Jedro

Pritožnica s trditvami, da ni bila dolžna ob zapadlosti računa tožeči stranki tudi izplačati dolgovanih zneskov na njen račun, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga v postopku v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno uveljavljati.

Izrek

Pritožba se delno zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka v celoti, v 2. točki izreka pa v delu, kolikor ni spremenjen v drugem odstavku izreka te sodbe.

V preostalem delu se pritožbi ugodi in se 2. točka izreka delno spremeni tako, da se zavrne zahteva tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov v višini 16.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2002 do plačila.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje v sporu majhne vrednosti vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 2002/02233 z dne 3.4.2002 v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka sodbe) ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v 8. dneh plača pravdne stroške v znesku 189.310,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavljala je pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da ji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži, da tožeči povrne stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba zoper sodbo, v delu, v katerem je odločeno o glavni stvari ni utemeljena, delno je utemeljena zoper odločitev o pravdnih stroških.

Predmet spora so obračunane zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožena stranka kot naročnik zavezala plačati storitve tožeče stranke na podlagi izdanih računov s poravnavanjem nespornih delov računov do 30. v mesecu za pretekli mesec. Navedena ugotovitev ni v nasprotju s predloženo Pogodbo o opravljanju dostave št. 1013/99 z dne 1.5.1999, ki sta jo podpisali obe pravdni stranki (B2, v nadaljevanju Pogodba). Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da je dogovor o roku izpolnitve v dispoziciji pogodbenih strank, zato je Pogodba del materialnega prava (primerjaj z določilom 314. člena tedaj veljavnega ZOR). Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne presoje izvedenih dokazov ugotovilo, da tožena stranka kot naročnik svojih obveznosti (to je plačila storitev na podlagi izstavljenih računov tožeče stranke kot izvajalca), ni izpolnjevala v roku, ki je bil s Pogodbo dogovorjen za izpolnitev. Navedeno ugotovitev pravnorelevantnih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno subsumiralo v pravno normo iz prvega odstavka 324. člena ZOR, ki je določal, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (enako tudi prvi odstavek 299. člena OZ).

Pritožnica s trditvami, da ni bila dolžna ob zapadlosti računov tožeči stranki tudi izplačati dolgovanih zneskov na njen račun, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga v postopku v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno uveljavljati (primerjaj s prvim odstavkom 458. člena v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP).

Uveljavljan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo ponujeno razlago 5. člena Pogodbe, je po oceni pritožbenega sodišča netemeljen. Po razlagi tožene stranke naj bi iz 5. člena Pogodbe izhajalo, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo tožena stranka zadržala po zapadlosti vsakega računa vsakomesečno izplačilo kot depozit, ki ga je po 60. dneh dolžna vrniti, če se izkaže da tožeča stranka kot izvajalec ni prekršila prevzetih pogodbenih obveznosti, zavarovanih z depozitom. Taka razlaga pogodbe je tudi po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z določilom 6. člena Pogodbe, ki določa rok, v katerem mora naročnik "izplačati" storitev naročniku. Čim sta pogodbeni stranki dogovorili izplačilo, je potrebno spoštovati tudi dogovorjen rok izplačila, kar je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje o plačilu po poteku dogovorjenega roka tudi pravilno upoštevalo. Ni pa tudi s strani tožeče stranke zatrjevana razlaga Pogodbe v skladu s tretjim odstavkom 5. člena Pogodbe, ki jasno določa, da se depozit v primeru prenehanja pogodbe izplača izvajalcu v 60. dneh v primeru, če izvajalec ni kršil svojih prevzetih obveznosti s Pogodbo. Predmet tega spora pa niso pravne posledice po prenehanju pogodbe, na katero se sklicuje 5. člen Pogodbe, zato so tudi trditve tožene stranke o sporu med pravdnima strankama, ki se nanaša na posledice prenehanja pogodbe, za odločitev v tej zadevi po oceni pritožbenega sodišča nerelevantne. Iz istih razlogov je neutemeljen očitek pritožnice, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče A. V. in tožeče stranke o sporu med pravdnima strankama, ki naj bi tekel glede tega, po katerem izstavljenem računu (prvem izstavljenem računu po sklenitvi pogodbenega razmerja ali zadnjih dveh pred prenehanjem pogodbenega razmerja) je bil dan toženi stranki v depozit znesek v zavarovanje. Predmet tega spora namreč niso obračunane obresti zaradi zamude s plačilom niti prvega izstavljenega računa po sklenitvi Pogodbe niti zadnjih dveh pred prenehanjem Pogodbe. Zato pritožnica zmotno meni, da bi bilo v tem sporu potrebno raziskovati dejstva, ki se nanašajo na v Pogodbi dogovorjene posledice prenehanja Pogodbe. Za rešitev spora o tem, ali je tožena dolžna plačati tožeči stranki obračunane zamudne obresti tudi ni odločilno, da v Pogodbi pogodbeni stranki nista navedli računa, na katerega se bo znesek, dan v zavarovanje deponiral, zato je neutemeljen očitek prvostopenjskemu sodišču, da tega dejstva ni raziskalo. Ker ne gre za odločilno dejstvo v tem sporu, je neutemeljen očitek pritožnice, da je sodišče prve stopnje z opustitvijo razlogov glede razlage Pogodbe, ki ne vsebuje navedbe računa, na katerega naj bi se deponirala zavarovana sredstva, storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da dogovor o zavarovanju obveznosti tožeče stranke nasproti toženi stranki ne vpliva na njun dogovor o roku, v katerem je morala tožena stranka tožeči stranki izplačati storitev na podlagi izdanih računov in ne spreminja zapadlosti računov. Ravno iz tega razloga pa za odločitev o relevantnih dejstvih - ali je tožena stranka tožeči stranki plačala račune v dogovorjenem roku ali ne, ni bistvena razlaga določil Pogodbe o dolžnosti tožeče stranke kot izvajalca, da zavaruje svoje obveznosti iz Pogodbe. Zato se pritožnica tudi neutemeljeno sklicuje na določilo drugega in tretjega odstavka 71. člena ZOR. Če pa bi tožena stranka gradila obrambo na trditvah, da njena obveznost plačila računov ni zapadla vse dokler ni tožeča stranka izpolnila svoje obveznosti, da prepusti toženi stranki v depozit zneska zavarovanja, bi moralo sodišče prve stopnje te trditve presojati in ugotavljati ali so navedena dejstva vplivala na dolžnikovo zamudo pri plačevanju izstavljenih računov. Ker pa na takih trditvah tožena stranka ni gradila obrambe, sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati dokazov o dejstvih, ki niso pomembna za odločbo (212. in 213. člen ZPP).

