Jedro

Zagovornik v zvezi s sestavo sodišča uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila po njegovem prepričanju podana zato, ker je izpodbijano sodbo izdala sodnica posameznica, čeprav je o zadevi sodil tričlanski senat. Sodišče druge stopnje se v zvezi s tem v celoti sklicuje na obrazložitev v zvezi z izpodbijanim sklepom o popravku, saj gre zaradi nedoslednosti v pisnem odpravku izpodbijane sodbe zgolj za neskladje med izvirnikom in pisno izdelano sodbo.

Skupnost obdolženca z zunajzakonsko partnerko B. B. in njenim sinom, obdolženčevim pastorkom C. C., je tako v smislu navedenih materialnopravnih izhodišč nedvomno pomenila življenjsko skupnost zunajzakonskih partnerjev kot eno od oblik družinske skupnosti.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. zoper sodbo sodišča prve stopnje se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. zoper sklep o popravi se zavrne kot neutemeljena.

III. Obdolženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 252,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 42797/2020 z dne 11. 7. 2024 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (nadaljevanju KZ-1), zaradi česar mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto zapora ter preizkusno dobo dveh let. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve in plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je bilo obdolžencu naloženo plačilo stroškov oškodovancev in njune pooblaščenke iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP sta bila oškodovanca B. B. in C. C. s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma v celoti napotena na pravdo.

2. Z izpodbijanim sklepom o popravi I K 42797/2020 z dne 7. 11. 2024 je nato Okrožno sodišče na Ptuju sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 42797/2020 z dne 11. 7. 2024 popravilo v prvem odstavku uvoda sodbe tako, da je popravilo zapis sestave senata, ki pravilno glasi: "Senat Okrožnega sodišča na Ptuju, ki so ga sestavljali okrožna sodnica Č. Č. kot predsednica senata in D. D. in E. E. kot sodnika porotnika je,". V ostalem je ostala sodba nespremenjena.

3. Tako zoper sodbo kot zoper sklep o popravi se je pritožil zagovornik obdolženca. V pritožbi zoper sodbo je uveljavljal bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče v celoti ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa je predlagal, da višje sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjen senat. Pritožbo zoper sklep o popravi pa je vložil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP s predlogom, da višje sodišče izpodbijani sklep o popravi v celoti razveljavi kot nezakonit in odloči, kot je predlagano v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje oziroma podredno, da izpodbijani sklep o popravi v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Na zahtevo zagovornika obdolženega A. A. je sodišče druge stopnje o seji senata obvestilo obe stranki in zagovornika. Glede na izkazana obvestila ter odsotnost obdolženca je nato javno pritožbeno sejo opravilo ob navzočnosti njegovega zagovornika in višjega državnega tožilca po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP.

5. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da nista utemeljeni ne pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje ne pritožba zoper sklep o popravi.

K pritožbi zoper sklep o popravi:

6. Zagovornik v pritožbi navaja, da v konkretnem primeru ne gre za primer, ko bi se lahko uporabila določba prvega odstavka 365. člena ZKP, na podlagi katere lahko predsednik senata s posebnim sklepom popravi zgolj pomote v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti pisno izdelane sodbe. Meni, da iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje nedvomno izhaja, da jo je izdala sodnica posameznica, čeprav je v zadevi sodil tričlanski senat. Po prepričanju zagovornika je tako bilo sodišče ob izdaji sodbe nepravilno sestavljeno, zato s sklepom o popravi ni mogoče popravljati absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Po mnenju zagovornika bi bila izdaja sklepa o popravi mogoča zgolj v primeru, če bi bilo napačno navedeno ime predsednice senata ali katerega od porotnikov.

7. Takšno sklepanje zagovornika je napačno. Po prvem odstavku 365. člena ZKP predsednik senata na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti popravi s posebnim sklepom med drugim tudi neskladnosti pisno izdelane sodbe z izvirnikom. Kot izhaja iz utemeljenih razlogov izpodbijanega sklepa, je pravilen zapis sestave senata nedvomno razviden iz izvirnika sodbe, razglašene 11. 7. 2024 na glavni obravnavi (kot tudi iz posvetovalnega zapisnika), pri čemer zagovornik prezre bistveno, da je na podlagi prvega odstavka 317. člena ZKP izrek sodbe v zapisniku o glavni obravnavi izvirnik. Tako je dejansko pritrditi prvostopenjski ugotovitvi o obstoju neskladja med izvirnikom sodbe in pisno izdelano sodbo, v kateri je v uvodu namesto pravilno vseh članov senata navedena zgolj predsednica senata. Izpodbijani sklep je tako pravilen in zakonit ter ga pritožbene navedbe zagovornika ne morejo omajati. Še zlasti ne njegovo sklicevanje na zadevo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 69064/2020 z dne 19. 4. 2022, saj je šlo za povsem drugačen primer od obravnavanega. V navedeni zadevi je namreč bila sestava senata že na glavni obravnavi nepravilna in ni šlo zgolj za neskladje med izvirnikom in pisno izdelano sodbo.

8. Pritožba zagovornika zoper izpodbijani sklep o popravi se tako izkaže za neutemeljeno in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

K pritožbi zoper sodbo:

9. Zagovornik v zvezi s sestavo sodišča uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila po njegovem prepričanju podana zato, ker je izpodbijano sodbo izdala sodnica posameznica, čeprav je o zadevi sodil tričlanski senat. Sodišče druge stopnje se v zvezi s tem v celoti sklicuje na obrazložitev v zvezi z izpodbijanim sklepom o popravku, saj gre zaradi nedoslednosti v pisnem odpravku izpodbijane sodbe zgolj za neskladje med izvirnikom in pisno izdelano sodbo. Zagovornik zato tudi ni uspel z zahtevo za izločitev višjih sodnic, ki sestavljajo senat sodišča druge stopnje, saj je predsednik Višjega sodišča v Mariboru zahtevo zagovornika za izločitev višjih sodnic zavrnil z razlogi, ki izhajajo iz sklepa Su 155/2025 z dne 23. 1. 2025. S stališčem predsednika Višjega sodišča v Mariboru sodišče druge stopnje v celoti soglaša in v zvezi s tem zaključuje, da ni podanih ne razlogov za izločitev sodnic pritožbenega senata niti ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Zagovornik ob izčrpnih razlogih izpodbijane sodbe ne more uspeti niti s posplošenim uveljavljanjem absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma da so ti razlogi popolnoma nejasni, kar sicer uveljavlja v zvezi z obstojem zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Pritožbena obrazložitev zatrjevane kršitve pokaže, da zagovornik po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč smiselno bistveno kršitveno po 10. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj trdi, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju kršilo prepoved reformatio in peius. 385. člen ZKP, katerega kršitev je zajeta z bistveno kršitvijo po 10. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, namreč določa, da se sodba, če je podana pritožba samo v obtoženčevo korist (kot je bila v konkretnem primeru v prvem sojenju), ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. Zagovornik v zvezi s tem navaja, da se je v ponovnem sojenju dodal temeljni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, ki ga v prvem sojenju ni bilo, in sicer tako, da se je v opis kaznivega dejanja dodalo, da je obdolženec prepovedana ravnanja izvršil v družinski skupnosti. S tem je po prepričanju zagovornika obdolženec v ponovljenem sojenju prišel v slabši položaj od prvotnega sojenja, vendar mu ne gre pritrditi. Že iz samega opisa kaznivega dejanja, kot je bilo navedeno po obtožbi v prvem sojenju, je izhajalo, da je bila oškodovanka B. B. označena kot zunajzakonska partnerka obdolženca, oškodovani C. C. pa za njegovega pastorka. Da je že po prvotnem opisu šlo za kaznivo dejanje, storjeno v družinski skupnosti, nedvomno izhaja iz navedb statusa obeh oškodovancev, prav tako s konkretizacijo očitanih izvršitvenih kontinuirano izvršenih ravnanj, iz katerih je bilo nedvomno razvidno, da je obdolženec skupaj z zunajzakonsko partnerko in svojim pastorkom živel v družinski skupnosti, kar izhaja tudi iz vsebine očitanih izvršitvenih ravnanj. Zato dodatek državne tožilke v novem sojenju, ko je obtožbo spremenila oziroma dopolnila z dostavkom v uvodnem delu za letnico 2020 "v družinski skupnosti", v ničemer ne more pomeniti za obdolženca spremembe na slabše, saj je ta zakonski znak po vsebini bil zaobjet že po obtožbi v prvotnem sojenju. Da ni v ničemer prišlo za obdolženca do spremembe na slabše, je tako zaključiti na podlagi tega, ker se spremenjena obtožba nanaša na isti življenjski dogodek, obtožbeni očitek je ostal v okviru istega dejanskega stanja, prav tako ni bila spremenjena pravna kvalifikacija obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

11. Glede na to, da so torej že v prvem sojenju bili podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, zagovornik ne more uspeti niti z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona po 372. členu ZKP, češ da je bil v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon. Pojem družinske skupnosti je tiha blanketa, katerega vsebino KZ-1 ne določa. Zato je treba za ugotovitev vsebine tega pojma kot dopolnilni predpis h KZ-1 upoštevati še Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), kot poudarjajo tudi teoretični viri. Tako je v prvem odstavku 2. člena ZPND kot družinski član med drugim opredeljen tudi zunajzakonski partner (1. alineja), osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu (10. alineja), kot tudi osebe, ki so v partnerskem razmerju, ne glede na to, ali živijo v skupnem gospodinjstvu (11. alineja).

12. Skupnost obdolženca z zunajzakonsko partnerko B. B. in njenim sinom, obdolženčevim pastorkom C. C., je tako v smislu navedenih materialnopravnih izhodišč nedvomno pomenila življenjsko skupnost zunajzakonskih partnerjev kot eno od oblik družinske skupnosti. Pri tem pritožnik niti ne zatrjuje, da med obdolžencem in oškodovanko takšna zunajzakonska skupnost ne bi obstajala, pogreša le formalno navedbo "družinske" skupnosti v opisu dejanja po obtožbi v prvem sojenju. Vendar je bila glede na konkretizirana razmerja med obdolžencem in obema oškodovancema v opisu dejanja v prvem sojenju družinska skupnost vsebinsko v zadostni meri opredeljena, zato se nasprotne pritožbene navedbe izkažejo kot neutemeljene, zatrjevana kršitev kazenskega zakona pa ni podana.

13. Pritožnik graja tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, vendar mu tudi v tem pogledu ne gre pritrditi, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je ustrezno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da mu je storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana, kar je v izpodbijani sodbi tudi tehtno in podrobno obrazložilo. Sodišče druge stopnje se tako v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopenjske sodbe ter jih kot pravilne povzema.

14. Zagovornik v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je v celoti verjelo izpovedbam oškodovancev, pri čemer razen priče F. F., ni nihče drug potrdil nasilnih ravnanj obdolženca. Obdolženec v vsem tem času tudi nikoli ni bil obravnavan zaradi nasilja v družini, prav tako B. B. ni bila nikoli v kakšni obravnavi zaradi morebitnih poškodb ali drugih zdravstvenih težav. Zagovornik nima prav. Četudi obdolženec razen v tem postopku ni bil obravnavan zaradi nasilja v družini in oškodovanka tudi ni bila v kakšni zdravstveni obravnavi, to še ne pomeni, da kaznivo dejanje z natančno opisanimi ravnanji, kot izhajajo iz izreka sodbe, obdolžencu ni dokazano. Storitev kaznivega dejanja ne potrjujejo le izpovedbe obeh oškodovancev in oškodovankine matere F. F., temveč se je sodišče prve stopnje zanesljivo oprlo še na izpovedbe drugih zaslišanih prič. O tem, da je obdolženec vršil nasilje nad oškodovanko in njenim sinom, sta namreč prepričljivo izpovedovali G. G., oškodovankina sodelavka, kot tudi starejša soseda H. H., kar je sodišče prve stopnje tehtno utemeljilo v točkah 8, 9, 16 in 23 razlogov izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče se je tudi utemeljeno oprlo na izpovedbe policistov I. I. in J. J. ter socialnih delavk K. K. in L. L., saj so bile njihove izpovedbe skladne, potrjuje pa jih tudi listinska dokumentacija v spisu. Prav tako je psihologinja M. M. v svoji izpovedbi prepričljivo povedala, da je bila B. B. od septembra 2020 do januarja 2021 zaradi posledic izvrševanega psihičnega nasilja deležna strokovne pomoči za razbremenitev osebnih stisk kot žrtev nasilja. Poleg tega je pojasnila, da je pri oškodovanki zaznala občutke hude ogroženosti s strani bivšega partnerja, to je obdolženca, prav tako je pomoč psihologinje potreboval oškodovankin sin C. C. Izpovedbe navedenih prič je sodišče prve stopnje jasno, prepričljivo in podrobno dokazno ocenilo v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP, zato pritožbena izvajanja zagovornika, češ da razen matere oškodovanke nihče drug ni potrdil nasilnih dejanj obdolženca, ne morejo biti uspešna.

15. Ob tem je zavrniti tudi pritožbene navedbe, češ da je oškodovankina mati F. F. o tem, o čemer je pričala, prebrala iz spisa, kar naj bi sama potrdila. To ne drži, saj je F. F.v svoji izpovedbi omenila le to, da je prebrala, kar je pisal obdolženec oziroma je prejela hčerka in ne o tem, kaj je vsebina očitkov zoper njega (l. št. 244). Tudi sicer iz njene izpovedbe ni razbrati, da bi pričala naučeno, kot trdi zagovornik, saj je podrobno in prepričljivo opisala svoje doživljanje razmerja med njeno hčerko in obdolžencem kot tudi odnos obdolženca do nje. S tem, da ta priča v novem sojenju ni bila neposredno zaslišana, sta zagovornik in obdolženec na glavni obravnavi izrecno soglašala (l. št. 350). Tudi zato pritožbene navedbe o tem, da se senat ni mogel neposredno seznaniti s pričanjem navedene priče, ne morejo ovreči zanesljivih razlogov sodišča prve stopnje, ki je izpovedbo Silve Satler tehtno dokazno ocenilo.

16. Glede na prepričljive izpovedbe prič, ki so potrdile verodostojnost oškodovankine izpovedbe in izpovedbe njenega sina, razlogov sodišča prve stopnje ne moreta omajati izpovedbi obdolženceve matere N. N. in sestre O. O. , ki sta zanikali, da bi zaznali kakršnokoli nasilje. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da sta mati in sestra obdolženca tesno povezani z njim, zaradi česar ga s svojima izpovedbama nista hoteli obremenjevati, kar pa ne pomeni, da se dogodek iz poletja v letu 2016, kot ga je opisala oškodovanka, ni zgodil. Ne gre prezreti, da sta tako mati kot sestra obdolženca vendarle potrdili, da sta zaradi konflikta med obdolžencem in oškodovanko prišli do njiju, pri čemer je oškodovanka prepričljivo v svoji izpovedbi opisala okoliščine tega dogodka. Kot je povedala, je tedaj obdolženec vzel kuhinjski nož in jo potisnil v kuhinjski kot, nakar ji je pričel groziti, da "jo bo pičil in zaklal ko svinjo", nato je poklical svojo mamo in sestro ter jima po telefonu govoril, naj prideta pogledat "kak se svija zakole". Tej izpovedbi je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Ob tem je tudi po presoji sodišča druge stopnje malo verjetno, da bi mati in sestra obdolženca prišli k njima, če bi šlo le za kreganje, kot sta trdili v izpovedbah, temveč je očitno šlo za krizni sestanek, kot je to ustrezno ocenilo sodišče prve stopnje. Sicer pa obdolženec kuhinjskega noža ni uporabil le ob tem dogodku, temveč tudi ob dogodkih spomladi leta 2018 in junija 2018, kar je sodišče prve stopnje konkretno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe. Pritožnik tudi nima prav, ko izpostavlja dejstvo, da oškodovanka ni iskala zdravniške pomoči, saj tudi te okoliščine sodišče prve stopnje ni prezrlo, ko je izpostavilo izpovedbo oškodovanke, da zdravnika ni obiskala iz strahu pred obdolžencem, kar je potrdil tudi njen sin C. C. (točka 15 obrazložitve). Navedeno izhaja tudi iz izpovedbe socialne delavke L. L., ki je v povzemanju zaključkov multidisciplinarnega tima CSD (zapisnik timskega sestanka z dne 27. 8. 2020) potrdila, da je bilo oba oškodovanca predvsem strah pred maščevanjem obdolženca, in sicer da se obdolženec kljub prepovedi približevanja ne bo ustavil, pri čemer sta bila nadzorovana, omejevana in poniževana (točka 27 obrazložitve).

