Jedro

Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej, vendar gre, glede na ustaljeno upravnosodno prakso, za takšno škodo, ki je resna in tožniku neposredno grozi, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero je tožnica predlagala, da sodišče odloži izvršitev odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 21. 3. 2011, do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Z navedeno odločbo je gradbeni inšpektor med drugim odločil, da mora tožnica takoj po prejemu te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo lesenega počitniškega objekta, postavljenega na betonsko kamniti podstavek, tlorisnih dimenzij 3,3 x 5,3 m z nadstreškom pri vhodu, višinskega gabarita P + M, stoječega na parc. št. 111 k. o. X., ter da mora navedeni objekt na svoje stroške odstraniti v dveh mesecih po prejemu te odločbe. Ministrstvo za okolje in prostor je s svojo odločbo z dne 9. 1. 2012 zavrnilo pritožbo tožnice zoper navedeno odločbo.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnica ni izkazala zakonskega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nastanka težko popravljive škode. Ocena o težki popravljivosti nastale škode zaradi rušenja objekta bi lahko temeljila le na konkretnih okoliščinah, ki opredeljujejo tožničin socialni, ekonomski ali drug položaj, vezan na njeno osebno sfero, zaradi katerih bi bil morebitni uspeh v obravnavanem postopku kasneje brez pomena. Teh okoliščin pa tožnica v svojem predlogu ne zatrjuje. Povsem na splošni ravni ostaja tudi sklicevanje na kulturno–zgodovinsko vrednost objekta, kar ne omogoča preizkusa teh trditev.

3. Tožnica vlaga zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da Vrhovno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremeni in zahtevi za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni spustilo v obravnavo in presojo vidika sorazmernosti med prizadetostjo javne koristi ter koristjo nasprotnih strank. V svoji zahtevi je jasno opredelila nastanek pravno relevantne škode, ki bi ji nastala z odstranitvijo objekta. Izkazanost težko popravljive škode ne temelji le na socialnem položaju, temveč tudi v izjemni denarni prikrajšanosti, izgubi zaslužka, odraža se tudi na osebnem nivoju. Le dejstvo, da objekt ni namenjen za bivanje tožnice in njene družine, ne more tožnice izključiti v presoji njene težko popravljive škode. Kršena je njena ustavna pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). Objekta, takšnega kot je sedaj, v naravi nikakor ne bi bilo možno več vzpostaviti v prejšnje stanje. Gre za enega redkih objektov na tem območju, ki je ohranil svojo prvobitno naravo in odraža vse značilnosti takratnega sloga in načina življenja planšarjev na tem območju. Dohodki tožnice nikakor ne omogočajo ponovne vzpostavitve tega objekta v prejšnje stanje. Za odločitev je bistvenega pomena, da v naravi obstaja tak objekt, na katerega se nanaša odločba inšpektorja. Tega dejstva pa v postopku gradbeni inšpektor sploh ni ugotovil, celo izrecno je v odločbi navedeno, da je to dejstvo ugotovil z drugimi metodami in ne z ogledom v naravi. S samo odložitvijo izvršitve javni interes ne bi bil v ničemer prizadet, celo nasprotno, obstoj in ohranitev tega objekta, takšnega kot sedaj v naravi dejansko je, je v javnem interesu. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na kateri temelji izpodbijana odločitev, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank.

6. Zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Stranka mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče svojo odločitev opre na predložene dokaze.

7. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ni izkazala temeljnega zakonskega pogoja za izdajo začasne odredbe – nastanka težko popravljive škode, ki naj bi ji nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej, vendar gre, glede na ustaljeno upravnosodno prakso, za takšno škodo, ki je resna in tožniku neposredno grozi, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Tožnica z navedbo, da ji je v obravnavani zadevi kršena ustavna pravica do zasebne lastnine in da gre za nedopusten poseg v temeljno ustavno pravico ter da objekta ni mogoče vzpostaviti v prejšnje stanje, je pa eden redkih objektov, ki je ohranil svojo prvobitno naravo in ima kulturni ter zgodovinski pomen, ni izkazala nastanka težko popravljive škode.

8. Niso utemeljeni niti pritožbeni ugovori glede prizadetosti javne koristi in načela sorazmernosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni izkazala pogoja težko popravljive škode, ta ugotovitev pa zadostuje za odločitev, to je zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Nadaljnjih pogojev se v takem primeru praviloma ne tehta, ker ni podlage za primerjanje oziroma tehtanje med javnim interesom in nastankom škode za tožnika. Zato prvostopenjskemu sodišču ni bilo treba opraviti testa sorazmernosti. Ta se opravi le, če tožnik težko popravljivo škodo izkaže. Zato tudi Vrhovno sodišče drugih pogojev iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni presojalo. Prav tako v tem pritožbenem postopku ni mogoče presojati ugovorov o pravilnosti postopka izdaje inšpekcijske odločbe in o njeni zakonitosti, saj se ti ugovori nanašajo na odločitev o glavni stvari in jih bo moralo sodišče prve stopnje presojati v upravnem sporu, ko bo odločalo o tožbi.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

10. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).