Jedro

Novi upnik lahko predlaga izvršbo, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj (prvi odstavek 24. člena ZIZ). Gre za dokazno pravilo. Omenjeno določilo ne zahteva predložitve listine o samem prehodu, prenosu ali odstopu terjatve, temveč predložitev listine, ki dokazuje, da je bila terjatev prenesena oziroma je prešla na novega upnika. Trditveno in dokazno breme glede morebitnih nepravilnosti pri upoštevanju delnih plačil in posledičnih nepravilnosti pri obračunu neplačanega preostanka terjatve, vključno z nepravilnim upoštevanjem določb tretjega odstavka 12. člena kreditne pogodbe (oziroma 19. člena ZPotK-1) glede znižanja skupnih stroškov kredita zaradi predčasnega odplačila kredita s plačiloma 15.000 oziroma 30.000 EUR pa, pod pogojem, da je upnik podal ustrezno specifikacijo izterjevane terjatve, nosijo dolžniki, ki bi ustrezno substancirane trditve in dokaze zanje morali podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ugotavljanje teh dejstev namreč presega uradni preizkus, ki ga mora opraviti izvršilno sodišče na podlagi drugega odstavka 55. člena ZIZ. 19. Z dnem razdrtja kreditne pogodbe so namreč predčasno zapadle v plačilo do takrat še nezapadle obveznosti, ostale obveznosti iz naslova plačila mesečnih anuitet pa so zapadale v plačilo, kot je bilo določeno v kreditni pogodbi. Iz te izhaja, da je bilo dogovorjeno vračilo kredita v 240 mesečnih anuitetah, ki zapadejo v plačilo vsakega zadnjega v mesecu, s končnim rokom zapadlosti kredita 28. 2. 2031 (6. člen kreditne pogodbe). Zastaranje glavnice in pogodbenih obresti, ki so sestavljale posamezno mesečno anuiteto, je tako začelo teči vsakega prvega dne v mesecu, ki je sledil mesecu, v katerem zapadle pogodbene obveznosti niso bile plačane.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom pod točko I izreka zavrnilo ugovor prvo, drugo in tretje dolžnika, pod točko II izreka je zavrnilo ugovor četrto in peto dolžnika, pod točko III izreka je odločilo, da so prvo, drugo in tretje dolžnik dolžni upniku v roku 8 dni nerazdelno povrniti nadaljnje izvršilne stroške v višini 790,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške pa so dolžni nositi sami, pod točko IV izreka pa je odločilo, da sta četrti in peti dolžnik dolžna upniku v roku 8 dni nerazdelno povrniti nadaljnje izvršilne stroške v višini 671,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške pa sta dolžna nositi sama.

2. Zoper I. in III. točko izreka vlagajo pritožbo prvo, drugo in tretje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Ocenjujejo, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in med samimi temi listinami, hkrati pa je sklep nerazumljiv, se ne da preizkusiti in nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih. Vztrajajo na ugovornem stališču, da v prilogah upnika ni pogodbe o odstopu terjatve na novega upnika, ki bi opredeljevala prehod denarne terjatve na novega upnika (cesijske pogodbe), kot to zahtevajo prvi odstavek 417. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), drugi odstavek 418. člena OZ in 24. člen ZIZ. V prilogah se nahaja zgolj pogodba o potrditvi odstopa, na kateri so podpisi strank overjeni, kar pa ne predstavlja overjene listine, ki bi naj služila kot cesijska pogodba, oziroma ne predstavlja zasebne listine, s katero bi bila izkazana prenesena terjatev. Upnik tako ni zadostil materialni predpostavki izkaza prenosa denarne terjatve. Že v tej posledici bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti predlog upnika za izvršbo, podredno pa instančno sodišče razveljaviti sklep o ugovoru. Nadalje je sklep v celoti neobrazložen v delu, ki se nanaša na ugotovitve glede višine izterjevane terjatve upnika, zato se ne da preizkusiti. Višino terjatve sicer sodišče ugotavlja po uradni dolžnosti. Menijo, da so v ugovoru substancirano prerekali višino denarne terjatve, zato sodišče ne more nanje prevaliti dokazovanja obstoja višine te terjatve. Povzamejo ugovorne navedbe. Zaradi nakazil v višini 15.000,00 EUR in 30.000,00 EUR bi banka po 12. členu Pogodbe o gotovinskem hipotekarnem kreditu morala zmanjšati skupni dolg kredita in kreditojemalcu dostaviti nov anuitetni plan odplačil. Na podlagi zakona in pogodbe je kreditojemalec upravičen do znižanja kreditne obveznosti, obresti in stroškov za preostalo obdobje trajanja pogodbe, česar pa pravni prednik sedanjega upnika ni storil. Ob tem tudi ni pojasnjeno, na kakšen način je bilo opravljeno obračunavanje plačil. Nadalje ni pojasnjena višina znižanega mesečnega obroka, sodišče pa tudi ni obrazložilo pravilnosti knjiženj upnika, ampak se je nanje le sklicevalo. V zvezi z odstopom od pogodbe in z delnim vnaprejšnjim poplačilom še nezapadle terjatve se sklicujejo na kogentne določbe Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-2). Glede na datum prejema zadnjega plačila obroka 3. 10. 2011 je imel upnik možnost izterjevati denarno terjatev že po poteku dveh mesecev od neplačil. Kreditodajalec bi jim moral izstaviti nov anuitetni načrt z zmanjšanjem obrestne mere in morebitnih stroškov plačevanja kredita, česar pa ni storil. Iz neberljivega anuitetnega načrta kot priloge predloga za izvršbo sodišče ni moglo preizkusiti, ali je izračun kreditne obveznosti, ki se izterjuje, pravilen, kar bi sicer moralo storiti po uradni dolžnosti. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede ugovora zastaranja izterjevane terjatve. Pri konkretni judikatni terjatvi je začelo zastaranje teči prvi dan po izvršljivosti notarskega zapisa. Ta je postal izvršljiv 23. 12. 2010, ko je bila v zemljiški knjigi pri nepremičninah četrtega in petega dolžnika vpisana hipoteka za glavnico in obresti. Sodišče je zmotno obrazložilo zastaranje obrestnega zahtevka. Obresti so dospevale v bodoče in po določbi 347. člena OZ zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake dajatve. Sodišče ne bi smelo vezati teka zastaranja na datum razdrtja pogodbe. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da njihovemu ugovoru ugodi in postopek zoper njih ustavi, upniku pa naloži v povrnitev njihove stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v novo odločanje. Priglašajo pritožbene stroške.