17. Zavrniti je treba tudi pritožbena izvajanja, ki nakazujejo na domnevno velik interes oškodovancev za izid postopka zaradi dolga B. B. do obdolženca in pričakovane pravice do izplačila odškodnine od obdolženca. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prepričljivimi razlogi prvostopenjskega sodišča, ki je takšno sklepanje zavrnilo, saj je utemeljeno sledilo prepričljivim izpovedbam obeh oškodovancev, ki so ju potrdile tudi izpovedbe ostalih, že navedenih prič in spisu priložena listinska dokumentacija. Izpostaviti je tudi izpovedbo B. B. v delu, ko ni zanikala dolga do obdolženca na podlagi pogodbe o medsebojnih razmerjih, vendar to še ne pomeni, da dogodki, ki jih je doživeto opisala oškodovanka, z veliko mero čustvene prizadetosti pa jih je opisoval tudi njen sin C. C. (točke 13-15 obrazložitve), ne bi bili resnični. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da gre glede premoženjskih razmerij med obdolžencem in oškodovanko za civilnopravna vprašanja, ki so predmet drugih postopkov in niso bistvena za oceno okoliščin očitanega kaznivega dejanja.

18. Zagovornik v zvezi z oškodovancem C. C. v pritožbi opozarja na psihološko poročilo P. P. z dne 26. 4. 2021 z navedbami, da je oškodovanec C. C. na pregledu pri psihologu P. P. izrecno povedal, da obdolženec nad njim ni izvajal niti fizičnega niti psihičnega nasilja in da je za besede, ki naj bi jih obdolženec izrekel o njem, izvedel posredno. Oškodovanec je nato v kazenskem postopku izpovedoval nasprotno in po mnenju zagovornika bi bilo treba verjeti temu, kar je povedal psihologu ob pregledu pri njem. Poleg tega ni z ničemer dokazano, da se je moral oškodovanec zaradi nasilnih dejanj s strani obdolženca zdraviti zaradi anksioznosti in depresije.

19. Zagovornik nima prav. Prezre namreč, da klinični psiholog ni izvajal dokazovanja z zaslišanjem oškodovanca, temveč si je ob pregledu zapisal le nekaj stavkov na podlagi tega, kar mu je povedal oškodovanec. Zato ne more biti odločilno to, kar izhaja iz skopega opisa v psihološkem poročilu, saj se je obdolženčevo inkriminirano ravnanje podrobno s številnimi dokazi ugotavljalo v kazenskem postopku.

20. Zagovornik tudi prezre, da je bil oškodovanec C. C. tako v preiskavi kot na glavni obravnavi natančno zaslišan in je ves čas postopka prepričljivo, podrobno in skladno izpovedoval o ravnanju obdolženca. Jasno je povedal, da je bil sam navzoč ob nasilju nad mamo ter da je slišal, kaj vse je obdolženec govoril. Pojasnil je, da se je zaradi vsega tega počutil grozno in se mu je posledično razvila socialna anksioznost ter depresija, zaradi česar je poiskal pomoč psihiatrinje in kliničnega psihologa ter prejel antidepresive.

