Jedro

Postavitev toge ločnice med ravnanjem obdolženega T. in obdolženke, kot jo vsebuje obrazložitev izpodbijane sodbe v delu, kjer prvostopno sodišče zaključuje, da nista bila podana istočasnost napada obdolženega T. in obdolženki očitanega ravnanja, je glede na intenzivnost dogajanja med njima, ki je potekalo v relativno kratkem časovnem okviru in na majhnem prostoru (v stanovanju), tudi po oceni pritožbenega sodišča vsaj preuranjeno, zlasti upoštevajoč povezanost opisa dejanj iz točk I/2 in I/3 prvostopnega izreka, kjer se eno dejanje po opisu preliva v drugo.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolžene M.B. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje pod točko I/3 izreka razveljavi ter zadeva v tem delu vrne v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 17386/2019 z dne 21. 8. 2019 obdolženo M.B. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po drugem odstavku 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Z isto sodbo pa je obdolženega A.D.T. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, ki sta opisani v točkah I/1 in I/2 prvostopnega krivdnega izreka. Po drugem odstavku 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 določilo posamezni kazni dva meseca in tri mesece zapora, zatem pa mu določilo enotno kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oba obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolžene M.B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe oziroma, da ji v kolikor oceni, da je dejanje storila v prekoračenem silobranu, kazen odpusti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zagovornica se sicer pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vendar v pritožbi ne konkretizira katero kršitev iz 371. člena ZKP uveljavlja. Z navedbami, da je v izpodbijani sodbi izostala ocena zagovorov obeh obdolžencev ter ocena o sorazmernosti napada in obrambe, o intenzivnosti napada ter možnosti njegove odvrnitve, pa v okviru v pritožbi zatrjevanega silobrana obdolženke nakazuje obstoj kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

5. Taka kršitev pa ni podana. Po drugem odstavku 22. člena KZ-1 je silobran obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku in po oceni zagovorov obeh obdolžencev zaključilo, da so bila ravnanja A.D.T., ki so opisana v točkah I/1 in I/2 prvostopnega krivdoreka in dejanje obdolženke, ki je opisano v točki I/3 prvostopnega krivdoreka, časovno ločena in zato ni bila podana istočasnost napada obdolženca in obrambe obdolženke. Ugotovilo je torej neobstoj enega izmed zakonskih elementov silobrana po 22. členu KZ-1. V takem položaju ni bilo dolžno presojati, ali morebiti obstaja kateri od preostalih zakonskih elementov silobrana in tudi v tej luči podati dokazne ocene zagovorov obeh obdolžencev. Zato odsotnost razlogov, ki jih v izpodbijani sodbi pogreša zagovornica, ne predstavlja v pritožbi zagovornice smiselno uveljavljano kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vsled tega je njena pritožba, podana iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, neutemeljena.

6. Z zatrjevanjem, da je obdolženka ravnala v silobranu in da bi sodišče prve stopnje moralo zagovora obeh obdolžencev presojati tudi glede obstoja preostalih elementov silobrana, glede katerih izpodbijana sodba nima razlogov, ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ne gre za istočasnost napada obdolženca in obrambe obdolženke, pritožba graja pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obdolženki očitanega kaznivega dejanja v smeri njegove nepopolne in zmotne ugotovitve, ne izkazuje pa v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

7. Pritožba ne more biti uspešna niti pri uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka z navedbami, da so dispozitiv obtožbe in razlogi sodbe v nasprotju z izvedenskim mnenjem, saj da je izvedenec medicinske stroke potrdil, da so poškodbe, ki jih je utrpel A.D.T., lahko nastale ob nekontroliranem zamahovanju obdolženke in sočasnem gibanju oškodovanca. Zagovornica s takšnimi navedbami podaja zgolj lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, s tem pa ne izkazuje kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Po oceni pritožbe je sodišče prve stopnje kršilo še kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP. Obdolženka je po pritožbi ravnala v silobranu, zato očitano ji ravnanje sploh ni kaznivo dejanje.

9. Tudi v tem delu pritožbi ni mogoče pritrditi. Pritožnica namreč takšne pritožbene navedbe neutemeljeno uveljavlja kot kršitev kazenskega zakona. Z njimi namreč graja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Stvar dejanske presoje je namreč, ali je obdolženka ravnala v silobranu, oziroma ali se je pred obdolženim T. le branila, pri čemer je bila njena obramba neizogibno potrebna, kot to navaja pritožnica. Kršitev, kot jo zatrjuje zagovornica, ni mogoča, iz razloga, ker kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenskega zakona ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno. Kršitve kazenskega zakona torej ni mogoče uveljavljati v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kot to počne pritožba. Kršitev, katerih obstoj narekuje uraden preizkus izpodbijane sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

