Jedro

Pravočasnost tožnikove zahteve za varstvo pravic in pravočasnost vložitve tožbe je treba presojati upoštevaje specifičnost tožnikovega primera, na katerega so vplivale njegove hude zdravstvene težave duševne narave. Tožnik v času pred vložitvijo zahteve zaradi zdravstvenih težav ni bil zmožen oziroma sposoben razumeti, da tožena stranka s svojim ravnanjem krši njegove pravice iz delovnega razmerja. Zato mu ni mogoče očitati, da je zahtevo za varstvo pravic pri toženi stranki vložil po izteku roka iz drugega odstavka 80. člena ZTPDR - ta rok je začel v tožnikovem primeru teči šele, ko je izvedel (je bil sposoben razumeti), da so mu pravice iz delovnega razmerja kršene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da so tožniku od 16. 7. 1991 zagotovljene vse pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki. V 2. točki izreka je ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 16. 7. 1991 dalje do dokončnosti odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 6. 10. 1999, s katero je bilo ugotovljeno, da je invalid I. kategorije invalidnosti, zaradi posledic bolezni in da ima od 13. 9. 1999 dalje pravico do invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo vpis delovne dobe v delovno knjižico za zgoraj navedeno obdobje. V 3.a točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 1. 4. 1992 do 13. 9. 1999 obračunati bruto nadomestilo mesečnih plač v višini 24.754,11 EUR v mesečnih zneskih, kot izhajajo iz 3.a točke izreka izpodbijane sodbe, od teh zneskov odvesti pripadajoče dajatve in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska v plačilo do 1. 1. 2002 (za nadomestilo plače za obdobje do vključno oktobra 1998), medtem ko je zakonske zamudne obresti od preostalih vtoževanih neto zneskov nadomestil plač (za obdobje od novembra 1998 do vključno septembra 1999) prisodilo od dneva njihove zapadlosti pa do dneva, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Višji zahtevek za obračun in izplačilo nadomestila plače za september 1999 v znesku 215,35 EUR bruto, za odvod davkov in prispevkov od tega zneska in plačilo neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede preostalih zakonskih zamudnih obresti, je v točki 3.b izreka, ki ni pod pritožbo, zavrnilo. V 4.a točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopkov v znesku 1.368,07 EUR, na transakcijski račun sodišča prve stopnje znesek 3.139,03 EUR, na transakcijski račun Okrožnega sodišča v K. pa v znesku 210,68 EUR, vse v 15-ih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo, v preostalem pa je njegov stroškovni zahtevek zavrnilo (4.b točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe, smiselno pa tudi zoper odločitev o pravdnih stroških (4.a točka izreka) se zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo o tožnikovem tožbenem zahtevku odločalo že tretjič in mu v pretežnem delu ugodilo, v manjšem delu pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožena stranka se z ugodilnim delom izpodbijane sodbe ne strinja, saj meni, da je dejansko stanje ugotovljeno nepravilno oziroma nepopolno, zaradi česar je odločitev materialnopravno napačna. V pritožbi navaja, da je že Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 332/2009 z dne 22. 3. 2010 izpostavilo, da sta v obravnavani zadevi sporni dve vprašanji in sicer: ali je tožnik res pristopil k TO RS v roku, ki je bil določen s pozivom Predsedstva RS in ali je tožnik pravočasno uveljavljal varstvo pravic pri toženi stranki. Glede prvega vprašanje je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve, da je tožnik prestopil iz JLA v TO RS, strinjalo se je s stališčem, da podpis formalne pisne pristopne izjave ni bil konstitutivnega pomena. Glede drugega vprašanja pa je ugotovilo, da je dejansko stanje še vedno nepopolno ugotovljeno. Ugotovitve izvedenca medicinske stroke je ocenilo kot povsem splošne in zaključilo, da manjkajo bistvene dejanske ugotovitve za presojo, da tožnik ob očitnem zavedanju, da mu tožena stranka ne priznava pravic kot prestopniku v TO RS in posledično pravic kot zaposlenemu v TO RS oziroma MORS, zaradi svojega zdravstvenega stanja ni bil sposoben pravočasno uveljavljati teh pravic pri toženi stranki, ob upoštevanju dejstva, da je bil v istem časovnem obdobju sposoben uveljavljati vse druge pravice. Ob zaključku, da je glede okoliščin, kdaj je tožnik izvedel za kršitev svojih pravic iz naslova prestopa v TO RS oziroma se jih je zavedal, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo po zaključku revizijskega sodišča materialno pravo o pravočasnosti uveljavljanja varstva pravic pri toženi stranki in o pravočasnosti vložitve tožbe zmotno uporabljeno, zato je prvostopenjskemu sodišču naložilo, da mora dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri in o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik zahtevo za varstvo pravic z dne 28. 1. 1997 in tožbo vložil pravočasno, se tožena stranka ne strinja. Še vedno je prepričana, da je tožnik tožbo vložil prepozno. Ni mogoče sprejeti obrazložitve sodišča prve stopnje, da je tožba za zahtevek, ki izvira od 16. 7. 1991 in ki je bila vložena v letu 1997, pravočasna in da ni prekoračen razumni rok 6 mesecev, kot ga je sodna praksa upoštevala do sedaj. Po prepričanju tožene stranke je tožnik sodno varstvo uveljavljal prepozno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razumni rok 6 mesecev podaljšalo kar na 6 let. Dejstvo je, da je tožnik pri toženi stranki večkrat uveljavljal varstvo svojih pravic, ključno vprašanje v zvezi s pravočasnostjo uveljavljanja tega varstva pa je, kdaj je izvedel za kršitev pravic oziroma ali je bil sposoben svoje pravice uveljavljati pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik zaradi zdravstvenega stanja ni bil zmožen prej uveljavljati pravic iz delovnega razmerja. Pravilnost svojega zaključka pa utemeljuje z dejstvom, da je takšno stališče zavzeto že v sodbi opr. št. Pd 161/2008 z dne 17. 12. 2008, čemur je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 150/2009 z dne 1. 4. 2009, navedeno pa izhaja tudi iz dodatnega mnenja izvedenca. Tožena stranka meni, da ni podlage za zaključek, da bi bilo mogoče pravočasnost roka za vložitev tožbe opravičiti s tožnikovo psihično boleznijo in hospitalizacijo, saj ni dokazov, da bi bil tožnik vsa leta neprestano hospitaliziran, medicinska dokumentacija, ki jo povzema v pravdi postavljeni izvedenec, pa ne izkazuje, da je bil tožnik ves čas psihotičen. Za tožnika obstaja psihiatrična zdravstvena dokumentacija šele za obdobje od leta 1999 dalje, ko se je zdravil v psihiatrični zdravstveni bolnici V.. Priča dr. Ž.C., ki je bil tožnikov osebni zdravnik, je kar za štiri leta (od leta 1992 do 1997) navajal datume, kdaj je bil tožnik pri njemu v ambulanti. Tudi če bi bil tožnik hospitaliziran, pa je s svojim ravnanjem 16. 7. 1991 (obisk na Policijski postaji B.) jasno pokazal, da ne želi nadaljevati dela v TO RS. Tudi ostali izvedeni dokazi ne dajejo podlage za ugotovitev, da je tožnik prestopil iz JLA v TO RS. V pritožbi se tožena stranka pri tem sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 77/1995. Po stališču tožene stranke se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje tudi na ostale sodne odločbe prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, ki so bile izdane v tem sporu, saj je v njih poseglo Vrhovno sodišče RS s svojo odločitvijo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je odločilo, da so ugotovitve izvedenca o tem, ali je bil tožnik v času od leta 1991 do leta 1997 sposoben poskrbeti za svoje pravice iz delovnega razmerja, povsem splošne. Po oceni revizijskega sodišča gre le za ugibanja, da je bilo temu tako, ki pa so v nasprotju z drugimi dejanskimi ugotovitvami. Takšna ugibanja pa ne zadostujejo za odločitev, ali se nekdo zaveda določenih pravic oziroma ali je bil sposoben tovrstne pravice uveljavljati. Tožena stranka ocenjuje, da je tudi izvedensko mnenje, pridobljeno v ponovljenem postopku, ki ga je izdelal sodni izvedenec – nevropsihiater doc. dr. M.L., dr. med. ob sodelovanju kliničnega psihologa, povsem splošno. To je poudarjala tožena stranka že tekom celotnega postopka. Gre le za ugibanja izvedenca psihiatra na ključno vprašanje v tej zadevi, če je bil tožnik v spornem obdobju sposoben uveljavljati pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki. Na podlagi preostalih ugotovljenih dejstev (uveljavljanje priznanja statusa „prestopnika“ v TO RS, prijava na Zavodu za zaposlovanje, prošnja za sprejem v državljanstvo RS, razveza tožnika in njegova ponovna poroka, dejstvo, da tožniku nikoli ni bila odvzeta poslovna sposobnost) nakazujejo, da bi tožnik očitno vedel oziroma bil sposoben uveljavljati pravice iz delovnega razmerja tudi v letu 1992. V posledici napačne odločitve je napačna tudi odločitev v pravdnih stroških.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožena stranka sicer bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi niti ne uveljavlja) in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo o tožnikovem tožbenem zahtevku odločalo že tretjič. Pred tem je s sodbama opr. št. Pd 427/1997 z dne 22. 6. 2006 in opr. št. Pd 161/2008 z dne 17. 12. 2008 ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku (razen glede reintegracije). Pritožbi tožene stranke zoper navedeni sodbi je pritožbeno sodišče s sodbama opr. št. Pdp 1045/2006 z dne 15. 12. 2006 in Pdp 150/2009 z dne 1. 4. 2009 zavrnilo (razen delno glede teka zakonskih zamudnih obresti od opisno prisojenega nadomestila plače – v tem delu je obrestni zahtevek zavrnilo). Zoper navedeni sodbi pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila reviziji, katerima je Vrhovno sodišče RS s sklepoma opr. št. VIII Ips 91/2007 z dne 25. 3. 2008 in VIII Ips 332/2009 z dne 22. 3. 2010 ugodilo, odločitvi nižjih sodišč zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice zmotne uporabe materialnega prava obakrat razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma v nov postopek, skupaj z navedbo pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja. Kot pravilno navaja že tožena stranka v pritožbi, je Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 332/2009 z dne 22. 3. 2010 izpostavilo dve sporni vprašanji v tej zadevi in sicer, če je tožnik res pristopil k TO RS v roku, ki je bil določen s pozivom Predsedstva RS in če je pravočasno uveljavljal varstvo svojih pravic pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dopolnjenem dokaznem postopku (praktično vse dokazne predloge v tem individualnem delovnem sporu je podal tožnik) zaključilo, da je tožnik tako zahtevo za varstvo pravic pri toženi stranki kot tudi tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložil pravočasno, torej skladno z določbama 2. odstavka 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ 60/89, 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS), oziroma prvega odstavka 83. člena ZTPDR v zvezi z 105. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90; Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, ki je bil v spornem obdobju v veljavi) in da je njegov tožbeni zahtevek tudi po vsebini utemeljen (razen delno glede vtoževanega nadomestila plače za september 1991 in delno glede teka zakonskih zamudnih obresti). To svojo odločitev je sprejelo na podlagi dejstev, ugotovljenih v dokaznem postopku, v okviru katerega je vpogledalo vso listinsko dokumentacijo v spisu, vpogledalo v spis ZPIZ OE ... št. ... (razen dela dokumentacije, ki se nahaja v tem spisu in je v tujem jeziku), zaslišalo priče M.V., P.M., D.C., tožnikovega osebnega oziroma izbranega zdravnika dr. Ž.C. (zaslišan je bil dvakrat), tožnika (tožnik je bil zaslišan trikrat, tudi upoštevaje njegovo zdravstveno stanje), pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca – nevropsihiatra doc. dr. M.L. dr. med., v zvezi s tem mnenjem imenovanega izvedenca tudi zaslišalo (glede na pripombe, ki jih je k temu mnenju podala tožena stranka), poleg tega pa je od imenovanega sodnega izvedenca pridobilo še dopolnitev izvedenskega mnenja, pri izdelavi katerega je v skladu s sklepom sodišča prve stopnje sodeloval tudi zdravnik specialist iz področja klinične psihologije. Tožena stranka na to dopolnitev mnenja ni imela pripomb, niti ni predlagala zaslišanje sodnega izvedenca (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 10. 2. 2010 – listovna št. 383, listovna št. 392), na navedeno dopolnitev pa ni podal pripomb niti tožnik. Na naroku za glavno obravnavo dne 28. 2. 2011 je tožena stranka navedla le, da so zaključki izvedenca splošni in ne odgovarjajo na bistveno vprašanje, kot ga je opredelilo Vrhovno sodišče RS. Na tem naroku (in niti v nadaljnjem postopku) pa s strani strank ni bilo predlaganih drugih dokazov, ki bi se nanašali na ugotovitve, ki jih je v svoji dopolnitvi izvedenskega mnenja podal imenovani izvedenec oziroma na psihološki izid in mnenje, ki ga je izdelal klinični psiholog specialist, doc. dr. J.M..

Z ozirom na izvedene dokaze je sodišče prve stopnje skladno z napotki sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 332/2009 z dne 22. 3. 2010 ugotavljalo, če je tožnik zahtevo za varstvo pravic pri toženi stranki vložil v roku, določenem v členu 80/2 ZTPDR, če je bila tožba v tem individualnem delovnem sporu vložena v roku iz člena 83/1 ZTPDR (v zvezi z 105. členom ZDR/90) in če je tožnik res pristopil k TO RS v roku, ki je bil določen s pozivom Predsedstva RS.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov (z njo soglaša tudi pritožbeno sodišče) zaključilo, da sta bili za meritorno odločanje v tem individualnem delovnem sporu izpolnjeni predpostavki, ki sta jih določala člen 80/2 in člen 83/1 ZTPDR (pravočasnost predhodnega varstva pravic pri delodajalcu, pravočasnost vložitve tožbe). Te svoje zaključke je oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca nevropsihiatrične stroke dr. M.L., na dopolnitev tega mnenja (ki je bila izdelana tudi ob sodelovanju kliničnega psihologa specialista), na njegovo izpovedbo in na izpovedbe tožnika, prič D.C. in J.J. (o zdravstvenem stanju tožnika je sicer izpovedoval tudi tožnikov osebni oziroma izbrani zdravnik dr. Ž.C. – na izpovedbo dr. Ž.C. sta opozorila tako sodni izvedenec psihiatrične stroke kot tudi klinični psiholog specialist). Ugotovilo je, da je imel tožnik že v obdobju let 1986 – 1988 duševne motnje v smislu začetne psihoze, družbene in ekonomske spremembe v letu 1991 pa so evidentno vplivale na poslabšanje duševnih motenj tožnika (psihoza z blodnjami, halucinacijami in suicidalno ogroženostjo). Tožnik je bil hospitalno obravnavan v večih psihiatričnih ustanovah šele v letu 1998, kjer pa je bilo ugotovljeno, da gre pri njemu za več let trajajočo psihotično motnjo. Kljub kasnejši ustrezni psihiatrični terapiji so bile pri tožniku še vedno prisotne nanašalne in preganjalne misli, na sodni obravnavi pa je bila izražena paratimija. Na podlagi dokaznega postopka je ugotovilo, da ima tožnik paranoidno shizofrensko motnjo (dr. M.L., dr. J.M.) in da zaradi svojega zdravstvenega stanja ni bil zmožen ustrezno ukrepati in zaščititi svojih pravic iz delovnega razmerja (vključno s sprožitvijo ustreznih postopkov za varstvo svojih pravic iz delovnega razmerja). Iz spisovnih podatkov sicer izhaja, da je bil tožnik z dnem 13. 