21. Četudi je C. C. kliničnemu psihologu ob pregledu dejal, da je "partner nad njo izvajal fizično in psihično nasilje, medtem ko ga nad njim ni", to še ne pomeni, da dejansko ni bil izpostavljen psihičnemu nasilju obdolženca. Kot je pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje, na presojo sodišča ne more vplivati dejstvo, kako je oškodovanec pri psihologu poimenoval ravnanje obdolženca, saj je iz izvedenih dokazov povsem nedvomen zaključek, da je bil oškodovanec izpostavljen intenzivnemu in kontinuiranemu psihičnemu nasilju zaradi razmer, ki jih je v družini ustvarjal obdolženec s svojim vedenjem.

22. C. C. je poleg obdolženčevih groženj z nožem podrobno opisal več dogodkov, pri katerih je bil prisoten oziroma je po telefonu slišal težko dihanje in jok matere. Slišal je tudi, kaj vse je obdolženec govoril materi (da nič ne zna, iz njega ne bo nič, da ga bodo vrgli iz šole, da je "peder"). Žaljivke, kot so razvidne iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe, je prepričljivo opisala tudi oškodovanka B. B., ki je povedala, da je žaljivke glasno govoril njej, pri čemer je C. C. vse slišal in je bil zaradi tega hudo prizadet.

23. Ob celoviti dokazni oceni, ki jo je sodišče prve stopnje skozi razloge izpodbijane sodbe prepričljivo utemeljilo, tako ni mogoče dati prednosti skopim navedbam kliničnega psihologa o povedanem s strani oškodovanca C. C., saj je C. C. v dokaznem postopku obširno, podrobno in prepričljivo opisal obdolženčevo nasilno ravnanje in da je ravno to bilo vzrok njegovega depresivnega psihičnega stanja.

24. Nenazadnje je C. C. tudi na glavni obravnavi jasno povedal, da nad njim "ni bilo direktnega psihičnega nasilja, bilo pa je nedirektno", s tem ko je obdolženeca slišal govoriti žaljivke, ki so zadevale njega. Zagovornik tako z izpostavljanjem psihološkega poročila P. P. ni uspel vzbuditi dvoma in ovreči prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje, zato je bilo tudi njegova tovrstna pritožbena izvajanja zavrniti kot neutemeljena.

25. Ni mogoče pritrditi niti pritožbenim navedbam, češ da je oškodovanka v svoji izpovedbi povedala, da so bila določena dejanja, zajeta v opisu dejanja, storjena pred letom 2016. Zagovornik namreč ne pojasni podrobneje, na katera dejanja naj bi se to nanašalo, ob tem pa še prezre, da je sodišče določen del očitkov, za katere je ocenilo, da se nanašajo na obdobje pred sedaj inkriminiranim obdobjem, izpustilo iz opisa dejanja (točka 2 obrazložitve).

26. Glede na vse navedeno, ko dokazni oceni, ki jo ponuja zagovornik pritožbi, ni mogoče pritrditi in so bila v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovljena vsa odločilna dejstva, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja, kar je v izpodbijani sodbi tudi tehtno in podrobno obrazložilo.

27. Odločitve o izrečeni kazenski sankciji zagovornik s pritožbo ne izpodbija, zato se je sodišče druge stopnje v tem obsegu omejilo na preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, namreč obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Preizkus je pokazal, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero višine kazenske sankcije ter obdolžencu upoštevaje težo očitanih kaznivih dejanj in stopnjo njegove krivde utemeljeno izreklo pogojno obsodbo z določeno zaporno kaznijo v trajanju enega leta zapora ter preizkusno dobo dveh let.

28. Ob vsem obrazloženem, ko sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kakšnih kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženega A. A. odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

29. Odločitev o obdolženčevi dolžnosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je bila sodna taksa obdolžencu odmerjena na podlagi tar. št. 7113 v zvezi s tar. št. 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obdolženca.

-------------------------------

(1) Prim. K. Filipčič in B. Novak v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ljubljana 2019, stran 261.

(2) Prav tam.