3. Zoper II. in IV. točko izreka vlagata pritožbo četrto in peto dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Povzameta svoje ugovorne navedbe. Navajata, da bi šele potem, ko bi upnik navedel konkretna dejstva o dolgu in podlagi tega, lahko substancirano ugovarjala, prerekala in nasprotovala obstoju njune obveze. Dokazno breme je na strani upnika. Zato grajata zaključek sodišča, da sta le pavšalno ugovarjala, da upniku ničesar ne dolgujeta. Sodišču prve stopnje tudi očitata, da se ni obrazloženo opredelilo do njunega ugovora, da upnik ni utemeljil višine izterjevane terjatve. Sklicujeta se na 3. točko 12. člena Pogodbe o hipotekarnem kreditu, po kateri ima kreditojemalec pravico, da kadarkoli v celoti ali delno izpolni svoje obveznosti. V takem primeru je upravičen do zmanjšanja skupnih stroškov kredita. V ugovoru sta izrecno opozorila, da upnik, razen navedbe plačil, ni specificiral terjatve. Upnik oziroma predhodno banka ni spoštovala določbe 6. člena kreditne pogodbe, saj ni sestavila načrta odplačevanja kredita glede na spremembe plačevanja in tudi ni obveščala dolžnikov o spremembi mesečne anuitete, čeprav je prejela delni izpolnitvi obveznosti pred zapadlostjo posameznih obrokov. Gre za skupni znesek 45.000,00 EUR, kar ob upoštevanju, da je bil odobren kredit v višini 95.000,00 EUR za dobo 20 let in da je dolžnik poplačal tudi posamezne obroke v letu 2011 v skupni višini 4.856,43 EUR, skupaj 49.856,43 EUR, predstavlja delno poplačilo kredita v višini 52,48 %. Dolžniki so tako na dan 30. 4. 2013 delno predčasno poplačali kredit v tej višini. Upnik navedenega v predlogu za izvršbo ni upošteval. Sodišču prve stopnje očitata, da ni upoštevalo posameznih določb kreditne pogodbe, ki se nanašajo na predčasno poplačilo in na to vezan način obračuna terjatve. Od upnika sta z dopisi z dne 6. 12. 2021 in 25. 3. 2022, torej pred vložitvijo predloga za izvršbo, zahtevala, da izdela nov amortizacijski načrt, ob upoštevanju predčasnega delnega plačila dolga, vendar ga upnik ni izdelal. Prilagata izpis prometa prejšnjega upnika in stanje dolga na dan 5. 11. 2018. Sprašujeta se o dejanski višini dolga, glavnice in obresti. Menita, da zato, ker upnik ni predložil amortizacijskega načrta, ni mogoče ugotoviti, kaj predstavlja seštevek terjatev, ki se izterjujejo. Po njunem bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do določb kreditne pogodbe in v kolikor upnik ni zadostil dokaznemu bremenu (specifikacija dolga po pogodbi), bi moralo predlog za izvršbo zavrniti. V nadaljevanju (tj. od petega odstavka na 7. strani pritožbe dalje) navajata enake razloge, kot so jih v svoji pritožbi navedli prvo, drugo in tretje dolžnik ter jih je pritožbeno sodišče povzelo že zgoraj. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglašata pritožbene stroške.

4. Upnik na pritožbi ni odgovoril. 5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je pravilnost sklepa sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ ter po drugem odstavku 55. člena ZIZ.

_K odločitvi o pritožbi prvo, drugo in tretje dolžnika:_

7. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe, v okviru katerih dolžniki dejstev, ki jih je v tej smeri ugotovilo sodišče prve stopnje, niso obrazloženo prerekali, uvodoma ugotavlja, da v pritožbenem postopku ni (več) sporno, da je upnik skladno s 14. členom Pogodbe o gotovinskem hipotekarnem kreditu z EURIBOR klavzulo št. 102-132402, sklenjene pod točko I notarskega zapisa SV 622/10 z dne 23. 12. 2010 (v nadaljevanju: kreditna pogodba), in 15. členom Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-1)1 z izjavo z dne 21. 3. 20222 s tem dnem razdrl kreditno pogodbo, in sicer zato, ker dolžniki (dediči kreditojemalca) niso plačali več kot dveh zaporednih obrokov kredita in tudi v dodatnem 15 dnevnem roku, ki jim ga je upnik določil v dopisu z dne 28. 2. 20223, niso plačali dotlej zapadlih obveznosti iz naslova kredita v višini 30.894,13 EUR4. Z dnem razdrtja kreditne pogodbe je tako upnik na podlagi citiranih določb pridobil pravico zahtevati plačilo vseh dotlej že zapadlih neplačanih kreditnih obrokov kot tudi plačilo dotlej še nezapadlih obveznosti.5 Upnik je iz tega naslova predlagal izvršbo za izterjavo zneska 58.388,08 EUR, in sicer 50.511,68 EUR iz naslova glavnic in 7.876,40 EUR iz naslova do 21. 3. 2022 zapadlih rednih obresti, od zneska glavnic pa je zahteval tudi izterjavo zakonskih zamudnih obresti od 21. 3. 2022 dalje. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (točki 17 in 18 obrazložitve), je upnik s predložitvijo izjav z dne 28. 2. 2022 in 21. 3. 2022 ter potrdil o vročitvi le-teh dolžnikom na način, predpisan v tretjem in petem odstavku 20.a člena ZIZ, izkazal zapadlost terjatev, katerih izterjavo je predlagal, s čimer je izpolnjen pogoj izvršljivosti notarskega zapisa kot izvršilnega naslova (20.a člen ZIZ v zvezi z 2. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ), na obstoj katerega na podlagi drugega odstavka 55. člena ZIZ v zvezi s 3. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ tudi pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

8. Pritožniki sodišču prve stopnje očitajo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ (protispisnost). Navedena kršitev je podana, kadar sodišče napačno prenese podatek iz listinskega dokaznega gradiva in tako napačno preneseni podatek uporabi kot dokazni argument, ki utemeljuje odločitev. Kršitev mora biti konkretizirano opisana tako, da je navedeno, na katero odločilno dejstvo se nanaša, in kateri konkretni listini nasprotuje. Poleg tega se mora protispisnost nanašati na dejanske ugotovitve, ne na pravna stališča.6 V katerem delu je sodišče prve stopnje napačno preneslo vsebino listine v izpodbijani sklep in nanjo oprlo svojo odločitev, pritožniki niso konkretizirali, zato pritožbeni preizkus utemeljenosti tega očitka ni mogoč.

9. Pritožniki nadalje uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ z navedbami, da je sklep sodišča prve stopnje nerazumljiv, se ne da preizkusiti in nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih. Pritožbena graja ni utemeljena. V sklepu sodišča prve stopnje so podani jasni razlogi o vseh pravno odločilnih dejstvih, s čimer je v celoti omogočen njegov pritožbeni preizkus.

10. Pritožniki vztrajajo pri svojem ugovornem stališču, da novi upnik (predlagatelj predmetne izvršbe) s priloženo Pogodbo o potrditvi odstopa z dne 15. 6. 2020 (priloga A27), na kateri so podpisi strank overjeni, ni izkazal prenosa terjatev nanj, kot je to določeno v 24. členu ZIZ, prvem odstavku 417. člena OZ in drugem odstavku 418. člena OZ. Po njihovem mnenju bi zato sodišče prve stopnje moralo predlog za izvršbo zavrniti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik k predlogu za izvršbo priložil kvalificirano listino, ki ustreza pogojem iz prvega odstavka 24. člena ZIZ in izkazuje prehod terjatev nanj. Pritožbeno sodišče po vpogledu v listine spisa ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje o izkazani aktivni legitimaciji upnika pravilen (sicer iz delno drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje), nasprotno stališče pritožnikov pa ni utemeljeno.

11. Novi upnik lahko predlaga izvršbo, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj (prvi odstavek 24. člena ZIZ). Gre za dokazno pravilo. Omenjeno določilo ne zahteva predložitve listine o samem prehodu, prenosu ali odstopu terjatve, temveč predložitev listine, ki dokazuje, da je bila terjatev prenesena oziroma je prešla na novega upnika. Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, odstopnik ga mora le obvestiti o odstopu. Niti odstopnik niti prevzemnik dolžniku nista dolžna predložiti pogodbe o odstopu terjatve. Tudi novi upnik ob vložitvi predloga za izvršbo, da bi zadostil pogojem iz prvega odstavka 24. člena ZIZ, ni dolžan predložiti pogodbe o prenosu terjatve, če razpolaga z drugim ustreznim dokazilom iz katerega izhaja, da je terjatev, za izterjavo katere je vložil predlog za izvršbo, prešla nanj.

12. Pogodba o potrditvi odstopa z dne 15. 6. 2020, ki jo je predlogu za izvršbo priložil upnik (priloga A27), prej navedene zahteve za izkaz prenosa terjatev izpolnjuje. V njej sta navedena novi upnik (A. d.o.o.) ter prvotni upnik (banka B. d.d. kot univerzalna pravna naslednica kreditodajalca - banka C. d.d.), jasno je razvidno tudi, da se potrjuje prenos vseh terjatev iz naslova pogodbe št. 102-132402 (tj. pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu SV 622/10, ki v predmetni zadevi predstavlja izvršilni naslov) z dodatki, pogodba pa vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo za prenos hipoteke na novega upnika. Pogodbo so podpisali pooblaščena oseba novega upnika ter pooblaščenca uprave prejšnjega upnika, priloženo pa je tudi potrdilo notarke F. F. št. OV 1649/2020, da sta pooblaščeni osebi prejšnjega upnika lastnoročno podpisali omenjeno listino, pri čemer je bila istovetnost imenovanih ugotovljena na podlagi deponiranih podpisov. Ker se po ustaljeni sodni praksi7 pojem "po zakonu overjena zasebna listina" razlaga tako, kot to določa ZPP v 2. točki drugega odstavka 431. člena, tj. kot listina, na kateri je po zakonu (64. člen Zakona o notariatu) overjen podpis zavezanca (v obravnavanem primeru torej odstopnika terjatve, banke B. d.d.), predložena pogodba predstavlja ustrezno po zakonu overjeno listino (kvalificirano listino), s katero je predlagatelj predmetne izvršbe dokazal, da je bila terjatev prenesena nanj. Pogodba o potrditvi odstopa z dne 15. 6. 2020 v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje sicer ne predstavlja pravne podlage za prenos terjatev (tj. cesijske pogodbe), je pa primerna in zadostuje za dokaz prehoda terjatev na novega upnika po prvem odstavku 24. člena ZIZ. Pritožba dolžnikov zato v tem delu ni utemeljena.

13. Dolžniki so v ugovoru višini izterjevanih terjatev nasprotovali z navedbami, da iz predloga za izvršbo ni razvidno, da upnik izterjuje terjatve na podlagi izvršilnega naslova8, saj izterjuje glavnico v višini 50.511,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2022 dalje ter redne (pogodbene) obresti v višini 7.876,40 EUR. Trdili so, da je dolg bil odplačevan do 3. 10. 2011, nato pa iz življenjskega zavarovanja umrlega kreditojemalca v višini 15.000,00 EUR in 30.000,00 EUR. Navedbe dolžnikov v zvezi z grajo višine izterjevane terjatve je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot pavšalne (točka 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Upnik je namreč že v predlogu za izvršbo (v točki III) specificiral višino izterjevanih terjatev po posameznih postavkah (tj. 50.511,68 EUR iz naslova glavnice in 7.876,40 EUR iz naslova rednih obresti), konkretiziral vsa delna plačila, ki jih je upošteval pri izračunu (tudi dolžniki drugih plačil, kot jih je navedel upnik, niso zatrjevali), predložil pa je tudi prikaz knjiženj do 21. 3. 2022 (priloga A1), iz katerega je razvidno, kako je upošteval posamezna delna plačila, vključno s plačili 15.000,00 EUR 2. 8. 2011 in 30.000,00 EUR 30. 4. 20139, in obračun rednih obresti (priloga A1), iz katerega je razvidno, kako je obračunal redne obresti, ki so natekle od zadnjega rednega plačila (3. 10. 2011) do 21. 3. 2022. V tem obračunu je upnik določno navedel obdobje obračuna obresti, višino upoštevanega EURIBOR, skupno obrestno mero, ki jo je upošteval pri obračunu obresti in višino v posameznem obdobju nateklih rednih obresti. Prav tako je upnik predlogu za izvršbo predložil obračun stanja terjatve na dan 21. 3. 2022 (priloge A3, A5, A7, A9, A11 in A13) in tudi obračun stanja terjatve na dan 28. 2. 2022 (priloge A13, A15, A17, A19 in A21), ki ju je skupaj z dopisoma z dne 21. 3. 2022 oziroma 28. 2. 2022 posredoval tudi dolžnikom. Vse navedene listine so bile dolžnikom vročene hkrati s sklepom o izvršbi. Višino izterjevanih terjatev po posameznih postavkah je nato upnik obrazložil še v odgovoru na ugovor dolžnikov (v skladu z 58. členom ZIZ). Dolžniki bi tako lahko in bi tudi morali višino izterjevanih terjatev obrazloženo in konkretno izpodbijati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, česar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča niso storili. Njihove zgoraj povzete ugovorne navedbe, v nasprotju s pritožbenim stališčem, niso bile v zadostni meri substancirane. Dolžniki so opozorili zlasti na dve plačili v višini 15.000,00 EUR in 30.000,00 EUR, ki pa sta bili nesporni in ju je upnik že upošteval pri svojem obračunu izterjevane terjatve, ki ga je priložil k predlogu za izvršbo, dolžniki pa konkretnih navedb, zakaj naj bi bil upnikov način upoštevanja navedenih plačil napačen in kakšen način naj bi bil pravilen ter kakšna naj bi bila upoštevaje ti plačili pravilna višina preostanka dolga, niso podali.

14. V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi očitki dolžnikov je pojasniti, da drži, da je izvršilno sodišče dolžno paziti na to, da ima upnikov zahtevek iz predloga za izvršbo pravno podlago v izvršilnem naslovu. Sodišče prve stopnje je takšen preizkus opravilo v točkah od 20 do 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa in se opredelilo tudi do ugovornih navedb dolžnikov. Upoštevaje obveznosti, glede katerih je bila pod točko sedmič Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve v smislu 142. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), sklenjenega pod točko II notarskega zapisa SV 622/10 (v nadaljevanju: sporazum o zavarovanju), izrecno dogovorjena neposredna izvršljivost10 in glede na dejstvo predčasne zapadlosti celotnega neplačanega zneska kredita pod pogoji iz 14. člena kreditne pogodbe, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ki mora na to, ali ima izterjevana terjatev podlago v izvršilnem naslovu, tudi v pritožbenem postopku paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ v zvezi z 2. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ), celotna terjatev, glede katere je bila po predlogu upnika dovoljena izvršba, in sicer tako terjatev glavnice v višini 50.511,58 EUR, kot tudi terjatev rednih obresti, zapadlih do 21. 3. 2022 v višini 7.876,40 EUR, in terjatev zakonskih zamudnih obresti od glavnice 50.511,58 EUR od 21. 3. 2022 dalje11, nedvomno ima podlago v izvršilnem naslovu. Trditveno in dokazno breme glede morebitnih nepravilnosti pri upoštevanju delnih plačil in posledičnih nepravilnosti pri obračunu neplačanega preostanka terjatve, vključno z nepravilnim upoštevanjem določb tretjega odstavka 12. člena kreditne pogodbe (oziroma 19. člena ZPotK-1) glede znižanja skupnih stroškov kredita zaradi predčasnega odplačila kredita s plačiloma 15.000 oziroma 30.000 EUR pa, pod pogojem, da je upnik podal ustrezno specifikacijo izterjevane terjatve, nosijo dolžniki, ki bi ustrezno substancirane trditve in dokaze zanje morali podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ugotavljanje teh dejstev namreč presega uradni preizkus, ki ga mora opraviti izvršilno sodišče na podlagi drugega odstavka 55. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je upnik zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede specifikacije višine izterjevanih terjatev. Iz zgoraj obrazloženega namreč izhaja, da so v predlogu za izvršbo podane trditve in predlogu za izvršbo priloženi obračuni terjatve v celoti omogočali tako preizkus pravilnosti upoštevanja delnih plačil, vključno s plačili v višini 15.000,00 EUR in 30.000,00 EUR, kot tudi preizkus pravilnosti obračuna neplačanega preostanka glavnice in rednih obresti. Dolžniki konkretnih navedb o tem, kaj naj bi bilo z obračunom upnika narobe in kakšen naj bi bil pravilen obračun neplačanega preostanka terjatve niso podali. Prav tako v ugovoru niso podali nobenih navedb glede kršitev tretjega odstavka 12. člena kreditne pogodbe12 v zvezi upoštevanjem delnih plačil. Tako v tem okviru niso podali nobenih navedb o tem, do zmanjšanja katerih konkretnih skupnih stroškov kredita naj bi bili zaradi predčasnega odplačila kredita z nakazili v skupni višini 45.000,00 EUR na podlagi tretjega odstavka 12. člena kreditne pogodbe upravičeni dolžniki, kakšni naj bi bili konkretni zneski stroškov in pogodbenih obresti preostalega obdobja trajanja pogodbe, ki bi se torej v tem primeru morali zmanjšati oziroma v kakšni višini ter katere že plačane pogodbene obresti in stroški, naj bi bili že obračunani in plačani tudi za obdobje od dneva predčasnega plačila do dneva zapadlosti plačila po pogodbi. Ugovori glede pravilnosti izračuna višine izterjevane terjatve, ki so jih podali šele v pritožbi (pri čemer so tudi v pritožbi njihovi očitki glede nepravilnosti pri upoštevanju delnih plačil zgolj pavšalni in dokazno nepodprti) pa so prepozni (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 53. člen ZIZ) in jih pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni mogoče upoštevati.

15. Prepozne in posledično v pritožbenem postopku neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 53. členom ZIZ), sicer pa za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa tudi nepomembne (glej točko 26 obrazložitve), so tudi šele v pritožbi podane navedbe dolžnikov o tem, da bi bili dolžniki zaradi nakazil v višini 15.000 EUR in 30.000 EUR na podlagi zakona in pogodbe upravičeni do novega anuitetnega plana odplačil. K temu pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je na podlagi šestega odstavka 12. člena kreditne pogodbe in skladno z 9. točko tretjega odstavka 10. člena ZPotK-1 kreditodajalec dolžan kreditojemalcu med trajanjem kreditne pogodbe izročiti amortizacijski načrt na izrecno zahtevo kreditojemalca. Dolžniki pa dejstva, da bi od upnika oziroma njegovega pravnega prednika (kreditodajalca) to zahtevali, v postopku niso niti zatrjevali niti v zvezi s tem predložili dokazov.

16. Za presojo utemeljenosti pritožbe tudi ni bistvena pritožbena navedba, da bi kreditodajalec kreditno pogodbo lahko razdrl že po poteku dveh mesecev od neplačila prvih dveh neplačanih obrokov, tj. po 3. 10. 2011. Kreditodajalec ima namreč v primeru neplačila dveh zaporednih anuitet na podlagi 14. člena kreditne pogodbe in 15. člena ZPotK-1 pravico, ne pa tudi obveznost, da razdre kreditno pogodbo.

