Jedro

Vzročna zveza med malomarnim zdravljenjem in smrtjo sorodnika, predstavlja dokazno breme oškodovanca. Sodišče lahko izda zavrnilno sodbo, če tožnik ne zagotovi predujma za izvedenca medicinske stroke, za ugotavljanje navedene odškodninske predpostavke pa je potreben dokaz z izvedencem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek v zvezi s plačilom satisfakcije zaradi smrti P. M., za katero naj bi bila odgovorna tožena stranka. Sodišče je pri odločanju uporabilo pravilo o dokaznem bremenu in zavrnilo tožbeni zahtevek zato, ker tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med malomarnim zdravljenjem in smrtjo pacientke.

Prva tožeča stranka se pravočasno pritožuje proti navedeni sodbi in smiselno zatrjuje pritožbene razloge relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Prvi tožnik je že pred izdajo sodbe pisno sporočil sodišču, da predlaga odlog plačila predujma za izvedenca medicinske stroke, ker takrat ni razpolagal z ustrezno vsoto denarja. Sodišče prve stopnje bi tudi lahko odločilo na podlagi dokazov, za katere je odvetnik tožene stranke na sodišču trdil, da obstajajo, tožnik pa z njimi sploh ni bil seznanjen. Pooblaščenec je na naroku 30.8.1999 namreč izjavil, da je nadzorna komisija zbornice obravnavala tudi ta primer.

Sodišče bi se z izvedbo tega dokaza lahko tudi izognilo postavitvi izvedenca medicinske stroke in bi bil tako prihranjen znesek 200.000,00 SIT, kolikor je znašal predujem za izvedenca. V nadaljevanju pritožbe prvi tožnik podaja strokovna medicinska pojasnila in pripombe v zvezi s tistim delom obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerem so bile povzete trditve in navedbe tožeče stranke.

Prvi tožnik ni privolil v obdukcijo, ker ta ni bila obvezna, tožena stranka pa je obdukcijo kljub temu opravila. Tožnika sta se tudi sporazumela (drugi tožnik ima 19 let), da bosta prisojeno satisfakcijo podarila pediatričnemu oddelku bolnišnice. Odškodnino zahtevata predvsem zato, ker ju je prizadelo ravnanje kardiološkega oddelka, ki mu dostojanstvo človeka nič ne pomeni.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o tožbenem zahtevku in pri odločanju tudi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožbeni zahtevek je oprt na zatrjevana dejstva, da sta tožnika trpela duševne bolečine zaradi smrti matere oziroma stare matere P. M., ki naj bi umrla štiri dni po sprejemu v bolnišnico zaradi malomarnega zdravljenja. Sodišče prve stopnje je zato moralo ugotavljati ali so kumulativno podani vsi bistveni elementi odškodninske obveznosti tožene stranke in sicer: škodljivo dejstvo, nedopustna škoda, vzročna zveza in odgovornost. S tem v zvezi se je sodišče pravilno odločilo, da izvede dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki ga je tožeča stranka tudi predlagala v tožbi. Za razjasnitev večine dejstev od katerih je odvisen obstoj odškodninske obveze, je namreč nujno potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (234. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Kadar predlaga stranka izvedbo dokaza, mora po nalogu sodišča založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza; sodišče pa opusti izvedbo dokaza, če navedeni znesek ni založen v sodnem roku (153. čl. ZPP). Sodišče je pisno pozvalo tožečo stranko, da plača predujem v znesku 200.000,00 SIT v roku 30 dni.

Sodni rok je potekel 18.4.1999. Sodišče je tudi pravilno interpretiralo vlogo tožeče stranke, ki je bila poslana 17.4.1999 kot predlog za podaljšanje roka, še posebej, ker je njen odvetnik na naroku dne 28.6.1999 prosil za podaljšanje roka za dva meseca.

Sodišče je ugodilo predlogu in opravilo narok za glavno obravnavo po preteku novega sodnega roka. Ker tožeča stranka ni plačala predujma, je sodišče prve stopnje povsem pravilno odločilo o tožbenem zahtevku upoštevaje dokazno breme (215. čl. ZPP). Tožeča stranka bi namreč morala dokazati, da je škoda nastala zaradi ravnanja oseb za katere odgovarja tožena stranka. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka ni predlagala izvedbe dokaza, ki naj bi ga predstavljalo poročilo nadzorne komisije strokovnega odbora Zdravniške zbornice Slovenije, pa tudi sicer takšen dokaz v nobenem primeru ne bi povzročil nepotrebnosti izvedbe dokaza z izvedencem medicinske stroke. Razumljivo je tudi pritožnikovo ogorčenje v zvezi z zatrjevanim ravnanjem pri toženi stranki zaposlenih oseb po smrti pacientke. Vendar navedeno ravnanje ni v neposredni zvezi s tožbenimi trditvami in v nobenem primeru ne more vplivati na utemeljenost tožbenega zahtevka, vplivalo pa bi lahko na višino satisfakcije, če bi bili podani vsi bistveni elementi odškodninske obveze. Ker tako niso podani razlogi, ki se izrecno zatrjujejo v pritožbi, poleg tega pa tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP).