Jedro

Uveljavljanje nadomestila plače predstavlja uveljavljanje povračila škode, ki jo je delodajalec povzročil z nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. V skladu z načelom popolne odškodnine iz 169. člena OZ mora biti delavčev premoženjski položaj takšen, kot če bi delal. Tožnica v spornem obdobju ni delala iz razlogov na strani tožene stranke, zato je upravičena do nadomestila v 100 % višini osnove, kot jo opredeljuje sedmi odstavek 137. člena ZDR. Osnova za izračun nadomestila, če ni drugače določeno z zakonom ali na njegovi podlagi izdanih predpisov, je delavčeva povprečna mesečna plača za polni delovni čas v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Za toženo stranko je veljala Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma, ki je v 52. členu določala, da plačo delavca sestavlja: osnovna plača, dodatki, del plače na podlagi delovne uspešnosti ter del plače iz naslova uspešnosti poslovanja. Zato v osnovo za odmero nadomestila tožnice sodi tudi del plače iz naslova nedeljskega dela, nočnega dela, dela na praznik ter minulega dela in tudi del plače iz naslova delovne uspešnosti po 54. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 2. 2011 do 18. 12. 2011 obračunati razlike plač in sicer: - 332,12 EUR bruto od tega zneska odvesti davke in prispevke in neto znesek plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 19. 3. 2011 do plačila, - 626,56 EUR bruto od tega zneska odvesti davke in prispevke in na neto znesek plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 19. 4. 2011 do plačila, - 419,70 EUR bruto od tega zneska odvesti davke in prispevke in na neto znesek plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 19. 5. 2011 do plačila, - 494,48 EUR bruto od tega zneska odvesti davke in prispevke in na neto znesek plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 21. 6. 2011 do plačila, - 568,57 EUR bruto od tega zneska odvesti davke in prispevke in na neto znesek plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 19. 7. 2011 do plačila, - 1.125,45 EUR bruto od tega zneska odvesti davke in prispevke in na neto znesek plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 19. 8. 2011 do plačila, - 1.250,00 EUR bruto od tega zneska odvesti davke in prispevke in na neto znesek plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 20. 9. 2011 do plačila, - 1.250,00 EUR bruto od tega zneska odvesti davke in prispevke in na neto znesek plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 19. 10. 2011 do plačila, - 1.250,00 EUR bruto od tega zneska odvesti davke in prispevke in na neto znesek plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 19. 11. 2011 do plačila, - 1.250,00 EUR bruto od tega zneska odvesti davke in prispevke in na neto znesek plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 20. 12. 2011 do plačila, - 625,00 EUR bruto od tega zneska odvesti davke in prispevke in na neto znesek plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 19. 1. 2012 do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Višji del obrestnega dela zahtevka (da obresti tečejo od 15. dne do prisojenih datumov teka obresti v posameznem mesecu), se zavrne (I. točka izreka). Odločilo je, da se tožba v delu, ko tožnica zahteva poziv nazaj na delo k toženi stranki zavrže (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo stroške postopka v višini 2.020,56 EUR, v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da tožnica ni navedla, za kateri mesec se zahteva posamezno plačilo ter iz katerega naslova, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj tožena stranka tako glede na začetek teka zamudnih obresti lahko le ugiba, za kateri mesec in za katero plačo se zahteva plačilo določenega denarnega zneska. Ker to ni konkretizirano, je tudi izračun nadomestila, upoštevaje že prejete zneske zelo otežen in nepregleden. ZDSS sicer dopušča postavljanje opisnih ali bolj ohlapnih zahtevkov, vendar pa se pri denarnem zahtevku vseeno zahteva eksaktnost v zneskih, predvsem pa pri opredelitvi obveznosti tožene stranke nekaj storiti oziroma plačati. Sodišče je sledilo napačnim izračunom tožnice in upoštevalo napačno osnovo pri obračunu nadomestila plače, hkrati pa upoštevalo napačne podatke glede prejetih nadomestil s strani Zavoda RS za zaposlovanje, predvsem glede prejetih plač s strani delodajalca A.A. d.o.o.. Določba sedmega odstavka 137. člena ZDR ni uporabljiva v konkretnem primeru, ampak se uporablja za primer, da delavec, ki mu delovno razmerje ni odpovedano, ne dela iz razlogov na strani delodajalca, na primer zato, ker mu ta ne zagotavlja dela ali ga pusti doma na čakanju in podobno. V primeru reintegracije na podlagi sodne odločbe je namreč pomembno, da se delavcu zagotovi takšen položaj, kot če bi delal, seveda pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da v tem smislu ne bi bil prikrajšan. Ne morejo pa biti v nadomestilu plače zajete tiste postavke plače, ki so variabilne in odvisne bodisi od posebnih pogojev dela, bodisi od delavčeve delovne uspešnosti ali celo razporeditve dela, ki je na primer začasne narave. Po oceni tožene stranke tako ni mogoče upoštevati izplačila iz naslova delovne uspešnosti, dodatka za nedeljsko delo in dela med prazniki. V osnovo se lahko vključi na primer le dodatek za delovno dobo ali izplačilo poslovne uspešnosti na ravni podjetja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi naj tožnica pri družbi A.A. d.o.o. prejela plačo v znesku ... EUR bruto, kar naj bi znašalo ... EUR povprečno bruto na mesec. Ugotovitve sodišča pa so v nasprotju z listinami, saj iz pogodbe o zaposlitvi med tožnico in družbo A.A. d.o.o. izhaja, da je imela tožnica že osnovno plačo v višini ... EUR bruto, kateri se je prištel še dodatek v znesku 45,03 EUR, kar jasno kaže na to, da bruto plača nikakor ni mogla biti nižja od tiste, ki je bila določena v pogodbi o zaposlitvi. Znesek, ki ga navaja sodišče prve stopnje v višini 1.980,00 EUR predstavlja očitno neto izplačilo, saj je iz povzetka obračuna dohodkov, ki ga je za tožnico izdala družba A.A. d.o.o. za leto 2011 jasno razvidno, da so njeni prihodki pri tej družbi znašali 3.015,24 EUR, k temu znesku pa je treba prišteti še 666,59 EUR iz naslova plačanih prispevkov in 192,60 EUR iz naslova akontacije dohodnine. Sodišče prve stopnje je torej od bruto plače, ki naj bi predstavljala osnovo odštelo neto zneske namesto bruto plače, ki jih je delavka prejela in so že bili plačani prispevki. To je razvidno tudi pri izračunu za čas, ko je delavka prejemala nadomestilo Zavoda RS za zaposlovanje in je od osnove pri toženi stranki se odštelo bruto mesečno nadomestilo. Za mesec marec bi tako sodišče moralo odšteti znesek 797,01 EUR, za april znesek 975,37 EUR in za maj 974,73 EUR za mesec junij znesek 875,18 EUR in za mesec julij 152,13 EUR. Sodišče pa tudi sploh ni upoštevalo, da je bila tožnica prejemnica nadomestila na Zavodu RS za zaposlovanje tudi v času od 7. 7. 2011 do 31. 8. 2011, saj tožnici za mesec avgust priznalo nadomestilo v višini 1.250,00 EUR. Tožena stranka pa izpodbija tudi odločitev sodišča glede stroškov postopka. Tožnici bi sodišče lahko priznalo le eno nagrado za postopek.

Tožnica je v odgovoru na tožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je sodišče prve stopnje glede utemeljitve za izplačilo razlike v plači v 8 točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da tožnica ni mogla delati zaradi razlogov na strani tožene stranke, zato je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko med plačo in prejemki tožnice iz naslova nadomestila za čas brezposelnosti. Niso sprejemljive navedbe tožene stranke, da v nadomestilo plače ne bi sodile variabilne postavke, ki so odvisne od količine oziroma od posebnih pogojev dela. Pravilno je sodišče ugotovilo, da toženo stranko zavezuje Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma, ki v 52. določa, da plačo delavca sestavlja osnovna plača, dodatki, del plače na podlagi delovne uspešnosti in del plače iz naslova uspešnosti poslovanja. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve pravilno opisalo metodo izračuna razlike med prejeto plačo oziroma nadomestilom za brezposelnost in plačo, ki bi jo tožnica prejemala, če bi delala pri toženi stranki, po osnovi ... EUR bruto mesečno, od česar je odštelo zneske, ki jih je tožnica prejela izplačane.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; ZPP) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da tožnica zahtevka ni specificirala do te mere, da bi navedla, za kateri mesec zahteva posamezno plačilo ter iz katerega naslova. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožnica skupaj zahtevala iz naslova prikrajšanja pri plači znesek 9.191,43 EUR bruto, za obdobje od 1. 2. 2011 do 18. 12. 2011 in nato po mesecih uveljavljala bruto razliko plače. Sodišče je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna od navedenih mesečnih bruto zneskov odvesti davke in prispevke in neto znesek plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od mesečne zapadlosti plače v plačilo. Sodišče prve stopnje je s sklepom o popravi sodbe sodišča prve stopnje z dne 7. 6. 2012 v izreku popravilo sodbo tako, da je v drugi vrstici izreka, v točki I. za besedo obračunati dodalo besedilo „in izplačati“, ker je ta del besedila izpadel, vendar pa to izhaja iz tožbenega zahtevka tožnice, postavljenem na obravnavi dne 7. 6. 2012 (listovna št. 93). Glede na navedeno je sodba sodišča prve stopnje v celoti izvršljiva.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo določbo 7. odstavka 137. člena ZDR, ki v konkretnem primeru ni uporabljiva, ter se po mnenju pritožbe uporablja le v primerih, če delavec, ki mu delovno razmerje ni odpovedano, ne dela iz razloga na strani delodajalca (na primer zato, ker mu ne zagotavlja dela, ga pusti doma na čakanju in podobno). Po mnenju pritožbe torej pri nadomestilu plač ni mogoče upoštevati izplačila iz naslova delovne uspešnosti, dodatka za nedeljsko delo in dela med prazniki in bi lahko sodišče v osnovo vključilo le dodatek za delovno dobo ali izplačalo poslovno uspešnost na ravni podjetja. Pritožbeno sodišče poudarja, da uvelajvljanje nadomestila plače predstavlja uveljavljanje povračila škode, ki jo je delodajalec povzročil z nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. V skladu z načelom popolne odškodnine iz 169. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) mora biti delavčev premoženjski položaj takšen, kot če bi delal. Tožnica v spornem obdobju od 1. 2. 2011 do 18. 12. 2011 ni delala iz razlogov na strani tožene stranke, zato je upravičena do nadomestila v 100 % višini osnove, kot jo opredeljuje sedmi odstavek 137. člena ZDR. Osnova za izračun nadomestila, če ni drugače določeno z zakonom ali na njegovi podlagi izdanih predpisov je delavčeva povprečna mesečna plača za polni delovni čas v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Za toženo stranko je veljala Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma (Ur. l. RS, št. 83/97 in naslednji), ki je v 52. členu določala, da plačo delavca sestavlja: osnovna plača, dodatki, del plače na podlagi delovne uspešnosti ter del plače iz naslova uspešnosti poslovanja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru v osnovo za odmero nadomestila tožnice sodi tudi del plače iz naslova nedeljskega dela, nočnega dela, dela na praznik ter minulega dela in tudi del plače iz naslova delovne uspešnosti, po 54. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti.

Pritožbene trditve, da iz pogodbe o zaposlitvi med tožnico in družbo A.A. d.o.o. izhaja, da je imela tožnica osnovno plačo v višini ... EUR bruto, kateri je potrebno prišteti še dodatek v znesku 45,03 EUR, kar kaže na to, da bruto plača nikakor ni mogla biti nižja od tiste v pogodbi o zaposlitvi in da je znesek, ki ga navaja sodišče prve stopnje v višini 1.980,00 EUR predstavljal očitno neto izplačilo glede na povzetek obračuna dohodkov, ki ga je za tožnico izdala družba A.A. d.o.o. za leto 2011 ter, da so prihodki tožnice očitno znašali 3.015,24 EUR ter je k temu znesku potrebno prišteti še plačane prispevke v znesku 192,60 EUR akontacije dohodnine predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Tožnica je v spis na poziv sodišča z dne 4. 4. 2012 vložila obračun dohodkov pri delodajalcu A.A. d.o.o., za obdobje 7. 3. 2011 do 7. 7. 2011 in na obravnavi dne 7. 6. 2012 specificirala tožbeni zahtevek, tako da je zneskovno opredelila razliko med prejeto plačo pri drugem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejela, če bi delala pri toženi stranki. Tožena stranka v pritožbi niti ne zatrjuje, niti ne izkazuje, da navedb, ki jih podaja v pritožbi brez svoje krivde ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve tožene stranke, da sodišče ni pravilno odmerilo stroškov postopka, saj je sodišče prve stopnje stroške postopka odmerilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.