9. 1999 invalidsko upokojen zaradi posledic bolezni (izpovedba dr. Ž.C., izpoved tožnika, spis ZPIZ-a) in da tožnik trpi za paranoidno shizofrenijo.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je potrebno pravočasnost tožnikove zahteve za varstvo pravic in pravočasnost vložitve tožbe presojati upoštevaje specifičnost tožnikovega primera, na katerega so vplivale njegove hude zdravstvene težave duševne narave. Predvsem na podlagi zaključka sodnega izvedenca je ugotovilo, da tožnik v času pred vložitvijo zahteve z dne 28. 1. 1997 zaradi zdravstvenih težav ni bil zmožen oziroma sposoben razumeti, da tožena stranka s svojim ravnanjem krši njegove pravice iz delovnega razmerja. Temu zaključku pa pritrjujeta tudi psihološki izvid in poročilo kliničnega psihologa specialista dr. J.M. in (delno) izpovedba tožnikovega osebnega oziroma izbranega zdravnika dr. Ž.C.. Glede na navedeno tožniku torej ni mogoče očitati, da bi zahtevo za varstvo pravic v zvezi s sporno zadevo pri toženi stranki vložil po izteku roka iz člena 80/2 ZTPDR. Rok za vložitev zahteve za varstvo pravic je začel teči, ko je tožnik izvedel za kršenje njegovih pravic iz delovnega razmerja, torej ko se je zavedal in bil sposoben razumeti, da so mu te pravice kršene. Sodišče prve stopnje je takšno dokazno oceno sprejelo kljub zatrjevanju tožene stranke, da je mogoče na podlagi nekaterih tožnikovih ravnanj sklepati, da se je tožnik kršitev svojih pravic zavedal že prej (v letu 1991 oziroma 1992 – izkazana volja za prestop v TO RS, uveljavljanje statusa prestopnika, prijava na ZZ, sprejem v državljanstvo RS), kar naj bi izhajalo tudi iz tega, da je bil tožnik hospitaliziran šele v letu 1998 in 1999. Iz obširne obrazložitve prvostopenjske sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi utemeljenost teh navedb tožene stranke (v zvezi s tem je vpogledalo v listinsko dokumentacijo, saj tožena stranka drugih dokazov glede navedenega ni predlagala), vendar je kljub temu ocenilo, da se na podlagi preostalih izvedenih dokazov (izvedensko mnenje, tudi izpovedba prič D.C., J.J., dr. Ž.C. in tožnika) šteje za dokazano dejstvo, da tožnik pred vložitvijo zahteve z dne 28.1.1997 (A5), zaradi zdravstvenih težav ni bil sposoben varovati svojih pravic iz delovnega razmerja. Določena tožnikova ravnanja (na katere je opozarjala tožena stranka) je mogoče pripisati tudi dejstvu, da so za tožnika skrbeli njegovi bratje oziroma sorodniki (o organiziranju sorodnikov v zvezi s pomočjo tožniku je izpovedal zaslišani sodni izvedenec – listovna št. 246). Ob tem ne gre prevzeti dejstva, da tožena stranka kljub jasnim ugotovitvam sodnega izvedenca o tožnikovem zdravstvenem stanju v spornem obdobju drugih dokazov, s katerimi bi dokazovala, da je tožnik zahtevo za varstvo pravic in tožbo vložil prepozno, ni predlagala. Tožena stranka je sicer v postopku zatrjevala, da za meritorno odločanje v tem individualnem delovnem sporu nista bili podani procesni predpostavki pravočasne predhodne vložitve zahteve za varstvo pravic tožnika pri toženi stranki (člen 80/2 ZTPDR) oziroma pravočasne vložitve tožbe (83/1 ZTPDR v zvezi z členom 105. ZDR/90), vendar pa za te trditve ni ponudila ustreznih dokazov. Glede na zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno (zaradi specifičnih okoliščin v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem) šteti, da je tožnik zahtevo za varstvo pravic z dne 28. 1. 1997 (A5) vložil pravočasno in da tožena stranka ni predložila dokazov, kdaj je tožnik prejel dopis tožene stranke z dne 14. 2. 