Jedro

Po petem odstavku 214. člena ZPP dejstev, ki so splošno znana, ni treba dokazovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, ker je ugotovilo, da je toženec mrtev, saj je po zemljiškoknjižnih podatkih bila lastninska pravica nanj vknjižena že 13.4.1863, tako da bi bil danes star že več kot 140 let, kar po zakonih narave ni možno. Sodišče, ki je po uradni dolžnosti dolžno paziti na sposobnost biti stranka postopka, je tako odločilo na podlagi 5. odstavka 81. člena ZPP.

Zoper sklep se je pritožila tožeča stranka. Navaja, da je v tožbi pojasnila, da je toženec neznanega bivališča, da v kraju P. kljub poizvedovanju ni našla njegovega naslova, izvedela je, da se je družina B. odselila iz P., ni pa izvedela kam. Neuspešne so bile tudi njene poizvedbe v župnijskih knjigah. V dokaz teh trditev je predlagala zaslišanje priče J. B., ki je opravil poizvedbe. Sodišče teh navedb ni preizkušalo, saj je samo z vpogledom v zemljiškoknjižni izpisek ugotovilo, da je toženec mrtev. V spisu ni nobenega dokaza, da je temu res tako. Tudi, če pazi sodišče na sposobnost biti stranka v pravdnem postopku po uradni dolžnosti, ne more sprejeti samovoljne in dokazno nepodprte odločitve. Vsekakor zemljiškoknjižni izpisek ni dokaz o tem, da je določena oseba mrtva. Zato se sodišče na takšen podatek ni moglo opreti. Tudi iz zaznamka Območne Geodetske uprave Koper, Izpostava Postojna, ko naj bi bil zadnji vpis na toženca opravljen leta 1906, ne izhaja, da bi bil toženec mrtev, zato gre za golo posredno sklepanje sodišča, ki ni izkazano. O tem, ali je toženec res neznanega bivališča, kot je trdila tožeča stranka, sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja, čeprav je v tej smeri bil predlagan dokaz. Lahko bi se izkazalo, da še živi oseba z istim imenom in priimkom, pa vpis v zemljiško knjigo ni bil opravljen. Zemljiškoknjižno stanje ni merodajno za ugotovitev, ali lastnik še živi ali je zemljiškoknjižni lastnik res pravi, saj se lahko lastninska pravica pridobi tudi na podlagi zakona, pri čemer vpis v zemljiško knjigo nima konstitutivnega pomena. To je še dodaten razlog, ki kaže na preuranjenost odločitve sodišča. Sodišče je spregledalo bistvo te zadeve. Samo je ugotovilo, da je vpis v zemljiški knjigi zelo star, torej tudi sodišče ugotavlja neusklajenost zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim posestnim stanjem. Za odpravo te neskladnosti pa ni poskrbelo. Z opisanim postopanjem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožeči stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Predlaga razveljavitev sodbe in nadaljevanje s postopkom.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je vložila tožbo z zahtevkom, da je priposestvovala lastninsko pravico na nepremičnini, ki je v zemljiški knjigi vpisana na toženca in je podatek o vpisu lastninske pravice na to osebo iz leta 1863. To dejstvo ni sporno. Ob takšnem podatku pa je življenjsko prepričljivo in razumno sklepanje sodišča prve stopnje, da oseba zoper katero je vložena tožba, ni več živa. Po časopisnih objavah je 31.1.2011 umrla najstarejša zemljanka v 115. letu starosti, rojena je bila daljnega leta 1896, torej 33 let potem, ko je bilo na toženca v zemljiški knjigi vpisano lastništvo. Dejstvo, da je tudi oseba, ki je tožena v tem postopku in se je v zemljiško knjigo vpisala pred 140 leti, že umrla pred vložitvijo tožbe, je zato tako očitno, da ne more pri nobeni odrasli osebi vzbujati kakršnegakoli dvoma v to ugotovitev. Ker gre za notorno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljilo z zakonitostmi narave, ki so splošno znane, je očitek o samovoljnem in nedokazanem sklepanju sodišča, neutemeljen. Po 5. odst. 214. člena ZPP dejstev, ki so splošno znana, ni treba dokazovati. Sodišče prve stopnje je torej o tožbi pravilno odločilo. Vložena je bila zoper osebo, ki ne more biti po nobenem pravilu več živa in zato ne more biti stranka postopka. Ta pomanjkljivost se ne da odpraviti, zato je tožba na podlagi 5. odstavku 81. člena ZPP pravilno zavržena.

Ostale pritožbene navedbe so brezpredmetne. Če oseba, ki je tožena, ne more biti stranka postopka, je logično, da sodišče ne preizkuša navedb o neznanem bivališču, še manj izvaja o tem dokaze. Trditve, da bi se, če bi sodišče vsebinsko obravnavalo zadevo, lahko pokazalo, da še živi oseba z istim imenom in priimkom, pa vpis v zemljiško knjigo ni bil opravljen, pa so nerazumne. Tožba je vložena zoper osebo, ki je vpisana v zemljiško knjigo. Ta oseba iz predstavljenih razlogov ni več živa. Če živi z istim imenom in priimkom še kakšna druga oseba, pa to za konkreten postopek ni pomembno. Zmotne so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče poskrbeti za odpravo neusklajenosti zemljiškoknjižnega in dejanskega stanja. Za takšno »uskladitev« mora poskrbeti prizadeta stranka sama in tega sodišče ni pristojno izvajati po uradni dolžnosti. Stranka pa mora za »uskladitev« poskrbeti na pravilen in zakonit način. Način, na katerega je skušala z vloženo tožbo v tej zadevi, to urediti ni bil takšen. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).