Jedro

Predpostavke odškodninske odgovornosti (tudi vzročna zveza in škoda) so pravna dejstva, vendar pa so okoliščine, ki se nanašajo na vzročno zvezo in škodo, dejansko stanje. Sodbi sodišč nižje stopnje o teh (odločilnih) dejstvih, na katerih temeljita njuna zaključka, nimata razlogov, zaradi česar njunih materialnopravnih zaključkov ni mogoče preizkusiti (materialnopravna presoja sodišča namreč temelji na dejanskih okoliščinah, ugotovljenih v konkretni zadevi), kar predstavlja absolutno bistveno postopkovno kršitev.

Izrek

3. Reviziji se u g o d i, sodbi sodišč nižje stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Postopek pred sodiščema nižjih stopenj.

(1) Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 24,905.589,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2001 do plačila (1. točka izreka). Pri tem je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 648.788,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2004 do plačila (2. točka izreka).

(2) Tožeča stranka je s toženo stranko sklenila zakupno pogodbo, št. 56/97. Predmet zakupa je bilo 5.000 m2 zemljišča, na katerem je tožeča stranka zgradila teniški center s petimi teniškimi igrišči in spremljajočimi objekti. Zaradi vplivov rudarjenja (odkopavanja tožene stranke v neposredni bližini zgrajenih objektov in pod njimi) se je celoten objekt s teniškimi igrišči v avgustu 2001 posedel in bil uničen. Zato je tožeča stranka (zakupnica) vtoževala povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi nespoštovanja pogodbeno dogovorjenega šestmesečnega odpovednega roka s strani tožene stranke (zakupodajalke).

(3) Sodišče prve stopnje je razlogovalo, da škoda, ki jo je tožeča stranka uveljavljala (uničenje športnega centra s teniškimi igrišči, parkiriščem, baliniščem in manjšim poslovnim objektom), ni bila posledica morebitne kršitve pogodbe s strani tožene stranke, temveč posledica njenega posega v zakupljeno zemljišče (ki se je nahajalo na pridobivalnem prostoru rudnika – tožene stranke, kar je bilo tožeči stranki kot zakupnici znano) z rudarjenjem. Uveljavljanju »škode, ki bi nastala na zemljišču, ki je predmet zakupa, zaradi posledic po rudarjenju«, pa se je tožeča stranka v zakupni pogodbi izrecno odpovedala.

(4) Sodišče prve stopnje je tudi razlogovalo, da je škoda, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi kršitve pogodbe s strani tožene stranke, škoda v izgubi premoženja, do katere ob pravočasni odpovedi pogodbe ne bi prišlo, ne pa škoda v premoženju, katerega je v izgradnjo objektov vložila tožeča stranka. Sicer pa tožeča stranka niti ni navedla, kaj od tega premoženja bi lahko rešila in v kakšni vrednosti.

(5) Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka). Pri tem je odločilo, da tožena stranka sama nosi pritožbene stroške (drugi odstavek izreka).

(6) Sodišče druge stopnje je razlogovalo, da se je tožeča stranka odpovedala uveljavljanju škode, nastale zaradi rudarskih posegov tožene stranke v zakupljeno zemljišče. Sicer pa je bila odpoved pravici do uveljavljanja škode, ki bi utegnila nastati kot posledica rudarskih del, predpisana z zakonom (63. členom Zakona o rudarstvu – Uradni list SRS, št. 17/75).

(7) Sodišče druge stopnje je tudi razlogovalo, da gramoz, ki je ostal od teniških igrišč (v zatrjevani vrednosti najmanj 5,000.000,00 SIT), ni bil predmet tožbenega zahtevka, medtem ko tožeča stranka škode v vzročni zvezi z drugimi morebitno nedopustnimi ravnanji tožene stranke (da bi ta ob sklenitvi pogodbe zavedla tožečo stranko in ji vzbudila utemeljena pričakovanja, da se na zakupljenem prostoru ne bo več rudarilo, zaradi česar je v zakupljeno zemljišče vložila več, kot bi sicer) ni konkretizirala.

Postopek pred revizijskim sodiščem.

(8) Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev sodb sodišč nižje stopnje z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila stroške revizije.

(9) Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Utemeljenost revizije.

(10) Tožeča stranka se je v zakupni pogodbi odpovedala pravici do odškodnine za škodo, ki bi utegnila nastati kot posledica rudarskih del. Določba drugega odstavka 3. člena zakupne pogodbe je v skladu z določbo četrtega odstavka 63. člena Zakona o rudarstvu. Iz besedila pogodbe niti iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi se tožeča stranka odpovedala samo škodi po »rudarjenju na že saniranih zemljiščih, na katerih je tožeča stranka postavila svoje objekte«, ne pa tudi škodi po »morebitnem bodočem rudarjenju«.