1997 (A6), ki sicer tudi ni vseboval pravnega pouka, je neutemeljena pritožbena navedba, da je bila tožba vložena prepozno oziroma da je bila vložena po izteku 6-mesečnega razumnega roka. Kljub temu, da tožnik v spornem obdobju ni bil neprestano hospitaliziran in da medicinska dokumentacija ne izkazuje, da je bil tožnik ves ta čas psihotičen, to glede na preostale izvedene dokaze (na katere je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje) ne pomeni, da je bil tožnik pred letom 1997 sposoben varovati svoje pravice iz delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da sta bila tako institut obveznega (pravočasnega) predhodnega varstva pravic pri delodajalcu po členu 80/2 ZTPDR kot tudi vprašanje pravočasnosti vložitve tožbe po členu 83/1 ZTPDR, v zvezi z 105. členom ZDR/90) predpostavki za dopustnost meritornega odločanja o zadevi. Z neizpolnitvijo teh predpostavk je bil omejen dostop delavca do sodišča. V veliki večini primerov obstoja teh predpostavk (ki po svojem temelju sicer nista sporni, saj ne posegata prekomerno v pravico do sodnega varstva, ki jo daje člen 23. Ustave RS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.), ni bilo težko ugotoviti. V slučaju, če sodišče obstoja teh predpostavk ni moglo zanesljivo ugotoviti na podlagi izvedenih dokazov, je moralo o njih sklepati na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. čl. ZPP). Po stališču pritožbenega sodišča je sicer potrebno v primeru, da obstaja dvom o tem, če sta za meritorno odločitev o zadevi podani obe zgoraj navedeni predpostavki, pa sodišče kljub izvedbi vseh dokazov ne more ugotoviti, če ti obstajata, šteti, da ti procesni predpostavki obstajata. Omejitev pravice dostopa do sodišča je namreč potrebno z ozirom na ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva iz že omenjenega 23. člena Ustave RS razlagati restriktivno. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o obstoju teh predpostavk je zato neutemeljena pritožba tožene stranke, ki v bistvu izpodbija le dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Po zaključku pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje izvedene dokaze pravilno dokazno ocenilo in sicer tako vsak dokaz posebej kot tudi vse dokaze skupaj, na podlagi zgoraj izvedenega postopka pa je utemeljeno zaključilo, da je tožnik tako zahtevo za varstvo pravic pri toženi stranki kot tudi tožbo vložil pravočasno, pri čemer je to svojo ugotovitev tudi ustrezno obrazložilo. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožene stranke, da je odločitev sodišča nepravilna zato, ker dejansko stanje glede bistvenih vprašanj, ki so pomembna za ta postopek, ni bilo ugotovljeno nič drugače kot v predhodno izvedenih postopkih. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje (ki se sicer zares ne razlikuje od prej ugotovljenega dejanskega stanja) v ponovljenem postopku ugotovilo na podlagi ponovitve že izvedenih dokazov in tudi na podlagi dodatno izvedenih dokazov. Vsi ti dokazi pa so nudili podlago za takšno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tožena stranka sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da naj bi svojo odločitev oprlo le na splošne ugotovitve izvedenca oziroma na njegova ugibanja. Sodni izvedenec psihiatrične stroke je namreč poleg svojih ugotovitev, ki jih je podal v pisnem izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi, na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo z dne 17. 12. 2008 izrecno pojasnil, da glede na razpoložljivo medicinsko dokumentacijo in osebni pregled tožnika ugotavlja, da tožnik od 1991 dalje ni zmogel poskrbeti zase za uveljavljanje svojih pravic v zvezi s svojim statusom (listovna št. 245, 246). Te izpovedbe sodnega izvedenca po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za ugibanje oziroma splošne ugotovitve. Tožena stranka drugih dokazov, s katerimi bi lahko omajala pravilnost ugotovitev zgoraj omenjenega sodnega izvedenca, ni predlagala.