17. Pritožniki nadalje vztrajajo pri svojem ugovornem stališču, da je zastaranje obveznosti začelo teči že prvi dan po izvršljivosti izvršilnega naslova, pri čemer je ta po njihovem mnenju postal izvršljiv 23. 12. 2010, ko je bila v zemljiški knjigi pri nepremičninah četrto in peto dolžnika vpisana hipoteka za glavnico kredita in pogodbene obresti.

18. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnikov o zastaranju obveznosti utemeljeno zavrnilo. V točkah 24 in 27 obrazložitve izpodbijanega sklepa je pravilno pojasnilo, da terjatve iz naslova glavnice in pogodbenih obresti, ki so bile v notarskem zapisu določene in dogovorjene z vsemi elementi, ki jim dajejo značaj neposredne izvršljivosti, predstavljajo judikatne terjatve, za katere velja desetletni zastaralni rok (prvi odstavek 356. člena OZ).13 Pravilno je tudi navedlo, da začne zastaranje terjatev teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, torej prvi dan po njihovi zapadlosti.

19. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno štelo, da so vse obveznosti, ki jih upnik izterjuje v predmetnem postopku, zapadle v plačilo z dnem predčasnega odstopa od kreditne pogodbe (razdrtja kreditne pogodbe), vendar navedeno ni vplivalo na pravilnost zaključka sodišča o neutemeljenosti ugovora zastaranja. Z dnem razdrtja kreditne pogodbe so namreč predčasno zapadle v plačilo do takrat še nezapadle obveznosti, ostale obveznosti iz naslova plačila mesečnih anuitet pa so zapadale v plačilo, kot je bilo določeno v kreditni pogodbi. Iz te izhaja, da je bilo dogovorjeno vračilo kredita v 240 mesečnih anuitetah, ki zapadejo v plačilo vsakega zadnjega v mesecu, s končnim rokom zapadlosti kredita 28. 2. 2031 (6. člen kreditne pogodbe). Zastaranje glavnice in pogodbenih obresti, ki so sestavljale posamezno mesečno anuiteto, je tako začelo teči vsakega prvega dne v mesecu, ki je sledil mesecu, v katerem zapadle pogodbene obveznosti niso bile plačane. Ob tem je treba upoštevati, da se je z vložitvijo predloga za izvršbo (28. 4. 2022) zastaranje terjatev iz naslova glavnice in pogodbenih obresti (enako tudi zamudnih obresti), pretrgalo (365. člen OZ), znova pa še ni začelo teči (prvi odstavek 369. člena OZ). Iz prikaza knjiženja plačil do 21. 3. 2022 (priloga A1), ki jih je k predlogu za izvršbo priložil upnik, izhaja, da dolžniki zapadlih in neplačanih obveznosti iz naslova glavnice ali pogodbenih obresti, ki bi zapadle več kot deset let pred vložitvijo predloga za izvršbo (do 28. 4. 2012), niso imeli, zato obveznosti iz naslova glavnice in pogodbenih obresti, ki jih upnik izterjuje, niso zastarale. Iz prikaza knjiženja plačil tudi izhaja, da so bile redno izpolnjene zapadle mesečne obveznosti do 7. 7. 2011, da je bilo 2. 8. 2011 izvedeno plačilo zavarovalnine v višini 15.000,00 EUR, s katerim so se poravnale do takrat zapadle in neplačane obveznosti iz naslova pogodbenih obresti (v višini 269,82 EUR) ter glavnica (v višini 14.730,18 EUR), da sta bili nato 31. 8. 2011 in 3. 10. 2011 opravljeni še plačili 533,75 EUR in 546,92 EUR, ki sta se upoštevali na račun glavnice, in da je bilo 30. 4. 2013 izvedeno plačilo zavarovalnine v višini 30.000,00 EUR, s katerim so se za nazaj poravnale vse zapadle in neplačane pogodbene obresti, ki so tekle od 3. 10. 2011 dalje (v višini 3.561,12 EUR), v preostalem delu pa glavnica (v višini 26.438,88 EUR). S plačilom z dne 30. 4. 2013 so bile tako poplačane vse takrat že zapadle obveznosti, glede nadaljnjih obveznosti, ki so zapadle po tem datumu, pa 10-letni zastaralni rok, ki velja za judikatne terjatve, do vložitve predloga za izvršbo še ni potekel. Ker upnik v predmetnem postopku torej izterjuje obveznosti iz naslova glavnice in pogodbenih obresti, ki so zapadle znotraj obdobja 10 let pred vložitvijo predloga za izvršbo, te obveznosti še niso zastarale. Ugovor zastaranja teh terjatev je zato neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

20. Dolžniki sodišču prve stopnje neutemeljeno očitajo tudi zmotno obrazložitev zastaranja obrestnega dela zahtevka. Občasne terjatve, ki izvirajo iz izvršilnega naslova in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določnem za zastaranje občasnih terjatev (drugi odstavek 356. člena OZ). Takšne terjatve v obravnavanem primeru predstavljajo zakonske zamudne obresti, za katere velja 3-letni zastaralni rok (prvi odstavek 347. člena OZ). Upnik je zamudne obresti od glavnice uveljavljal šele od 21. 3. 2022 dalje, zato te, upoštevajoč citirano materialnopravno podlago in institut pretrganja zastaranja (prvi odstavek 369. člena OZ), v nasprotju s stališčem pritožnikov še niso zastarale.

21. Dolžniki (dediči po pokojnem kreditojemalcu) v pritožbi niso izrecno nasprotovali sklepu sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo njihov ugovor v zvezi z omejitvijo njihove odgovornosti do višine vrednosti zapuščine, ki jo je podedoval posamezni dolžnik. Pritožbeno sodišče je v tem delu opravilo le uradni preizkus po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ ter ugotovilo, da sodišče prve stopnje uradoma upoštevnih kršitev ni storilo. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi pravilnih, sicer pa pritožbeno neprerekanih ugotovitev, da dolžniki z dokazno nepodprtimi ugovornimi navedbami o vrednosti podedovanega premoženja niso uspeli izkazati vrednosti podedovanega premoženja, pravilno štelo, da ugovoru dolžnikov v tem delu ni mogoče slediti.