Uveljavljanje pritožbenih razlogov relativne kršitve določb postopka, ki bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v postopku v sporu majhne vrednosti ni dopustno (prvi odstavek 458. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP). Zaradi uveljavljanih nedopustnih pritožbenih razlogov in neutemeljenosti dopustno uveljavljanih pritožbenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), razen v delu, v katerem je delno ugodilo pritožbi tožene stranke zoper odločitev o pravdnih stroških, kot sledi v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo preveč stroškov za odsotnost pooblaščenca iz pisarne v času potovanja iz pisarne na glavno obravnavo. V skladu s 13. členom, v času sojenja na prvi stopnji veljavne Odvetniške tarife, je pripadalo odvetniku za odsotnost iz pisarne za vsake začete pol ure 20 točk. Za pot iz Ajdovščine do sodišča v Ljubljani in nazaj (166 km) z osebnim avtomobilom zadostujeta dve uri, kar pomeni, da pripada odvetniku tožeče stranke za pristop na dva naroka skupaj 160 točk po OT. S tem se izkaže, da je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki za 120 točk po OT preveč.

Prav tako je utemeljen očitek pritožnice, da je za potrditev pravnomočnosti sodbe priglašenih in priznanih 40 točk po OT, za 20 točk po OT preveč, ker je navedeno opravilo primerljivo kvečjemu z raznimi drugimi opravili za stranko ali z opravilom pribave zemljiškoknjižnih izpiskov, kot to v pritožbi navaja tožena stranka. Obe navedeni opravili pa sta ovrednoteni z 20 točk po OT (5. in 7. točka Tar. št. 33).

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških tako, kot izhaja iz drugega odstavka izreka te sodbe (358. člen ZPP). Pri tem je pri zavrnitvi zahteve tožeče stranke za plačilo pravdnih stroškov upoštevalo enako kot sodišče prve stopnje vrednost točke 100,00 SIT in 20 % DDV.

V preostalem delu pa je pritožbo zoper odločitev o pravdnih stroških zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o odmeri pravdnih stroškov (v višini 172.510,00 SIT). Pri tem je zavrnilo kot neutemeljen očitek tožene stranke, da tožeči stranki ne pripada za prvo obrazloženo pripravljalno vlogo (z dne 9.7.2002) 300 točk po OT. Pravna podlaga za odmero stroškov v predlagani višini izhaja iz 1. točke Tar. št. 14, po kateri se odmeri nagrada za prvo obrazloženo pripravljalno vlogo po Tar. št. 13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo v pretežnem delu ni uspela, uspela pa je le delno glede odločitve o pravdnih stroških, zaradi česar pa ji niso nastali posebni pritožbeni stroški, sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke pa ni dolžna plačati zato, ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedeni stroški niso bili potrebni. Tožena stranka namreč v odgovoru na pritožbo ni odgovorila na vse navedbe pritožnice, njene navedbe pa tudi niso prispevale k rešitvi pritožbe. Zato tudi ona sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.