Jedro

Za zavrnitev prošnje za azil zadošča, če prosilec za azil ne izkaže na verodostojen način oziroma z relevantnimi dokazi, da za priznanje azila obstajajo subjektivne okoliščine v obliki strahu pred preganjanjem v izvorni državi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožnikov, odločbo tožene stranke) z dne 17.8.2006, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (1. točka izreka sodbe in sklepa) in tožnike oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku na podlagi določbe 1. alinee 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila kot neutemeljene prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Tožena stranka je na podlagi podatkov v prošnjah za priznanje azila in na podlagi zaslišanja prvih treh tožnikov sklepala, da so izjave tožnikov medsebojno nasprotujoče si in zato neverodostojne. Ker so tožniki ves čas spreminjali svoje izjave glede subjektivnih okoliščin in razlogov za zapustitev izvorne države Srbije, tožena stranka ni ugotavljala, ali izpolnjujejo pogoje za priznanje azila tudi glede na objektivno situacijo v njihovi izvorni državi. Izjave tožnikov so se razlikovale v tem, ali so jih maltretirali le bližnji sosedi J. ali tudi drugi ljudje, glede oblik maltretiranj ter tudi v tem, ali so napade na njih prijavili policiji in če je ta reagirala. Zato je tožena stranka menila, da subjektivnega strahu tožnikov ni mogoče objektivno konkretizirati in zato ta strah ni utemeljen. Iz enakega razloga tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite v smislu 3. odstavka 1. člena ZAzil. Pri tem se je sklicevala na sodno prakso vrhovnega sodišča. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka preuranjeno in neutemeljeno sklepala, da so izjave tožnikov glede njihovih subjektivnih razlogov za priznanje azila v Republiki Sloveniji v tolikšni meri kontradiktorne, da v celoti ni mogoče verjeti njihovim navedbam o preganjanju zaradi njihovega romskega porekla v S.M. v Srbiji. Iz podatkov predloženih upravnih spisov je po stališču sodišča prve stopnje razvidno, da so tožniki uveljavljali kot podlago za priznanje azila dva subjektivna razloga, relevantna po določilih Ženevske konvencije, in sicer preganjanje na podlagi romske narodnostne pripadnosti in na podlagi muslimanske verske izpovedi. Ta razloga so tožniki po mnenju sodišča prve stopnje nekontradiktorno in neprotislovno uveljavljali tako v prošnjah za azil kot tudi na zaslišanju. Prav tako se sodišče prve stopnje ne strinja s toženo stranko, da ni treba ugotavljati okoliščin, ali tožniki izpolnjuje pogoje za priznanje azila po 2. odstavku 1. člena ZAzil glede na objektivno situacijo v njihovi izvorni državi, niti zaključku, da iz enakega razloga tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil. Preizkus posplošene navedbe neutemeljenosti subjektivnega strahu po mnenju sodišča prve stopnje brez ustrezne obrazložitve ni mogoč, zato je že iz tega razloga tožbi ugodilo. Pri tem je tudi presodilo, da tožniki utemeljeno ugovarjajo nezakonitost izpodbijane odločbe zaradi neposredne uporabe Direktive Sveta EU, št. 2004/83/EC (Direktiva) kot pravnega vira. V konkretnem primeru zakon ni bil pravilno uporabljen, ugotovljena dejstva pa so v bistvenih točkah ostala nepopolno ugotovljena. Zavrnilo pa je predlog tožnikov za prekinitev postopka in sprožitev postopka pred Ustavnim sodiščem RS za oceno ustavnosti 3. odstavka 32. člena ZAzil. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi njeno odločbo. V ponovljenem postopku je sledila napotkom Vrhovnega sodišča RS iz sodbe, št. I Up 893/2006, in odločila po izvedbi rednega ugotovitvenega postopka. Vztraja pri tem, da obstojijo neskladja v izpovedbah tožnikov, in sicer glede narodnosti ljudi, ki so jih preganjali, glede načina preganjanja in tudi glede tega, ali so bila preganjanja prijavljena policiji. Nasprotuje stališču, da se je v obrazložitvi odločbe neargumentirano oprla na trditev, da subjektivnega strahu tožnikov ni mogoče objektivno konkretizirati. Če subjektivni razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni, ni mogoče ugotavljati, ali so glede na objektivne razmere v izvorni državi izpolnjeni pogoji za priznanje azila po ZAzil. Nadalje nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je napačno uporabila zakon zaradi neposredne uporabe Direktive kot pravnega vira. Njena odločitev je bila sprejeta na podlagi ZAzil in ne na podlagi Direktive, ki jo je uporabila kot pomagalo pri odločanju.

Tožniki so v odgovoru na pritožbo predlagali zavrnitev pritožbe in vztrajajo pri tem, da je tožena stranka svojo odločitev oprla tudi na Direktivo Sveta EU.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodba sodišča prve stopnje ni pravilna.

Tožena stranka je prošnje tožnikov v ponovljenem, tokrat rednem ugotovitvenem postopku zavrnila zaradi tega, ker so tožniki svoje izjave spreminjali in so bile zaradi kontradiktornosti teh izjav, po njenem stališču, neverodostojne. Pritožbeno sodišče pritrjuje temu stališču, saj so tudi po presoji pritožbenega sodišča izjave tožnikov toliko med seboj nasprotujoče si, da že zaradi teh nasprotij v celoti potrjujejo stališče o neverodostojnosti izjav tožnikov. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (I Up 1552/2005, I Up 1611/2005 in I Up 1774/2006) za zavrnitev prošnje za azil zadošča, če prosilec za azil ne izkaže na verodostojen način oziroma z relevantnimi dokazi, da za priznanje azila obstajajo subjektivne okoliščine.

Tožniki so bili že ob sprejemanju prošnje za azil na predpisan obrazec opozorjeni na svoje pravice in obveznosti v postopku, tudi na to, da morajo navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njihov subjektivni strah pred preganjanjem, in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo njihovi prisilni odstranitvi iz Slovenije, kot tudi verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljujejo svojo prošnjo (4. odstavek 29. člena ZAzil).

Kljub navedenemu opozorilu so tožniki tudi po presoji pritožbenega sodišča glede ključnih okoliščin, ki naj bi pomenilo individualno preganjanje, podali nasprotujoče si in neprepričljive izjave, ki jih tudi pritožbeno sodišče šteje za neverodostojne, kar pomeni, da tožniki niso na verodostojen način izkazali subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi. Zato jim ni mogoče priznati azila in tudi ne subsidiarne zaščite v Sloveniji. Izjave tožnikov so si bile medsebojno nasprotujoče, pa tudi izjave istih tožnikov so si same bile nasprotujoče. Tako je prvi tožnik v prošnji navedel, da zatrjevanega preganjanja ni prijavil policiji, ob zaslišanju pa je dejal, da ga je prijavil, pa da policija ni nič napravila; druga tožnica je glede fizičnih napadov na njo v prošnji navedla, da so jo sosedi (enkrat le družina J., drugič pa več sosedov) celo pretepali, ob zaslišanju pa, da jo je sosed le odrinil; tudi tretji tožnik je glede prihoda policije spreminjal izjave, izjave vseh tožnikov pa so si nasprotovale tudi glede preganjanja mladoletnih tožnikov in drugih okoliščin, ki izhajajo iz upravnih spisov in ki jih je podrobneje navedla tožena stranka v odločbi, ki je predmet tega upravnega spora.

Ob ugotovljenih neskladjih in neprepričljivih ter neverodostojnih izjavah tožnikov je po presoji pritožbenega sodišča vsako nadaljnje raziskovanje dejanskega stanja v tej zadevi, tako glede subjektivnih kot tudi objektivnih okoliščin za priznanje azila ali subsidiarne zaščite, kar prvostopno sodišče nalaga toženi stranki z izpodbijano sodbo, po presoji pritožbenega sodišča nepotrebno in celo v nasprotju z določbami in cilji ZAzil in načeli Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Pritožbeno sodišče se nadalje ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na določbe Direktive Sveta EU, št. 2004/83/EC in se pri tem pridružuje stališču tožene stranke, da njena odločitev, izpodbijana v tem upravnem sporu, temelji na določbah ZAzil in ne na določbah Direktive. Določbe Direktive je tožena stranka sicer navajala, vendar so bile tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru uporabljene le za opredeljevanje pravnih pojmov, ki jih ZAzil ne opredeljuje.

Pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene tudi tožbene ugovore.

Neutemeljen je ugovor, da tožena stranka ni spoštovala napotkov pritožbenega sodišča. Tožniki so bili v prvotnem postopku zaslišani in je po presoji upravnega sodišča, kar je potrdilo tudi vrhovno sodišče, že začela izvajati redni ugotovitveni postopek in ji je bila zato zadeva vrnjena v ponoven, tokrat redni ugotovitveni postopek. Tožena stranka je upoštevala stališče, ki se tiče postopka (3. odstavek 60. člena ZUS) in v ponovljenem postopku odločala v rednem ugotovitvenem postopku na podlagi določbe 1. odstavka 35. člena ZAzil. V ponovljenem postopku je napravila na podlagi že zbranih podatkov novo oceno, s katero pa je prišla do ponovnega sklepa, da so tožniki na neverodostojen in neprepričljiv način obrazložili svoje prošnje. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno vodila redni azilni postopek in pravilno presodila, da so izjave tožnikov, ki so pravno pomembne za odločitev o pravici do azila, nasprotujoče si, neprepričljive in nelogične, da torej niso verodostojne.

Po že navedeni določbi 4. odstavka 29. člena ZAzil so prosilci dolžni navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njihov strah pred preganjanjem in podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev razlogov, s katerimi utemeljujejo svojo prošnjo, če ni drugih dokazov. Nepravilno je sklepanje tožnikov v njihovi tožbi, da tožena stranka tudi v primeru očitne neverodostojnosti izjav tožnikov, kot je bila ugotovljena v obravnavanem primeru, ne more biti odvezana svojih dolžnosti iz 33. člena ZAzil. Izjave tožnikov so se razlikovale od podatkov, ki so jih dajali v svojih prošnjah, pa tudi medsebojne izjave tožnikov se razlikujejo glede istih okoliščin. Ob taki izkazani neverodostojnosti izjav tožnikov pa je neutemeljena zahteva po nadaljnjem raziskovanju resničnega stanja stvari in ugotavljanja objektivnih okoliščin v izvorni državi prosilcev.

Na podlagi ocene izjav tožnikov je nadalje treba zavrniti kot neutemeljen tožbeni ugovor, da so tožniki izkazali obstoj subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi. Prvi tožnik je tako dejal, da ni imel težav pri trgovanju s starim železom s Srbi in da je tudi brez problemov prodal hišo nekemu sosedu Srbu. Že ta podatek sam zase kaže na neobstoj subjektivnega strahu pri prvem tožniku, v povezavi z izjavami drugih tožnikov (druga tožnica je kot fizično nasilje navedla, da so jo le odrinili) pa tudi na neobstoj subjektivnega strahu pri ostalih tožnikih.

Tožbeni ugovor protiustavnosti in nezakonitosti odločbe zaradi kršitve jezikovnih pravic je zavrnilo že sodišče prve stopnje z razlogi sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. 21/2006-2 z dne 11.1.2006, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje tudi v obravnavani zadevi.

Ostale tožbene in pritožbene ugovore tožnikov, ki niso v neposredni zvezi s spornim pravnim razmerjem, pritožbeno sodišče zavrača kot nerelevantne za odločitev v obravnavani zadevi.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega na podlagi določbe 3. točke 3. odstavka 80. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbo tožnikov na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.