Jedro

Tožniku ni mogoče pripisati krivde za neopravljanje dela v spornem obdobju, zato je upravičen do nadomestila plače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnika do toženke: - iz naslova plače glede odvoda davka in prispevkov od bruto zneska 2.592,00 EUR ter izplačila pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, izračunanega od bruto zneska 1.500,00 EUR, od 19. 12. 2015 dalje, od neto zneska, izračunanega od bruto zneska 840,00 EUR, od 19. 1. 2016 dalje in od neto zneska, izračunanega od bruto zneska 252,00 EUR, od 19. 2. 2016 dalje; - iz naslova nadurnega dela glede odvoda davka in prispevkov od bruto zneska 301,86 EUR ter izplačila pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2016 dalje; - iz naslova stroškov prehrane med delom v višini 98,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2016 dalje; - iz naslova stroškov zdravniškega pregleda v višini 193,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2015 dalje (točka I izreka). Ugotovilo je, da v presežku vtoževana terjatev tožnika do toženke iz naslova plače, nadurnega dela in stroškvo prehrane med delom ne obstoji (točka II izreka) in da ne obstoji terjatev toženke do tožnika do višine ugotovljenih neto terjatev z zakonskimi zamudnimi obrestmi v točki I izreka iz naslova povzročene škode v višini 42.160,52 EUR (točka III izreka). Toženki je naložilo, da tožniku terjatev, ugotovljeno v točki I izreka, plača (točka IV izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka V izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje pravdne stroške, tožniku pa je dolžna plačati 297,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka VI izreka). S sklepom je odločilo, da je dolžna toženka tožniku plačati nadaljnje pravdne stroške v višini 119,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper navedeno sodbo se, razen v zavrnilnem delu (točki II in V izreka sodbe), pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje določena dejstva ugotovilo kot nesporna med strankama, ta dejstva pa vodijo do odločitve, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Tožnik od 27. 11. 2015 dela ni več opravljal, z delom je samovoljno prenehal. Protipravno je zadržal delovno opremo, s čimer je toženko oškodoval za več kot 60.000,00 EUR. S prokuristom toženke A.A. se je dogovoril za trajanje pogodbe o zaposlitvi do 30. 11. 2015. V času zaposlitve pri toženki je opravil 255 ur dela, moral pa bi jih 528. Toženka mu je plačo obračunala za 528 ur in mu plačala neto 2.055,98 EUR, česar tožnik ni navedel. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tožbeni zahtevek zavrne in ji prisodi pravdne stroške v celoti.

3. V pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje toženka uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je odločitev o plačilu pravdnih stroškov odvisna od odločitve o glavni stvari, ki je izpodbijana s pritožbo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni ali razveljavi in ji prisodi pravdne stroške. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa dodaja:

6. Neutemeljena je nekonkretizirana pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, kot ga je tožnik postavil v tožbi, zaradi s strani toženke postavljenega pobotnega ugovora je oblikovalo tričlenski izrek sodbe, s katerim je ugotovilo obstoj oziroma neobstoj tožnikove in toženkine terjatve (tretji odstavek 324. člena ZPP) ter nato, ker toženkina terjatev ni bila ugotovljena, tožbenemu zahtevku (delno) ugodilo.

7. Prav tako je neutemeljena nekonkretizirana pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago, kot jo je podal tožnik. Tožnik je v tožbi in prvi pripravljalni vlogi z dne 21. 8. 2018, ki je bila vložena pred prvim narokom za glavno obravnavo, podal trditve o vseh za odločitev bistvenih dejstvih.

8. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje kot nesporna ugotovila določena dejstva in da ta dejstva vodijo do odločitve, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Dejstva, ki so bistvena za odločitev in kot jih je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so sledeča: - pravdni stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 12. 10. 2015 do 11. 1. 2016; - tožnik je do 26. 11. 2015 opravljal delo v Nemčiji, ko je delovišče zapustil po izrecnih navodilih nadrejenega delavca B.B. (ne pa samovoljno); - v delovnem razmerju pri toženki je bil do 11. 1. 2016; - tožnik dela od 27. 11. 2015 ni več opravljal, pri čemer krivde za neopravljanje dela ni pripisati njemu; - toženka ni dokazala, da bi za vtoževane mesece november 2015, december 2015 in januar 2016 tožniku plačala plačo (skupaj z nadurami za mesec november 2015); - niti ni dokazala, da je tožnik odtujil orodje in s tem povzročil škodo.

9. Glede na navedena dejstva je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo (delno) obstoj terjatve tožnika iz naslova plač in nadurnega dela na podlagi 44., 127. in 128. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) ter 61. člena Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS; št. 92/2013 in nadalj.). V vtoževanem obdobju do 11. 1. 2016 je bilo med strankama podano delovno razmerje, kar toženka v pritožbi sama priznava z navedbo, da ga je iz obveznih zavarovanj odjavila z dnem 11. 1. 2016. V tem času tožnik ni prekinil z delom samovoljno, ampak na podlagi izrecnega navodila nadrejenega delavca B.B., kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem izpovedi tožnika, zaslišanega kot stranke. Sodišče prve stopnje je takšni izpovedi utemeljeno verjelo, toženka navedbe, da je bil za organizacijo dela v Nemčiji zadolžen B.B., ni prerekala, tožnikovo izpoved, da je moral ravnati po navodilih nadrejenega delavca B.B. in se vrniti v Slovenijo, saj ni mogel v Nemčiji ostati sam, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo za prepričljivo. Nadalje je utemeljeno zaključilo, da zato krivde za neopravljanje dela od 27. 11. 2015 dalje ni mogoče pripisati tožniku. To pa pomeni, da je do plače (ali nadomestila plače) upravičen, za čas, ko je delo še opravljal (november 2015), pa je upravičen tudi do nadur, ki jih je opravil. 10. Toženka dejstva, ki ga poudarja v pritožbi, da je tožnik prejel 2.055,98 EUR, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazala. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je v obrazložitvi sodbe utemeljilo, da predložene plačilne liste ne dokazujejo izvršenega plačila.

11. Sodišče prve stopnje je obstoj v pobot podane terjatve toženke pravilno presojalo na podlagi prvega odstavka 177. člena ZDR-1, ki ureja odškodninsko odgovornost delavcev. Utemeljeno je verjelo izpovedi tožnika, da orodja toženke ni odtujil, pri čemer je, kot je utemeljilo v obrazložitvi sodbe, upoštevalo, da niti iz kazenske ovadbe niti iz njene dopolnitve ne izhaja, da bi bil tožnik tisti, ki bi si prilastil orodje. Tako je zaključilo, da toženka odtujitve orodja ni dokazala, ob izostanku protipravnega ravnanja tožnika pa je pravilno razsodilo, da v pobot podana terjatev toženke ne obstoji.

12. Ob pravilni odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo o stroških postopka po načelu uspeha v postopku (drugi odstavek 154. člena ZPP).

13. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep izpodbijata, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) in izpodbijani sklep (2 točka 365. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člen ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela.