Jedro

Po določbi 62. člena ZD je veljavna le oporoka, ki je napravljena v eni od oblik, določenih z zakonom, in ob pogojih, ki jih postavlja zakon. V drugem delu citirane določbe ima zakon v mislih pogoje glede možnosti, napraviti veljavno oporoko v določeni obliki (kar v obravnavani zadevi ni bilo problematično); ne pa pogojev možnosti, dopustnosti, določenosti ali določljivosti vsebine oporoke. O pogojih možnosti, dopustnosti, določenosti ali določljivosti vsebine oporoke ZD namreč nima nobene splošne določbe, zato je treba analogno uporabljati predpise ZOR. Če je torej sodišče prve stopnje štelo, da vsebina oporoke oz. njenega dela ni dopustna, bi moralo v skladu z določbo 49. člena ZOR ugotavljati, ali je vsebina oporoke v nasprotju z ustavnimi načeli, moralo ali prisilnimi predpisi. Če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je oporoka deloma nedopustna, pa bi moralo tudi glede sankcije zaradi neizpolnjevanja tega pogoja, uporabiti določbe ZOR.

Izrek

Pritožbi se ugodi; izpodbijani sklep o dedovanju se razveljavi v II. točki, III. točki in I./3. točki izreka glede porazdelitve plačila zapuščinske takse med oba dediča ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (I./1., I./2. ter nerazveljavljeni del I./3. točke izreka) izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo katero premoženje spada v zapuščino po pokojni Š. P. in sklenilo, da znaša čista vrednost zapuščine 3.350.000,00 SIT, zapuščinska taksa pa 67.000,00 SIT. Sodišče je odločilo, da dedujeta na podlagi zapustničine oporoke z dne 10.1.1997:- sin A. P., roj. 31.7.1963, S. c. 37, K.: 4/6 stanovanja v pritličju hiše, ki stoji na parc. št. 146/5 k.o. Č., 4/12 stavbišča, na katerem stoji hiša in dvorišča ter 4/6 zemljišča, parc. št. 146/7 k.o. Č. ter vsa zapustničina denarna sredsta in delnice ter -sin B. P., roj 29.3.1959, V. ul. 4, K.: 4/6 stanovanja v nadstropju hiše, ki stoji na parc. št. 146/5 k.o. Č., 4/12 stavbišča, na katerem stoji hiša in dvorišča, parc. št. 146/5 k.o. Č. in 4/6 zemljišča, parc. št. 240/2 k.o. Č. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da bo zemljiška knjiga istega sodišča po pravnomočnosti sklepa izvedla ustrezne zemljiškoknjižne vpise ter da sme po pravnomočnosti sklepa A. P. prevzeti zapustničine delnice ter realizirati vsa njena denarna sredstva.

Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) pravočasno pritožuje dedič A. P., ki navaja, da ima izpodbijani sklep bistvene pomanjkljivosti, da je sam s seboj v nasprotju ter se ne da preizkusiti, točki II. in III. pa sta si tudi v nasprotju. Sodišče v sklepu navaja, da je nastopilo oporočno dedovanje, a je kljub temu samovoljno spremenilo določila veljavne oporoke. Sodišče je štelo, da je določba oporoke, po kateri podeduje celoten zapustničin delež na dvorišču sin A., nedopustna in v nasprotju z zakonom; vendar pa ni navedlo v nasprotju s katerim zakonom je. Pritožnik opozarja, da se sodišče sklicuje na določbo 62. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), a ne obrazloži v čem je napaka v obliki oporoke ali kateri pogoj, ki ga določa zakon, ni izpolnjen. Pritožnik še navaja, da je celotna oporoka ali njen del lahko neveljaven, a kljub temu oporoke ni mogoče ignorirati, ampak je treba uveljaviti neveljavnost oporoke. Sodišče se je zmotno oprlo na določbe Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), ki ne določa kaj je funkcionalno zemljišče. O tem se morajo sporazumeti solastniki, funkcionalno zemljišče mora biti odmerjeno in kot takšno opredeljeno z ustrezno odločbo pristojnega organa. Sodišče pa samo ne more določiti neke parcele za funkcionalno zemljišče. Če bi sodišče želelo odločiti tako, bi moralo prekiniti zapuščinski postopek, da se odmeri funkcionalno zemljišče, za preostali del parcele 146/5 pa bi nastopilo oporočno dedovanje. Poleg tega je sodišče dediču B. P. prisodilo tudi delež na parc. št. 146/7, kar ni določeno v točki II. izpodbijanega sklepa in je določeno le v točki III; sodišče pa tega v izpodbijanem sklepu ne obrazloži. Parcelo 240/2 k.o. Č. pa sodišče v celoti dodeli B. P. in A. P. ne daje deleža. Ker stanovanjska hiša leži na meji med parc. št. 146/5 in 146/7, sodišče s tem podre svojo teorijo o funkcionalnem zemljišču, saj onemogoči A. P. dostop do objekta s strani parc. št. 146/7. Zaradi navedenega pritožnik predlaga razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje pred spremenjenim sodnikom.

Pritožba je utemeljena.