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo tudi, da je tožnik kljub izostanku pisne izjave o prestopu v TO RS (pisna izjava ni bila konstitutivnega pomena za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki), dne 16. 7. 1991 (torej pravočasno) prestopil iz JLA v TO RS. Ugotovljeno je bilo, da je do prestopa tožnika prišlo v zvezi s pozivom predsedstva RS z dne 27. 6. 1991, sodišče prve stopnje pa je to svojo ugotovitev tudi ustrezno obrazložilo. V določenih izjemnih primerih (kot je bil tudi tožnikov, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje) je potrebno kljub izostanku formalne pisne pristopne izjave zaključiti, da je do prestopa pripadnika bivše JLA iz JLA v TO RS dejansko prišlo. Na podlagi ugotovitev prvostopenjskega sodišča je utemeljen zaključek, da je tožnik želel nadaljevati z delom pri toženi stranki, vendar zaradi izjemnosti situacije, na katero so vplivale tudi tožnikove zdravstvene težave in njegova sposobnost razumevanja dogodkov, do dejanskega nadaljevanja dela pri toženi strani ni prišlo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na ta del obrazložitve prvostopenjskega sodišča le sklicuje. Pri svoji odločitvi v zvezi s tem je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi izpovedbo priče V.M. (na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi), vendar mu v delu, ko je ta zatrjeval, da je tožnika napotil v pokrajinski štab TO v B., ni verjelo. Tega podatka namreč uradni zaznamek, ki ga je V.M. sestavil dne 12. 8. 1991 o dogodku, ki se je odvil 16. 7. 1991 (A1), ne vsebuje, navedeno pa je zanikal tudi tožnik. Ob upoštevanju delno različnih izpoved tožnika in V.M., vsebine uradnega zaznamka z dne 12. 8. 1991, izpovedbe priče Jeriča, ki je bil v spornem obdobju poveljnik letalske brigade in tožniku nadrejeni častnik in dejstva, da se je tožnik ob izstopu iz JLA dne 16. 7. 1991 nedvomno zglasil na Policijski postaji ..., je sodišče prve stopnje tudi glede na tožnikovo zdravstveno stanje utemeljeno zaključilo, da je dejansko prišlo do prestopa tožnika iz JLA v TO RS. V zvezi s tem se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 77/1995, saj izpodbijana odločitev ni v nasprotju s stališčem, ki ga je revizijsko sodišče zavzelo v citirani odločbi. Dejansko stanje v citirani zadevi je bilo namreč drugačno (šlo je za tožnike, ki niso prestopili v TO RS), prav tako pa v tej zadevi ni šlo za vprašanje izpolnjevanja procesnih predpostavk in pravočasnosti vložitve tožbe (tožbeni zahtevek je bil zavrnjen zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke).

Posledično zgornjim ugotovitvam je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje, v nadaljevanju pa tudi njegovemu zahtevku za obračun in izplačilo pripadajočega nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Te vtoževane zneske je tožnik postavil upoštevaje podatke, ki jih je pridobil s strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je pritožba tožene stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je vsebovana v 3.a točki izreka izpodbijane sodbe, povsem pavšalna in neobrazložena, zato je ta del izpodbijane sodbe preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o tem delu tožbenega zahtevka ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke glede odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških (ki prav tako ni obrazložena). Ker je tožnik v postopku uspel praktično v celoti, mu je dolžna toženi stranka povrniti njegove pravdne stroške, pri čemer je dolžna z ozirom na odločbi o brezplačni pravni pomoči del teh stroškov nakazati na transakcijski račun pristojnega sodišča. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker se spor nanaša na obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki (5. točka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor tožnika na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.