zato bi moralo sodišče prve stopnje njen zahtevek iz tega naslova zavreči. Glede zahtevka iz naslova prevoznih stroškov pa meni, da odločba tožene stranke z dne 16.6.2000 ne predstavlja razporeditve iz kraja v kraj, temveč gre za odreditev dela, zoper to pa zahteva za varstvo pravic ni možna.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem pritožnik ni uspel, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je odločalo o izplačilu delovne uspešnosti tožniku zaradi napačne uporabe materialnega prava zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in sicer je odločalo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost. V ostalem pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za vložitev tožbe na sodišče v zvezi z zahtevkom za izplačilo plače zaradi ocene delovne uspešnosti, ker ni v zvezi z oceno delovne uspešnosti ugovarjal pri toženi stranki. Po določbi 2. odst. 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen, ko gre za pravico do denarne terjatve. Plačilo delovne uspešnosti ni čista denarna terjatev, saj je vezana na predhodno odločitev pristojnega organa, ki ocenjuje delovno uspešnost. Zato bi moral tožnik v primeru, ko se z oceno delovne uspešnosti ni strinjal najprej zahtevati varstvo pravic pri toženi stranki, šele če bi bilo to neuspešno, bi lahko zahteval sodno varstvo. Ker tožnik ni izpolnil procesne predpostavke, ni izpolnjeval pogojev za vložitev tožbe na sodišče. Zaradi navedenega bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavreči, kot to določa 18. člen ZPP. S tem, ko je odločalo o sporu, ki ni spadal v sodno pristojnost, je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in v skladu z določbo 2. odst. 354. člena ZPP tožbo v tem delu zavrglo.

Nerazumljive so pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zahtevku iz naslova prevoznih stroškov. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo dejanske prevozne stroške, ki jih je le-ta imel s prihodom na delo na podlagi določbe 96. člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 45/94 - 102/2000). Po navedeni določbi delavcu pripada povrnitev stroškov prevoza na delo, to pomeni, da gre za povrnitev dejanskih materialnih stroškov, ki jih ima delavec v zvezi z opravljanjem dela. Zato je v primeru odločanja o povrnitvi materialnih stroškov nepomembno, na podlagi katerega akta je tožnik opravljal delo na lokaciji izven sedeža tožene stranke. Ali je bilo to na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali na podlagi sklepov o odreditvi del. Pri povrnitvi materialnih stroškov je bistveno namreč le dejstvo, da so le-ti dejansko nastali. Tožena stranka v pritožbi ugotovoljeni višini stroškov prevoza na delo ne ugovarja.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s stroški prevoza na delo pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu.

Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločalo iz razloga, ker tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.