Eno temeljnih načel dednega prava je načelo svobode testiranja. Ta v našem pravu ni povsem neomejena, zapustnik namreč lahko z oporoko razpolaga s svojim premoženjem le na način in v mejah, kot jih določa zakon. Sodišče prve stopnje je štelo, da je zapustnica v oporoki s svojim premoženjem, oz. z delom premoženja - to je z dvoriščem in preostalim zemljiščem parc. št. 146/5 k.o. Č., razpolagala v nasprotju z zakonskimi pogoji. Pri tem se je sodišče prve stopnje, kot pravilno opozarja pritožnik, zmotno oprlo na določbo 62. člena ZD, po kateri je veljavna le oporoka, ki je napravljena v eni od oblik, določenih z zakonom, in ob pogojih, ki jih postavlja zakon. V drugem delu citirane določbe ima zakon v mislih pogoje glede možnosti, napraviti veljavno oporoko v določeni obliki (kar v obravnavani zadevi ni bilo problematično); ne pa pogojev možnosti, dopustnosti, določenosti ali določljivosti vsebine oporoke. Pri svoji odločitvi se je torej sodišče prve stopnje v prvi vrsti oprlo na zmotno materialnopravno podlago. O pogojih možnosti, dopustnosti, določenosti ali določljivosti vsebine oporoke ZD namreč nima nobene splošne določbe, zato je treba analogno uporabljati določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Da bi sodišče prve stopnje lahko napravilo zaključek, da vsebina oporoke oz. njenega dela ni dopustna, bi moralo v skladu z določbo 49. člena ZOR ugotavljati, ali je vsebina oporoke v nasprotju z ustavnimi načeli, moralo ali prisilnimi predpisi. Če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je oporoka deloma nedopustna, pa bi moralo tudi glede sankcije za nedopustnost uporabiti določbe ZOR. Največkrat je oporoka, ki ne ustreza zakonskim pogojem, nična. Tako je nična oporoka, katere vsebina je v nasprotju z ustavnimi načeli ali moralo. Kršitev prisilnih pozitivnih predpisov pa nima vedno za posledico ničnosti oporoke. Odločitev o stopnji neveljavnosti oporoke mora biti rezulatat vrednotenja pomena kršene norme, prizadetega interesa (odnos: zasebni - javni interes) in intenzitete kršitve. Pri tem je na tem mestu potrebno še opozoriti, da sodišče le na ničnost oporoke pazi po uradni dolžnosti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno katero obliko neveljavnosti oporoke je ugotovilo sodišče prve stopnje; glede na dejstvo, da je neveljavnost oporoke ugotavljalo po uradni dolžnosti, pa je sklepati, da je oporoko v kritičnem delu štelo za nično. Pri tem pritožnik utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage, na katero se je pri svoji odločitvi oprlo, oz. ni obrazložilo kateremu prisilnemu predpisu naj bi nasprotoval kritični del oporoke. Sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe SZ o etažni lastnini pa je zmotno. V obravnavani zadevi ni mogoče enostavno šteti, da sta dediča etažna lastnika, ampak je potrebno ugotoviti ali gre za etažno lastnino ali ločeno individualno lastnino hiše; vprašanja določitve funkcionalnega zemljišča pa SZ niti ne ureja. Prav tako ne zadošča sklepanje oz. gola domneva sodišča prve stopnje, da predstavlja dvorišče, ki je del parcele, na kateri stoji hiša, funkcionalno zemljišče. Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da funkcionalnega zemljišča ni mogoče pravno obravnavati ločeno od stavbe na njem. Vendar je treba o obsegu funkcionalnega zemljišča odločati ob upoštevanju kriterijev, ki so navedeni v določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUNDPP). Ker je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe ZD in ni uporabilo določb ZOR ter ZUNDPP, je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. točke 380. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo (razen v I./1. in I./2. točki izreka, kjer je pravilno ugotovljeno premoženje, ki sodi v zapuščino ter višina odbitkov od zapuščine in v I./3. točki izreka glede ocenitve čiste vrednosti zapuščine in odmere zapuščinske takse na 67.000,00 SIT) ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede na predlog pritožnika v smislu določbe 371. člena ZPP/77 pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v obravnavani zadevi ni nobenega razloga, za vrnitev zadeve pred drugega sodnika. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti ali je kritično dvorišče oz. njegov del v resnici funkcionalno zemljišče stanovanjske hiše, ki stoji na isti parceli. Pri tem bo moralo predvsem pridobiti popolne zemljiškoknjižne ter katastrske podatke spornega zemljišča oz. zemljišč, morebitno odločbo pristojnega organa o določitvi funkcionalnega zemljišča, po potrebi pa tudi zaslišati dediča. Če bo ugotovilo, da je sporno dvorišče (ali njegov del) funkcionalno zemljišče stanovanjske hiše, bo moralo v skladu z določbami ZOR, kot je bilo zgoraj obrazloženo, natančno razjasniti ali in v kakšnem obsegu je zaradi takšne ugotovitve oporoka neveljavna (nična ali izpodbojna) ter nato ponovno odločiti. Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju tudi natančneje oblikovati sedanjo III. točko izpodbijanega sklepa. Pritožnik namreč utemeljeno opozarja, da sodišče v tem delu ni pravilno odločilo glede parc. št. 240/2 k.o. Čirče, pri kateri ni upoštevalo dosedanjega pridobitnega naslova; medtem ko je pri parc. št. 146/7 k.o. Č. dosedanji pridobitni naslov upoštevalo. Razveljavitev odločitve o porazdelitvi plačila sodnih taks med oba dediča (drugi del I./3. točke izreka izpodbijanega sklepa) je posledica delne razveljavitve sklepa. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/99) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku.