10. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., v priporu, ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 29. maja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1. Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 59/2003 z dne 6. 3. 2003 se ne sprejme.

2. Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 130/2003 z dne 18. 3. 2003 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena zahteva pritožnikovega zagovornika za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora. S tem je prvostopenjsko sodišče na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom 202. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) odredilo pripor zoper pritožnika iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pritožnik izpodbija tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 130/2003, s katerim je bila zavrnjena pritožba njegovega zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora.

V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev 20. člena Ustave. Navaja, da so sodišča o utemeljenosti suma sklepala le na podlagi policijskega poročila, mnenja državnega tožilstva in mnenja upravnega organa Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo. Pri tem Vrhovno sodišče ne govori o utemeljenem sumu, temveč le o obstoju verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče naj bi se ne opredelilo do možnosti izreka nadomestnega milejšega ukrepa. Prav tako niso izkazani razlogi o "neogibni potrebnosti za varnost ljudi".

Nadalje je po mnenju pritožnika sporna tudi opredelitev očitanega kaznivega dejanja, pri katerem naj ne bi bili izkazani vsi njegovi zakonski znaki. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane odločbe razveljavi in pripor odpravi.

B. - I.

Z navajanjem okoliščin, ki naj bi utemeljevale odpravo pripora, ker naj bi Vrhovno sodišče napačno presodilo, da niso izkazani elementi kaznivega dejanja, pritožnik izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja in pravno presojo sodišča. Ustavno sodišče je v svojih odločitvah o ustavnih pritožbah že večkrat poudarilo, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ni pristojno presojati samih po sebi pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118). V izpodbijani sodbi je Vrhovno sodišče v zadostni meri utemeljilo razloge glede bistvenih sestavin očitanega kaznivega dejanja, zato sklepu ni moč odrekati razumne presoje.

Pritožnik še zatrjuje, da niso bili izpolnjeni pogoji za odreditev pripora, saj pripor ni bil neogibno potreben za varnost ljudi. Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Vrhovno sodišče se je v sodbi opredelilo do pojma "neogibno potrebno za potek kazenskega postopka", ki se nanaša na zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku, brez katere postopka praviloma ni mogoče izvesti. V 201. členu ZKP je natančneje določeno, v katerih primerih je dopustno odrediti pripor zoper osebo, za katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje.

Pripor zaradi razloga begosumnosti se sme po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če druge okoliščine kažejo na nevarnost, da bi pobegnila.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se je Vrhovno sodišče opredelilo do obstoja utemeljenega suma, njegovi obrazložitvi pa ni moč odrekati razumne presoje. Nadalje mora sklepanje sodišča o obstoju begosumnosti temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati na nevarnost bega. Med take okoliščine spadajo poleg teže kaznivega dejanja predvsem okoliščine, ki zadevajo značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske in vse druge vezi z domačim oziroma tujim okoljem (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-185/95 z dne 24. 10. 1996, OdlUS V, 186) Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je Vrhovno sodišče ugotovilo obstoj takih okoliščin in opravila presojo neogibne potrebnosti za potek kazenskega postopka. Nadalje se je Vrhovno sodišče opredelilo tudi do obstoja pripornega razloga begosumnosti. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je iz podatkov v spisu razvidno, da je pritožnik tujec, državljan Ž. Ž., kjer ima stalno prebivališče in svoje premoženje. V Ž. je podjetnik in ga na Slovenijo ne veže prav nič. Sodišče je poleg omenjenih okoliščin upoštevalo tudi veliko premoženjsko korist, ki naj bi si jo pritožnik pridobil z obravnavanim kaznivim dejanjem, ter veliko škodo, ki naj bi jo povzročil oškodovancem. S takšno presojo in tehtanjem se je Vrhovno sodišče opredelilo tudi do pogoja realne nevarnosti, da bi pritožnik pobegnil in se tako izognil kazenskemu postopku v Republiki Sloveniji. Iz izpodbijane odločbe je torej razvidna ocena sodišča, zakaj je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka, kot enega od dveh alternativno določenih pogojev v 20. členu Ustave, prav tako pa se je Vrhovno sodišče opredelilo do možnosti nadomestitve pripora z drugim milejšim ukrepom. Takšnemu sklepanju sodišča o odreditvi pripora ni mogoče odreči razumne presoje.

Ker je Vrhovno sodišče pri odločitvi o odreditvi pripora zoper pritožnika iz razloga begosumnosti presodilo vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v osebno svobodo, ni podana kršitev določbe 20. člena Ustave, s tem pa tudi ne kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave.

B. - II.

Pritožnik vlaga ustavno pritožbo tudi zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep zunajobravnavnega senata o podaljšanju pripora. Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva. Pritožnik izpodbija posamični akt, zoper katerega glede na veljavno zakonsko ureditev niso bila izčrpana vsa pravna sredstva. V obravnavani zadevi bi pritožnik lahko zoper sklep Višjega sodišča na podlagi četrtega v zvezi s prvim odstavkom 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Pred izčrpanjem tega izrednega pravnega sredstva ustavna pritožba ni dopustna. Ker pritožnik ni izkazal, da bi izčrpal vsa pravna sredstva, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk.

Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča.

Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer