Jedro

Upnik, ki je vložil pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o ugovoru zoper sklep o izvršbi, zanjo pa obstaja taksna obveznost po II. odst. tar. št. 3 Zakona o sodnih taksah, je le-to dolžan plačati, prav tako pa tudi takso za opomin, ker taksa za pritožbo ni bila plačana ob nastanku taksne obveznosti.

Izrek

Pritožbi upnika se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9. 1. 2007, opr. št. 0001 In 2006/00160 razveljavilo sklep o izvršbi z dne 15. 12. 2006, opr. št. In 2006/00160 v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, to je v 2. točki izreka, in sklenilo, da se bo o zahtevku ter stroških postopek nadaljeval pred Okrožnim sodiščem v Celju. S sklepom z dne 27. 2. 2007, opr. št. In 06/00160 pa je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka ugotovilo, da znaša sodna taksa za pritožbo zoper sklep o ugovoru 109,18 EUR in za opomin 39,65 EUR, v 2. točki izreka pa sklenilo, da je navedeno sodno takso v skupnem znesku 148,83 EUR dolžan plačati upnik na račun sodnih taks v roku petnajstih dni po prejemu sklepa in v istem roku sodišču predložiti originalno potrdilo o plačilu, sicer jo bo prisilno izterjalo.

Zoper oba navedena sklepa sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo vložil upnik. V pritožbi zoper sklep z dne 9. 1. 2007, opr. št. 0001 In 2006/00160 ni navedel pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Poudaril je, da z dolžnikom ni nikoli sklepal nobenega ustnega dogovora, zato so dolžnikove navedbe v ugovoru popolnoma neutemeljene, sploh pa dolžnik zanje ni predložil prav nobenega dokaza. Dolžnik ni predložil nobene reklamacije niti ni zavrnil računa, zato teh dokazov ni mogel predložiti. Ob vsakem dobavljenem blagu je priložil garancijski list, iz katerega je razvidno, kaj je potrebno storiti v primeru reklamacije, vendar dolžnik ni nikoli poslal nobene reklamacije. Pritožbo zoper sklep z dne 27. 2. 2007, opr. št. In 06/00160 pa je vložil iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V njej je navedel, da je bil sklep o izvršbi razveljavljen v dovolilnem delu in bo o njem odločalo Okrožno sodišče v Celju, zato meni, da taksna obveznosti ne obstoji, o čemer se je večkrat opredelilo Višje sodišče v Ljubljani. Prav tako ni mogel biti v zamudi s plačilom takse, ker taksna obveznost sploh ni nastala, zato se s plačilom opominske takse ne strinja.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi upnika zoper sklep Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 9. 1. 2007, opr. št. 0001 In 2006/00160: Dolžnik je v svojem ugovoru z dne 3. 1. 2007 med drugim navedel, da je blago (katerega plačilo upnik izterjuje v tem izvršilnem postopku) upniku plačal osebno z gotovino. V dokaz te svoje navedbe je predlagal, da sodišče prve stopnje zasliši "lastnika podjetja A. d.o.o." F. K.. Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da so dolžnikove ugovorne navedbe takšne narave, da bi v morebitni pravdi, če bi se izkazale za resnične, utegnile privesti do zavrnitve tožbenega zahtevka. Zanje je dolžnik tudi predlagal dokaz in s tem izpolnil tudi ta pogoj za presojo obrazloženosti ugovora. Kolikor namreč dolžnik izpodbija sklep o izvršbi v celoti, torej tudi v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, za presojo obrazloženosti ugovora zadošča, da dolžnik v ugovoru navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru (II. odstavek 61. člena ZIZ). Če dolžnik z obrazloženim ugovorom izpodbija sklep o izvršbi v celoti, kot je to v obravnavanem primeru, sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, in opravljena izvršilna dejanja ter nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (II. odstavek 62. člena ZIZ). Na podlagi navedenega je nedvomno, da je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je dolžnikov ugovor štelo za obrazložen in nato ravnalo v skladu z II. odstavkom 62. člena ZIZ.

V preostalem delu pritožba ne napada pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, temveč le nasprotuje dolžnikovim ugovornim navedbam in obrazlaga utemeljenost izterjevane terjatve, kar pa bo predmet obravnavanja pred pravdnim sodiščem.

O pritožbi upnika zoper sklep Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 27. 2. 2007, opr. št. In 06/00160: Po določilu II. odstavka tar. št. 3 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST) je treba za pritožbo zoper sklepe, za katere je predpisano plačilo sodne takse po III. odstavku tar. št. 2 ZST, plačati takso po I. odstavku tar. št. 1 ZST. V III. odstavku tar. št. 2 ZST je določeno, da je treba plačati takso za sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi. Upnik je v obravnavanem primeru vložil pritožbo zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o ugovoru zoper sklep o izvršbi, za katero obstaja taksna obveznost po II. odstavku tar. št. 3 ZST, zaradi česar je dolžan plačati takso za svojo pritožbo. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju z določili ZST, ki izrecno predpisuje plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Upnikova taksna obveznost je v skladu s 1. točko II. odstavka 4. člena ZST nastala z izročitvijo pritožbe sodišču. Ker upnik ob vložitvi pritožbe ni plačal sodne takse (kot določa I. odstavek 4. člena ZST), je zaradi tega dolžan plačati še takso za opomin (IV. odstavek 26. člena v zvezi s tar. št. 37 ZST).

Glede višine v izpodbijanem sklepu odmerjene sodne takse pritožba ni obrazložena in konkretizirana, zato se je v tem delu sodišče druge stopnje omejilo na preizkus izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ), ki pa ni pokazal kakšnih kršitev.

V obeh zgoraj navedenih primerih je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da do katere od po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka iz II. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ ni prišlo. Na podlagi navedenega je po določbi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ upnikovi pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo oba izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, saj z nobeno od pritožb ni bil uspešen (I. odstavek 165. člena v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).