22. Stroškovne odločitve (III. točka izreka izpodbijanega sklepa) pritožniki niso konkretizirano grajali, ampak so pritožbo v tem delu utemeljevali z nepravilno odločitvijo o ugovoru. Pritožbeno sodišče je zato tudi v tem delu opravilo le uradni pritožbeni preizkus, ki pa kršitev ni pokazal. Glede na pravilno odločitev o zavrnitvi ugovora dolžnikov zoper sklep o izvršbi, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da morajo dolžniki upniku kot potrebne za izvršbo povrniti stroške odgovora na ugovor (peti odstavek 38. člena ZIZ), sami pa krijejo svoje stroške ugovora, saj z njim niso uspeli. Sodišče je stroške odmerilo skladno z določbami ZIZ, ZPP in Odvetniške tarife (OT), svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo, tako da je omogočen njen pritožbeni preizkus, ki nepravilnosti ni pokazal. 23. Glede na obrazloženo, pritožba prvo, drugo in tretje dolžnika ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP, v zvezi s 366. členom istega zakona in 15. členom ZIZ). Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in v I. in III. točki izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

_**K odločitvi o pritožbi četrto in peto dolžnika:**_

24. Dolžnika uvodoma grajata zaključek sodišča prve stopnje, da sta le pavšalno ugovarjala, da upniku ničesar ne dolgujeta in da upnik ni utemeljil višine terjatve. Pritožbeno sodišče se po pregledu ugovornih navedb dolžnikov z oceno sodišča prve stopnje strinja. Kot je v razlogih izpodbijanega sklepa (v točkah 21, 22 in 34 obrazložitve) pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je upnik v predlogu za izvršbo in nato še dodatno v odgovoru na ugovor dolžnikov pojasnil nastanek kreditnega razmerja, navedel višino črpanega kredita in vsa delna plačila, ki so bila prejeta, konkretiziral višino dolgovanih terjatev iz naslova glavnice in pogodbenih obresti ter opredelil vlogo dolžnikov v pogodbenem razmerju. Četrto in peto dolžnik sta se zavezala kot zastavitelja oziroma hipotekarna dolžnika in sta v notarskem zapisu izrecno pristala, da se zaradi poplačila zapadle terjatve, ki je zavarovana z zastavno pravico, opravi poplačilo terjatve po kreditni pogodbi iz kupnine dosežene s prodajo njune nepremičnine14 in izrecno soglašala z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa.15 Za svoje navedbe je upnik priložil listine, ki njegove navedbe potrjujejo. Zato sta dolžnika mogla in bi tudi morala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi substancirano ugovarjati glede pravice upnika, da poplačilo neplačane terjatve, ki izvira iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 622/10 kot izvršilnega naslova, doseže z izvršbo na zastavljeno nepremičnino zastavnih dolžnikov. Prav tako pa bi v ugovoru zoper sklep o izvršbi mogla in morala podati substancirane in dokazno podprte navedbe glede (ne)pravilnosti upnikovega obračuna neplačanega preostanka terjatve. Enako kot to velja za dolžnike – dediče po pokojnem kreditojemalcu (glej točki 13 in 14 obrazložitve), tudi za zastavna dolžnika velja, da bi, glede na to, da je upnik jasno specificiral tako višino kot tudi način obračuna izterjevane terjatve in upoštevanja delnih plačil, že v ugovoru mogla in morala podati tudi ustrezno konkretizirane in dokazno podprte navedbe glede (morebitnega) nepravilnega upoštevanja določb tretjega odstavka 12. člena kreditne pogodbe (oziroma 19. člena ZVPot-1) v zvezi z upoštevanjem predčasnega odplačila kredita v višini 15.000 in 30.000 EUR, pa takšnih navedb, razen pavšalne trditve, da noben od zastaviteljev ni bil nikoli obveščen, ali so bila delna plačila obveznosti po kreditni pogodbi v višini 45.000,00 EUR, ki jih je izplačala Zavarovalnica G. d.d., obračunana skladno z določbo tretjega odstavka 12. člena kreditne pogodbe in da jima je bila kršena pravica po pridobitvi izračuna stanja kredita v obliki amortizacijskega načrta, v ugovornem postopku nista podala. Dolžnika torej svojega trditvenega in dokaznega bremena v ugovornem postopku nista zmogla in je zaključek sodišča prve stopnje o pavšalnosti njunega ugovora utemeljen.

25. Neutemeljen je pritožbeni očitek dolžnikov, da je sodišče prve stopnje pod točko 22 obrazložitve le povzelo navedbe upnika o višini izterjevanih terjatev. Iz navedene točke izhaja, da je sodišče povzelo navedbe upnika, v katerih je utemeljeval višino izterjevanih terjatev, vendar je hkrati obrazložilo tudi svoje ugotovitve glede utemeljenega obsega dovoljene izvršbe, do katerih je prišlo z dokazno oceno listin, ki jih je predložil upnik, in pravilnim upoštevanjem porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena med strankami postopka. Kot že pojasnjeno, pa bi dolžnika morebitne nepravilnosti obračuna delnih plačil morala substancirano grajati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in sodišče prve stopnje brez ustrezno konkretiziranih in dokazno podprtih ugovornih navedb ni imelo podlage, da bi njegovo pravilnost v obsegu, ki presega uradni preizkus po drugem odstavku 55. člena ZIZ, preizkušalo samo. Šele v pritožbi podane obširne navedbe v smeri nepravilnosti obračuna preostanka terjatve so tako prepozne in jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 53. člen ZIZ), sicer pa so tudi pritožbene navedbe v tej smeri ostale zgolj na pavšalni ravni. Dolžnika sta v zvezi z zatrjevanimi kršitvami tretjega odstavka 12. člena kreditne pogodbe zgolj povzela vsebino te določbe, ne da bi določno opredelila, kaj naj bi bilo z upnikovim obračunom narobe in kakšen naj bi bil pravilen obračun. Tudi v pritožbenem postopku tako nista podala nobenih navedb o tem, do zmanjšanja katerih konkretnih skupnih stroškov kredita naj bi bili zaradi predčasnega odplačila kredita z nakazili v skupni višini 45.000,00 EUR na podlagi tretjega odstavka 12. člena kreditne pogodbe upravičeni dolžniki, kakšni naj bi bili konkretni zneski stroškov in pogodbenih obresti preostalega obdobja trajanja pogodbe, ki bi se torej v tem primeru morali zmanjšati oziroma v kakšni višini ter katere že plačane pogodbene obresti in stroški, naj bi bili že obračunani in plačani tudi za obdobje od dneva predčasnega plačila do dneva zapadlosti plačila po pogodbi. Prepozne so tudi pritožbene navedbe o tem, da naj bi bilo s sicer nespornimi plačili v skupnem znesku 49.856,43 EUR odplačano že 52,48% kredita, ki je bil odobren v višini 95.000,00 EUR. Sicer pa so te navedbe tudi v očitnem nasprotju s kreditno pogodbo, saj dolžnika nista upoštevala, da kreditojemalec ni bil dolžan vrniti zgolj 95.000,00 EUR glavnice, ampak tudi pogodbeno dogovorjene redne obresti, ki jih je upnik po pogodbeno dogovorjeni obrestni meri utemeljeno obračunaval od neplačane glavnice (višine obračunanih obresti, ki izhaja iz prikaza knjiženja plačil do 21. 3. 2022 in obračuna obresti (priloga A1) dolžnika niti v ugovoru niti v pritožbi nista izrecno in obrazloženo prerekala).