(11) Iz navedb tožeče stranke, ki predstavljajo dejansko podlago tožbenega zahtevka, izhaja, da škodljivega ravnanja, na podlagi katerega uveljavlja poslovno (pogodbeno) odškodninsko odgovornost tožene stranke, ne predstavlja izvajanje rudarskih del, temveč neupoštevanje pogodbeno dogovorjenega odpovednega roka. Iz prvega odstavka 5. člena zakupne pogodbe namreč izhaja, da »je pogodba sklenjena za nedoločen čas z možnostjo obojestranskega odpovednega roka 6 (šestih) mesecev«, medtem ko iz četrtega odstavka njenega 5. člena izhaja, da se mora pogodba (v primeru razširitve eksploatacije v smeri ali na zakupljeno zemljišče – drugi odstavek 5. člena zakupne pogodbe) ne glede na določbo prvega odstavka tega člena »odpovedati v takšnem času, da lahko zakupnik odstrani objekte in inštalacije s predmetnega zemljišča«.

(12) Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da »škoda, ki jo tožeča stranka uveljavlja, namreč uničenje vseh igrišč, parkirišča in objekta, ni posledica morebitne toženkine kršitve pogodbe, temveč je posledica toženkinega posega v zakupljeno zemljišče z rudarjenjem«. S tem je implicitno zanikalo obstoj vzročne zveze med uveljavljano kršitvijo pogodbene obveznosti in zatrjevano škodo. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da je škoda, ki je tožeči stranki nastala zaradi kršitve pogodbe s strani tožene stranke, »škoda v izgubi premoženja, do katere ob pravočasni odpovedi pogodbe ne bi prišlo«, ne pa »škoda v premoženju, katerega je v izgradnjo objektov tožeča stranka vložila«. Sodišče druge stopnje je pritrdilo »zaključku (sodišča prve stopnje) o neobstoju vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo«.

(13) Predpostavke odškodninske odgovornosti (tudi vzročna zveza in škoda) so pravna dejstva, vendar pa so okoliščine, ki se nanašajo na vzročno zvezo in škodo, dejansko stanje. Sodbi sodišč nižje stopnje o teh (odločilnih) dejstvih, na katerih temeljita navedena zaključka (glej 12. točko predmetne obrazložitve), nimata razlogov, zaradi česar njunih materialnopravnih zaključkov ni mogoče preizkusiti (materialnopravna presoja sodišča namreč temelji na dejanskih okoliščinah, ugotovljenih v konkretni zadevi), kar predstavlja absolutno bistveno postopkovno kršitev (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), na katero je tožeča stranka smiselno (vsebinsko) opozorila v reviziji (v prvem odstavku na njeni četrti strani).

(14) Zato je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 379. člena in v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč nižje stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. točka izreka).

(15) V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje poleg napotkov v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka, ki smiselno izhajajo iz razloga, zaradi katerega je revizijsko sodišče razveljavilo sodbi sodišč nižje stopnje, v zvezi z višino tožbenega zahtevka upošteva, da iz navedb tožeče stranke, ki predstavljajo dejansko podlago tožbenega zahtevka (povzetih v prvem odstavku na drugi strani sodbe sodišča prve stopnje), izhaja, da »so bili zaradi toženkinega odkopavanja v neposredni bližini objektov in pod samimi objekti vplivi rudarjenja na površino takojšnji in obsežni, tako da se je celotni gradbeni objekt skupaj s teniškimi igrišči posedel v mesecu avgustu 2001 in je bil v tem mesecu v celoti uničen«, ter da »so se v jamo, ki je nastala po rudarjenju, zrušila vsa igrišča z objekti vred, pri čemer je bilo samo v igrišča vgrajenega od 6.000 do 7.000 m3 gramoza«. Iz navedenega namreč izhaja, da tožeča stranka vtožuje povračilo (materialne) škode, ki naj bi ji nastala »v obliki popolnega uničenja objekta in v višini, ki je bila ocenjena s strani sodnega cenilca«, kar pojasnjuje tudi v reviziji (v prvem odstavku na njeni četrti strani). O škodi v izgubi premoženja, do katere ob pravočasni odpovedi pogodbe ne bi prišlo (ko je izguba premoženja zaradi kraje le posebna pojavna oblika škode, gramoz pa le eden od predmetov škode), pa je mogoče odločiti v okviru postavljenega tožbenega zahtevka (če ne drugače, po prostem preudarku po 216. členu ZPP).

Stroški revizijskega postopka.

(16) Vrhovno sodišče je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za (novo) končno odločbo (2. točka izreka).