Jedro

Glede na spremenjeni 436. člen ZPP, ki v novem drugem odstavku določa, da se plačilni nalog, torej sklep o izvršbi, v primeru obrazloženega ugovora razveljavi, nato pa sodišče začne z obravnavanjem stvari v glavnem postopku (prejšnji tretji odstavek 436. člena je bil črtan), sodišču ni več treba odločati o usodi sklepa o izvršbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) in toženi stranki ( v nadaljevanju tožencu) naložilo, da ji v roku 8 dni plača znesek v višini 180,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2019 (točka I. izreka). Hkrati je tožencu naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 54,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka) ter zavrnilo zahtevek tožnice v presežku (točka III. izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje toženec iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava iz 341. člena ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Toženec v bistvenem navaja, da je bil v pravno poslovnem razmerju z družbo T. d. o. o. in ne tožnico, prav tako je trditvena podlaga tožnice glede odstopa oziroma prevzema terjatve s strani novega upnika, pomanjkljiva in ne zadošča za sklepčnost tožbe. Tožnica ni pojasnila kdaj je do odstopa prišlo, na kakšni pravni podlagi, zakaj in sploh na katere terjatve se odstop nanaša. Prav tako ni predložila nobenega dokaza, ki bi izkazoval odstop kakršnekoli terjatve. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati ugovor aktivne legitimacije, saj tožnica na nobeni listini, ki jo predlaga kot dokaz svojih trditev, ni navedena kot upnica in ne more predlagati izvršbe na podlagi verodostojne listine v kateri sama ni označena kot upnica. Pa tudi sicer, zgolj odstavek na računu s katerim naj bi toženec bil obveščen o odstopu, ne more predstavljati primernega obvestila o odstopu terjatve v smislu 419. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Na tem računu je navedeno tudi, da se vsa plačila izvajajo na račun družbe T. d. o. o., kar predstavlja nejasno in nedoločno obvestilo tožencu kot potrošniku in takšno obvestilo zanj ne more imeti negativnih posledic. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila verodostojne listine, na katero se je sklicevala v predlogu za izvršbo, zgolj navedba, da gre za zahtevek pod interno oznako 026*** pa ne predstavlja verodostojne listine v smislu določbe drugega odstavka 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), temu pa ne zadosti niti predloženi izračun obresti. Toženec dodatno navaja, da tožnica v predlogu za izvršbo kot verodostojno listino navaja izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, ki je označen s številko 026*** z dne 1. 4. 2019 v znesku 180,09 EUR, ki pa ga ni predložila, v tožbi in prvi pripravljalni vlogi pa zahtevek utemeljuje na podlagi konto kartice družbe T. d. o. o.. Tudi v tem primeru gre za nesklepčnost tožbe, pri čemer se glede ugovorov toženca v zvezi z neskladnostjo vloženega izvršilnega predloga in predloženimi dokazi ter kasnejšimi navedbami tožnice sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Tožnica ni dokazala obstoja terjatev niti njene višine. Sodišče prve stopnje pa tudi ni obrazložilo, katere dokaze je pri svoji odločitvi upoštevalo in katere ne, prav tako je v izpodbijani sodbi napačno oblikovalo izrek, saj se je predmetni postopek pričel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zoper zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek tožnice se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, zato obravnavani spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (443. člen ZPP). V sporih majhne vrednosti so razlogi za izpodbijanje sodbe zakonsko omejeni; sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo v sporu majhne vrednosti torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Stranki in sodišče druge stopnje so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje zato ne more in ne sme upoštevati pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na napačno ugotovitev dejstev. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

6. Uvodoma je tožencu pojasniti, da sodišče prve stopnje sicer res ni posebej in taksativno v samostojnem odstavku navedlo katere dokaze je upoštevalo pri svoji odločitvi, vendar je navedeno povsem jasno razvidno iz same obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je sodišče ob ugotovitvah oziroma podanih zaključkih, katera dejstva se štejejo za dokazana in katera ne, dokaze ustrezno navajalo v oklepajih. Prav tako zmotno je stališče toženca, da je izrek izpodbijane sodbe napačno oblikovan. Glede na spremenjeni 436. člen ZPP, ki v novem drugem odstavku določa, da se plačilni nalog, torej sklep o izvršbi, v primeru obrazloženega ugovora razveljavi, nato pa sodišče začne z obravnavanjem stvari v glavnem postopku (prejšnji tretji odstavek 436. člena je bil črtan), sodišču ni več treba odločati o usodi sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine.

7. Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da toženec v pritožbi v bistvenem podaja enake navedbe, kot jih je v postopku na prvi stopnji in na katere je že sodišče prve stopnje argumentirano in pravilno odgovorilo, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih ugovorov. Kljub temu pa je tožencu ponovno pojasniti, da ko se postopek začne s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine (ki je lahko tudi izračun obresti) in se po ugovoru dolžnika in razveljavitvi sklepa o izvršbi, nadaljuje kot pravdni postopek, je treba v zvezi presoje sklepčnosti tožbe upoštevati predlog za izvršbo skupaj s prvo pripravljalno vlogo oziroma dopolnitvijo tožbe. Šele v njej tožeča stranka obrazloženo pojasni svoje razmerje s toženo stranko ter ponudi dokaze. Tožnica je v dopolnitvi tožbe z dne 22. 5. 2020 to storila, saj je podrobno pojasnila pravno razmerje družbe T. d. o. o. s tožencem, njegovo kršenje pogodbenih obveznosti, njen prevzem terjatve od družbe T. d. o. o., prav tako je pojasnila, da obveznost toženca kljub več opominom ni bila poravnava. Tožnica je za svoje trditve predložila tudi dokaze, zato je njen zahtevek nedvomno sklepčen. Posledično neutemeljena so zato vsa pritožbena izvajanja glede pomanjkanja aktivne legitimacije tožnice, da ta v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila verodostojne listine v skladu z določili ZIZ ter da na predloženih listinah ni navedena kot upnica. Tožencu je pojasniti še, da sodišče v pravdnem kontradiktornem postopku, listine, ki so bile predložene k predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ocenjuje oziroma presoja v primerjavi z drugimi dokazi skladno s 8. členom ZPP.

8. Iz zgoraj navedenih razlogov pa je tožba sklepčna tudi v delu, ki se nanaša na prenos terjatve, saj je tožnica v dopolnitvi tožbe pojasnila, da se njena terjatev nanaša iz naslova nakupa Mobilnega telefona Samsung Galaxy J, da je do prenosa terjatve nanjo prišlo 28. 2. 2018, na podlagi računa št. CLB-S1-*** z dne 28. 2. 2018 in na hrbtni strani katerega je bilo zapisano obvestilo o prenosu terjatve na N. l.b. d. d., L., k temu pa je predložila tudi račun, ki se nahaja pod prilogo A9 spisa. Pri čemer razloga za odstop terjatve tožnica ni rabila navesti.

9. Prav tako zmotno je prepričanje toženca, da tožnica ni uspela izkazati prenosa terjatve. Strinjati se je namreč z zaključkom sodišča prve stopnje, ki ga je podalo v točki 11 in 12 izpodbijane sodbe, in sicer da je toženec z obvestilom o prenosu terjatve na tožnico kot novo upnico na računu z dne 28. 2. 2018 (A9) bil na primeren način obveščen o prenosu terjatve in je zato šteti, da je toženec od dne prejema plačilnega naloga vedel, da mora terjatev izpolniti tožnici kot prevzemnici. Povsem jasno pa je tudi obvestilo v delu, da se vsa plačila izvajajo na račun družbe T. d. o. o., zatorej toženec ne more biti uspešen s pavšalno navedbo, da gre za nejasno določilo. Toženec tudi sicer ni niti navajal, da je obveznost želel poravnati vendar ni vedel komu.

10. Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna. Potem, ko ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato svoje stroške pritožbenega postopka krije sam (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni pripomogla k razjasnitvi zadeve na drugi stopnji, zato njeni stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).