26. Za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa niso bistvene pritožbene navedbe v zvezi s tem, da upnik dolžnikom ni izročil amortizacijskega načrta poplačila dolga, iz katerega bi bilo razvidno, kako je upnik upoštevaje predčasno plačilo odbil obresti in stroške skladno z določbami tretjega odstavka 12. člena kreditne pogodbe. Kot prvo trditve, da sta takšen načrt dolžnika od upnika zahtevala z dopisi z dne 6. 12. 2021 in 25. 3. 2022 in v zvezi z njimi predloženi dokazi, predstavljajo nedopustne pritožbene novote, saj dolžnika o takšni zahtevi v ugovoru izrecnih trditev nista podala, ampak sta zgolj pavšalno in dokazno nepodprto navedla, da jima je bila med trajanjem kreditne pogodbe kršena pravica po pridobitvi amortizacijskega načrta. Sicer pa tudi iz pritožbi priloženih dopisov zahteva dolžnikov po predložitvi amortizacijskega načrta ne izhaja. Kot drugo pa pritožbeno sodišče ponovno izpostavlja, da je upnik skladno z določbami kreditne pogodbe z enostransko izjavo z dne 21. 3. 2022 razdrl kreditno pogodbo, zaradi česar je prišlo do predčasne zapadlosti celotnega dolga z dnem 21. 3. 2022. S tem dnem je torej v plačilo zapadla tudi glavnica, ki bi ob rednem teku stvari zapadla pozneje. Upnik je tako s predlogom za izvršbo zahteval izterjavo celotne še neplačane, a na dan 21. 3. 2022 v posledici razdrtja pogodbe v celoti zapadle glavnice (50.511,58 EUR) in do 21. 3. 2022 že nateklih rednih obresti (7.876,40 EUR), ki jih je obračunaval od zneska v posledici delnih plačil že zmanjšane glavnice, zakonske zamudne obresti od celotnega zneska glavnic pa je zahteval šele od 21. 3. 2022 in ne že od zapadlosti posameznih prej zapadlih zneskov dalje, do česar bi na podlagi kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju sicer imel pravico. Vprašanje, kakšna je bila višina posameznih anuitet, zapadlih do 21. 3. 2022, tako v zvezi s preizkusom pravilnosti obračuna terjatve, ki je predmet izvršbe, ni bistveno. Na kakšen način je upnik obračunal neplačano glavnico in redne obresti, glede katerih je predlagal izvršbo, ter kako je upošteval opravljena plačila, vključno s plačili 15.000,00 EUR in 30.000,00 EUR, pa, kot že pojasnjeno, določno izhaja iz navedb upnika, podanih v predlogu za izvršbo, in predlogu za izvršbo priloženih listin, ki so bile dolžnikoma vročene hkrati s sklepom o izvršbi in je bilo na ta način dolžnikoma v celoti omogočeno, da bi obračunu že v ugovoru zoper sklep o izvršbi obrazloženo ugovarjala, česar pa nista storila. V pritožbenem postopku kot prepoznih tudi ni mogoče upoštevati šele k pritožbi predloženih listin - izpisa prometa banke B d.d. in izpisa stanja dolga z dne 5. 1. 2018. Sicer pa morebitne nepravilnosti teh obračunov, ki jih zatrjujeta dolžnika, za odločitev v obravnavani zadevi niti niso pomembne, saj upnik predloga za izvršbo ni oprl nanje, ampak je, kot že pojasnjeno, predložil lasten specificiran obračun terjatve.

27. Glede ostalih pritožbenih navedb, ki so enake pritožbenim navedbam prvo, drugo in tretje dolžnika (tj. navedbe od petega odstavka na strani 7 pritožbe dalje), se je pritožbeno sodišče opredelilo že zgoraj in se v zvezi s tam podanimi pritožbenimi očitki v celoti sklicuje na obrazložitev, ki jo je podalo ob obravnavi pritožbe prvo, drugo in tretje dolžnika.

28. Stroškovne odločitve (IV. točka izreka izpodbijanega sklepa) pritožnika nista konkretizirano grajala, ampak sta pritožbo v tem delu utemeljevala z nepravilno odločitvijo o ugovoru. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu opravilo le uradni pritožbeni preizkus, ki pa kršitev ni pokazal. Glede na pravilno odločitev o zavrnitvi ugovora dolžnikov zoper sklep o izvršbi, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da morata dolžniki upniku kot potrebne za izvršbo povrniti stroške odgovora na ugovor (peti odstavek 38. člena ZIZ), sama pa krijeta svoje stroške ugovora, saj z njim nista uspela. Sodišče je stroške odmerilo skladno z določbami ZIZ, ZPP in OT, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo, tako da je omogočen njen pritožbeni preizkus, ki pa nepravilnosti ni pokazal. 29. Glede na obrazloženo pritožba četrto in peto dolžnika ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP, v zvezi s 366. členom istega zakona in 15. členom ZIZ). Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in tudi v II. in IV. točki izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

_**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka :**_

30. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Dolžniki s pritožbama niso uspeli, njihovi pritožbeni stroški pa torej ne predstavljajo stroškov, ki bi jim jih upnik neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Zato jih morajo kriti sami.

1 Ker je bila kreditna pogodba sklenjena 23. 12. 2010, tj. v času veljavnosti ZPotK-1, ne glede na to, da je upnik od pogodbe odstopil v času veljavnosti ZPotK-2, zanjo veljajo določbe ZPotK-1 in ne ZPotK-2, na katere so se med postopkom sklicevale stranke (četrti odstavek 99. člena ZPotK-2). 2 Kot izhaja iz predlogu za izvršbo priloženih povratnic, je bila izjava, naslovljena kot „Obvestilo o odpovedi kreditne pogodbe“, 21. 3. 2022 priporočeno po pošti poslana in 23. 3. 2022 vročena tako dedičem kreditojemalca (tj. prvo, drugo in tretje dolžniku) kot tudi zastaviteljema (tj. četrto in peto dolžniku). 3 Kot izhaja iz predlogu za izvršbo priloženih povratnic, je bil poziv k plačilu neporavnanih zapadlih obveznosti, naslovljen kot „Opomin pred odstopom od kreditne pogodbe“ 28. 2. 2022 priporočeno po pošti poslan in 3. 3. 2022 vročen dedičem kreditojemalca (tj. prvo, drugo in tretje dolžniku), v vednost pa tudi zastaviteljema (tj. četrto in peto dolžniku). 4 Tj. 23.057,31 EUR na dan 28. 2. 2022 že zapadlih terjatev iz naslova glavnic in 7.836,82 EUR na ta dan že zapadlih terjatev iz naslova neplačanih rednih pogodbenih obresti. 5 Dolžniki so v ugovoru sicer trdili, da naj bi prvotni upnik (B. banka d.d.) od kreditne pogodbe odstopil že 7. 1. 2019, čemur je upnik v odgovoru na ugovor nasprotoval z navedbo, da je bila odpoved izjavljena v nasprotju z zakonom, brez predhodnega opomina, zaradi česar ni imela učinka. Temu je sledilo tudi sodišče prve stopnje (točka 18 obrazložitve), pritožba pa ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi s tem ne graja. 6 Tako tudi v sodbi VSL Cpg 615/2012 z dne 10. 6. 2013 in v sodbi VSL I Cp 2360/2019 z dne 13. 2. 2020. 7 VSL sklep II Ip 2168/2017 z dne 4. 10. 2017, VSC sklep I Ip 358/2020 z dne 18. 12. 2020, VSK sklep I Ip 480/2017 z dne 26. 2. 2018, VSL sklep 3223/2017 z dne 4. 12. 2017. 8 Izvršilni naslov predstavlja Notarski zapis Pogodbe o gotovinskem hipotekarnem kreditu z euribor klavzulo številka 102-132402 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve v smislu 142. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) notarke mag. D. D. z dne 23. 12. 2010, opr. št. SV 622/10. 9 Iz prikaza knjiženj je tako jasno razvidno, da je upnik s plačilom 15.000,00 EUR dne 2. 8. 2011 pokril 269,82 EUR do 31. 7. 2011 nateklih rednih obresti in 14.730,18 EUR glavnice, tako da je na ta dan stanje iz naslova glavnice znašalo 78.031,23 EUR. Nadaljnji plačili 533,75 31. 8. 2011 in 546,92 EUR 3. 10. 2011 je nato upošteval na račun glavnice, tako da je bilo stanje glavnice na dan 3. 10. 2011 76.950,56 EUR. Kot izhaja iz obračuna obresti, je od tega zneska nato od 3. 10. 2011 dalje obračunaval nadaljnje pogodbene obresti (po letni obrestni meri EURIBOR + 1,89%), ki so do 30. 4. 2013, ko je bilo opravljeno plačilo v višini 30.000,00 EUR, natekle v skupni višini 3.561,12 EUR. S plačilom 30.000,00 EUR je nato poplačal celotne zapadle redne obresti in del glavnice v višini 26.438,88 EUR, tako da je stanje glavnice na dan 30. 4. 2013 znašalo 50.511,58 EUR. Od tega zneska pa je nato, upoštevaje letno obrestno mero v višini EURIBOR + 1,89%, obračunaval nadaljnje redne obresti, ki so do 21. 3. 2022 natekle v višini 7.876,40 EUR. 10 Tj. glede vseh dajatvenih, storitvenih, opustitvenih ter dopustitvenih obveznosti kreditojemalca in zastaviteljev, določenih v kreditni pogodbi in sporazumu o zavarovanju, še izrecno pa glede 95.000,00 EUR z obrestno mero 6 mesečni EURIBOR + 1,890% letno in zapadlostjo najpozneje do vključno 28. 2. 2031. 11 Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude s plačilom zapadlih pogodbenih obveznosti je bila izrecno dogovorjena v četrtem odstavku 2. člena kreditne pogodbe, zavarovanje terjatve iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti od neplačanih zapadlih pogodbenih obveznosti z zastavno pravico na nepremičnini četrto in peto dolžnika pa je bila dogovorjena v točki Četrtič sporazuma o zavarovanju v zvezi s peto alinejo točke Prvič sporazuma o zavarovanju. 12 Tretji odstavek 12. člena kreditne pogodbe (enako kot prvi odstavek 19. člena ZPotK-1) določa, da je kreditojemalec v primeru celotne ali delne izpolnitve obveznosti po kreditni pogodbi upravičen do zmanjšanja skupnih stroškov kredita v delu, ki ga sestavljajo obresti in stroški preostalega obdobja trajanja pogodbe, tako da se od zneska sedanje vrednosti obveznosti predčasnega plačila (diskontirane) kredita odšteje sedanja vrednost (valorizirana) pogodbenih obresti, vključno z morebitnimi stroški, ki bi tekli od dneva predčasnega plačila do dneva zapadlosti plačila po pogodbi, če so bili pogodbene obresti in stroški za to obdobje že obračunani in zajeti v plačila, ki jih je plačal potrošnik. 13 Glej sklep VSRS II Ips 75/2006 z dne 8. 5. 2008, sklep VSL I Ip 1398/2019 z dne 6. 11. 2019, sodba in sklep VSL I Cpg 806/2015 z dne 9. 9. 2015. 14 Del notarskega zapisa z dne 23. 12. 2010 je tudi sporazum o zavarovanju, v katerem sta se dolžnika izrecno strinjala, da se izvršljiva denarna terjatev upnika do E. E. z obrestmi in vsemi pripadki ter morebitnimi stroški, kakor tudi terjatev iz morebitnih kondikcijskih zahtevkov v primeru razveze kreditne pogodbe oziroma odstopa katere od strank od kreditne pogodbe, zavaruje z vknjižbo hipoteke ter z zaznambo neposredne izvršljivosti tega notarskega zapisa pri njuni nepremičnini. 15 S sklepom o izvršbi je bila zoper četrto in peto dolžnika dovoljena le izvršba na zastavljeno nepremičnino z ID znakom parcela 457/81 v lasti zastaviteljev vsakega do ½.