Jedro

Delodajalec, ki zahteva od delavca povrnitev stroškov specializacije, nosi dokazno breme glede temelja in višine vtoževane terjatve. Tožnik mora v tožbi pojasniti, na kaj se nanaša seštevek dolgovanega zneska, ter za to predložiti dokaze.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške specializacije v znesku 4,809.159,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo, zavrnilo kot neutemeljen.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Pritožba uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka, ki se kaže v dejstvu, da sodišče v napadeni sodbi izvedenih dokazov sploh ni ocenilo vsakega posebej in v skupni povezavi za ugotovitev ali je podan temelj tožbenega zahtevka in kolikšno višino denarnih sredstev mora tožena stranka povrniti zaradi kršitve pogodbe o specializaciji. Iz predložene pogodbe sklenjene med pravdnima strankama o toženčevi specializaciji namreč nesporno sledi njegova obveznost plačila stroškov specializacije v primeru prenehanja delovnega razmerja pri tožeči stranki po lastni toženčevi volji. Napačno in poenostavljeno je sodno sklepanje, da predloženi obračunski listi toženčevega osebnega dohodka ne dokazuje višine zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da je prvostopno sodišče pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ker ga le-ta po več kot 5 letih od vložitve predloga ni utemeljila, zlasti ne po višini. Iz predloga, vloženega dne 7.4.1993, izhaja, da naj bi bil udeleženec (sedaj toženec) dolžan povrniti predlagatelju (sedaj tožnici) stroške specializacije v znesku 4.809.159,00 SIT, ni pa razvidno, na kaj se ta seštevek dolgovanega zneska nanaša. Tožba mora po 186. čl. ZPP/77 obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katere tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Zahtevek mora biti objektivno in subjektivno določen, zlasti pa morajo biti v tožbi navedena dejstva, na katere tožnik opira svoj tožbeni zahtevek. Tožnik mora istočasno, ko navaja pravotvorna dejstva, predlagati tudi dokazila, s katerimi se lahko ta dejstva dokazujejo. Dokazno breme pomeni, da mora vsaka stranka navesti tista pravotvorna dejstva, ki so odločilna za nastanek ali prenehanje pravice. Tožnik mora navesti dejstva, iz katerih izhaja njegov zahtevek, nosi pa tudi dokazno breme, da bodo namreč dokazane tiste trditve, na katere opira nastanek ali prenehanje neke pravice. Gre za odgovornost za uspeh dokazovanja. Kdo nosi to breme se v mnogih pravdah sploh ne vpraša, ampak se to vprašanje zastavi šele takrat, če dokazovanje ni privedlo do uspeha.

V takem primeru je treba odgovoriti na vprašanje, kdo nosi dokazno breme za trditev, ki ni dokazana. Na podlagi pravila o dokaznem bremenu sodišče odloči na škodo tiste stranke, ki je nosila dokazno breme za to trditev. V konkretnem individualnem delovnem sporu, kjer je tožeča stranka uveljavljala vračilo stroškov specializacije, je na njej dokazno breme. Upoštevajoč opisana pravila o dokaznem bremenu je sodišče prve stopnje, tudi po zaključku pritožbenega sodišča, pravilno zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati višine zahtevane dolgovane terjatve, saj je zahtevala enoten oz. pavšalni znesek za tri različne vrste izplačil, ki naj bi jih dobil toženec od tožeče stranke v času izvajanja pogodbe o specializaciji. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).