Jedro

Če je otrokov starš umrl po vrnitvi v domovino 12.9.1945 na domu, ne gre za smrt v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določb 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo, s katero je zahteval odpravo odločbe tožene stranke z dne 24.10.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 2.9.2003, s katero bila zavrnjena njegova zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-otroka starša, ki je umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na dejansko ugotovitev, da je tožnikova mati, ki se je iz pregnanstva v Sv.K. pri T. vrnila 5.8.1945, umrla dne 12.9.1945 v L. na Z. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi celoti strinjalo s toženo stranko. V upravnem postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da je tožnikova mati umrla v L. dne 12.9.1945, ki je nesporno kraj, od koder je bila v času vojne pregnana. Drugačne tožnikove navedbe, da je bila mati že mrtva prepeljana v L., ki jih navaja šele v pritožbi, so tudi po presoji sodišča neizkazane in neprepričljive, saj niso skladne s tožnikovo prvotno izpovedjo, prav tako pa ne s podatki iz mrliškega lista (Izpisek iz matične knjige umrlih Upravne enote L. z dne 18.3.2003) Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju so bile pravilno uporabljene tudi določbe 2. odstavka 8. člena Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/2003, u.p.b., dalje ZZVN-UPB 1).

Zakon namreč izrecno veže priznanje statusa na pogoj, da je eden od staršev umrl v času čakanja na vrnitev v domovino ali na poti v domovino, vendar najkasneje do 31.12.1945. Ker je tožnikova mati umrla en mesec po vrnitvi v domovino, pogoji po ZZVN-UPB 1 niso izpolnjeni. Posledično pa tudi okoliščine, ki kažejo na njeno pregnanstvo, niso več bistvene.

Tožnik v pritožbi navaja, da je zavrnitev tožbe neživljenjska in nehumana, saj ne priznava statusa žrtve vojnega nasilja pregnancu, ki je prišel v domovino umret. Ponavlja tožbene navedbe, da sta njegova mati O.L. in njen mož V.L. reševala talce, ki so bili zaprti v Š.

kasarni, zaradi česar je bila mati takoj po kapitulaciji Italije pregnana s strani domobranske policije v Sv.K. pri T. Mater je iz pregnanstva v L. pripeljal njen brat B.M. Ker je imela družina grob na ljubljanskih Žalah, so na mrliški list kot kraj smrti napisali L., Z., da bi se vedelo, kje mora biti mati pokopana. Umrla pa je v L., takoj po prihodu iz begunstva.

Smatra, da pregnanec, ki je prišel umret v domovino, ne more izgubiti statusa žrtve vojnega nasilja, saj zakon podaljšuje rok do 31.12.1945, če je umrl na poti v domovino. Pritožbeno sodišče prosi, da prebere mnenje dr. B.R. iz Filozofske fakultete, ki je odločitev tožene stranke označil za stereotipno, ki ne sodi v današnji čas.

Navaja pa tudi, da mu je bil z odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 16.1.2004 priznan status žrtve vojnega nasilja-pregnanec.

Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba zakonita in pravilno utemeljena. Kot izhaja iz upravnih spisov, je tožnik zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja oprl na 8. odstavek 2. člena ZZVN-UPB1, po katerem je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je umrl ali je bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja do 15.5.1945 oziroma tudi po tem datumu, če je umrl ali je bil pogrešan med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino, vendar najkasneje do 31.12.1945. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnikova mati, ki je bila iz L. pregnana v Sv.K. pri T., umrla po vrnitvi domov dne 12.9.1945, čemur tožnik v pritožbi ne ugovarja, je bil njegov zahtevek utemeljeno zavrnjen. Uveljavljanega statusa namreč po izrecni zakonski določbi ni mogoče priznati osebi, katere starš je umrl že po povratku v domovino, ne glede na to, kdaj je smrt po vrnitvi domov nastopila. Zato tožnik s tovrstnimi pritožbenimi ugovori ne more uspeti. Da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do mnenja dr. B.R., ne predstavlja kršitve postopka, saj gre za tožbeno novoto, ki je v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati, ne da bi tožnik pojasnil, zakaj tega dokaza ni predlagal že v postopku pred upravnimi organi (3. odstavek 14. člena ZUS). Pritožbeno sodišče pa tudi ni moglo slediti dokaznemu predlogu tožnika, da se ga zasliši kot pričo, saj bi moral ta dokaz predlagati že v tožbi. V pritožbenem postopku se smejo namreč po določbah 71. člena ZUS predlagati novi dokazi le, če se izkaže za verjetno, da jih pritožnik brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca postopka na prvi stopnji, česar pa tožnik ne zatrjuje. Prav tako pa na odločitev v tej zadevi ne vpliva dejstvo, da je bil tožniku z odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 16.1.2004, priznan status žrtve vojnega nasilja-pregnanca, saj priznanje tega statusa temelji na drugačni dejanski in pravni podlagi.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.