10. Bistvo pritožbe je zatorej v graji na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obdolženki očitanega kaznivega dejanja. Pritožba poudarja, da se je vse dogajanje med obdolžencema odvilo v kratkem časovnem okviru in na majhnem prostoru, pri čemer je A.D.T. obdolženki vzel ključe od stanovanja in mobilni telefon, da obdolženka ni mogla niti zbežati niti poklicati na pomoč. Ob tem je bila zelo prestrašena, saj ji je A.D.T. grozil, ji s pištolo poškodoval ustnico, pri čemer njegov napad s tem ni prenehal, saj ji je nato še uperil ustje cevi pištole na sence, ob tem pa ni upošteval njenih prošenj, naj gre iz stanovanja. Obdolženka je zato zbežala v kuhinjo po nož, s katerim ga je želela prestrašiti. Ker ji je še vedno grozil in imel v rokah oziroma za pasom pištolo, je nekontrolirano zamahovala z nožem, s tem pa prenehala takoj, ko je začutila, da je predrla oškodovančevo jakno. Na podlagi navedenega zato ni mogoč samodejen zaključek, da je šlo med dejanji obdolženega T. in dejanjem obdolženke za dva časovno ločena dogodka in z njene strani za povračilni udarec. Da je obdolženka ravnala v silobranu, pa izhaja tudi iz opisa kaznivega dejanja obdolženega T. iz točke I/2 izreka, kjer je bil obdolženi T. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje, saj ta opis vsebuje del ravnanja obdolženke, ki je opisano tudi v krivdoreku v točki I/3, kjer je navedeno kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, za katerega je bila spoznana za krivo.

11. V tem delu ima pritožba prav. Postavitev toge ločnice med ravnanjem obdolženega T. in obdolženke, kot jo vsebuje obrazložitev izpodbijane sodbe v delu, kjer prvostopno sodišče zaključuje, da nista bila podana istočasnost napada obdolženega T. in obdolženki očitanega ravnanja, je glede na intenzivnost dogajanja med njima, ki je potekalo v relativno kratkem časovnem okviru in na majhnem prostoru (v stanovanju), tudi po oceni pritožbenega sodišča vsaj preuranjeno, zlasti upoštevajoč povezanost opisa dejanj iz točk I/2 in I/3 prvostopnega izreka, kjer se eno dejanje po opisu preliva v drugo. A.D.T. je bil namreč s I/2 točko izreka izpodbijane sodbe pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje na škodo M.B., pri čemer je v tem opisu že zajeto ravnanje obdolženke, opisano v točki I/3 izreka. Iz točke I/2 izreka izhaja, da se je M.B. zaradi grožnje, opisane v tej točki, zelo prestrašila ter zbežala v kuhinjo in vzela v roke kuhinjski nož ter z njim mahala proti A.D.T. in ga porezala, kot je opisano pod točko I/3 izreka. Takšen opis tudi po oceni pritožbenega sodišča nakazuje na mogoče sosledje med grožnjo obdolženki in njenim inkriminiranim ravnanjem. Pri tem pa iz opisa obeh kaznivih dejanj ni jasno razvidno, ali je grožnja s strani A.D.T., ko je obdolženka zbežala v kuhinjo po nož in se z njim v roki vrnila v spalnico ter z njim zamahovala, že prenehala in ali je šlo za dva časovno ločena dogodka in s tem za povračilni udarec obdolženke, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, ali pa je podana časovna kontinuiteta med dejanjem obdolženca in dejanjem obdolženke, s tem pa sočasnost napada in obrambe, kot to zatrjuje obramba. Glede navedenega tudi po oceni pritožbenega sodišča, dejansko stanje obdolženki očitanega kaznivega dejanja ni bilo tako zanesljivo ugotovljeno, da bi odpadli vsi v pritožbi s tem v zvezi utemeljeno uveljavljani pomisleki, v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pa je razlog, ki narekuje razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe iz pritožbenega razloga 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP.

12. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponovno presoditi obravnavano dokazno gradivo ter zavzeti jasna stališča o dejanskih vprašanjih glede tega, ali je pri dejanjih A.D.T. in M.B. šlo za časovno ločena ravnanja, ali pa je šlo za enotno dogajanje (torej brez prekinitev). Če bo ugotovilo časovno povezanost dejanja obdolženega T. iz točke I/2 prvostopnega izreka in dejanja obdolženke, pa bo moralo presoditi tudi pritožbene navedbe zagovornice v smeri, da so podani tudi vsi preostali elementi silobrana pri obdolženki, oziroma morebiti prekoračenega silobrana, ali pa privilegirane oblike prekoračenega silobrana iz 22. člena KZ-1. 13. Iz navedenih razlogov, ko je torej pritrditi pritožbi zagovornice iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je potrebno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo ponovilo dokazni postopek, ga po potrebi dopolnilo, zatem pa sprejelo kritično oceno zagovora obdolženke in izvedenega dokaznega gradiva, ki bo natančnejša od te, ki jo vsebuje izpodbijana sodba.

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da bo ponovljeno sojenje potekalo pred drugim sodnikom posameznikom. Sodnica, ki je zadevo doslej obravnavala, je že sprejela stališče na podlagi izvedenih dokazov, zato bo zadevo lažje obravnaval drug sodnik posameznik, ki take ocene še ni sprejel. 15. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbah prvega in četrtega odstavka 392. člena ZKP.