Jedro

Kot trajno posledico prestanega duševnega pretresa ima tožnica depresivno psihonevrozo s pretežno anksiozno problematiko. Ta škoda ni zajeta z odškodnino za strah. Trajne posledice strahu so namreč zgolj okoliščina, ki kaže na intenzivnost strahu. Kadar pa preidejo v drugo obliko škode, ko dobijo obliko trajne duševne motenosti, lahko predstavljajo podlago za odmero odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožničin zahtevek za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 2.000.000,00 SIT odškodnine za strah (1.300.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (700.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2001 dalje. Višji zahtevek je zavrnilo ter tožnico zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 12.984,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2001. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, pritožbeno sodišče pa je sodbo spremenilo tako, da mora tožena stranka tožnici plačati 2.400.000,00 SIT odškodnine (900.000,00 SIT za strah in 1.500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), tožnica pa toženi stranki 357.313,50 SIT stroškov postopka.

Zoper tisti del sodbe, s katerim je tožbenemu zahtevku ugodeno nad zneskom 400.000,00 SIT, vlaga revizijo tožena stranka, pri čemer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi, podrejeno pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek nad zneskom 400.000,00 SIT zavrne. Meni, da bi moralo sodišče zaslišati izvedence in razjasniti nasprotja v njihovih mnenjih. Tožena stranka je imela pripombe na mnenja izvedencev, a na njih ni dobila zadovoljivih odgovorov. Gre predvsem za vprašanje, do kakšne mere in na kakšen način so bolezni, ki jih je imela tožnica že pred škodnim dogodkom, vplivale na njeno stanje po škodnem dogodku. Izvedenci niso pojasnili, v čem se objektivno izraža zmanjšanje življenjske aktivnosti. Zato je brez pomena ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da naj bi se izvedenska mnenja skladala. Njihova skladnost je namreč posledica medsebojnega prizadevanja k sprejemanju mnenj drugih izvedencev. Sodbi tako nimata razlogov o odločilnem dejstvu (t.j., na kakšen način so tožničine bolezni pred škodnim dogodkom in njena starost vplivale na duševno in fizično stanje po škodnem dogodku).

Tožnica v škodnem dogodku ni utrpela nikakršne poškodbe, niti se ni zaradi poškodb zdravila pri katerem od specialistov. Vse, kar je v zvezi s tem storila, je bilo nekaj obiskov pri osebni zdravnici.

Odškodnina za strah je tako izrazito previsoka, zlasti, ker sekundarnega strahu tožnica ni trpela. Vse njene težave sodijo v kategorijo primarnega strahu (po škodnem dogodku je imela res nekoliko porušeno psihično ravnovesje), ki pa je bil relativno kratkotrajen. Zaradi škodnega dogodka se tožničino življenje ni bistveno spremenilo. Še naprej živi sama (v istem stanovanju) in sama skrbi zase.

Škodni dogodek tako ni povzročil zmanjšanja tožničine že pred nezgodo zelo okrnjene življenjske aktivnosti (pred tem je bila invalid z 80 % okvaro na spodnjih okončinah). Pri ugotavljanju življenjske aktivnosti pred škodnim dogodkom bi moralo sodišče upoštevati te okoliščine. Da bi bil primarni strah pravno priznana oblika škode, mora biti tak, da je za dalj časa porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Le če duševne težave kot posledica prestanega strahu presegajo tiste, ki so nujne, da je primarni strah sploh pravno priznana oblika škode, bi lahko govorili o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Za isto škodo namreč ni mogoče dobiti odškodnine iz dveh naslovov. Iz sodb pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje ni razvidna razmejitev med tistimi posledicami strahu, ki predstavljajo pogoj, da je strah sploh pravno priznana škoda, in onimi, ki predstavljajo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Razen tega zmanjšanje življenjskih aktivnosti samo po sebi ni pravno priznana oblika nepremoženjske škode. Za posledico mora imeti duševne bolečine. O teh pa sodbi nimata razlogov.

Tožnica je odgovorila na revizijo, pri čemer navaja, da je sodba temeljito obrazložena ter da temelji na številnih izvedenskih mnenjih. Več kot očitno je, da so dokazani vsi relevantni elementi škode. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Dokaz z izvedencem se sicer res izvaja ustno (sodišče namreč odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi, ali pa naj ju da t u d i pisno pred obravnavo - prim. 1. odstavek 253. člena Zakona o pravdnem postopku /Uradni list RS, št. 26/99 - 58/2003, v nadaljevanju ZPP/). Vendar bi bila kršitev te določbe (ki jo je tožena stranka uveljavljala že v pritožbi) v tem primeru lahko le relativnega značaja. Čeprav je tožena stranka predlagala določitev novega izvedenca, podrejeno pa zaslišanje izvedenca dr. S. Z., z zavrnitvijo teh predlogov ni bila kršena njena pravica do izjave v postopku. Kajti sodišče prve stopnje je tudi zaradi njenih pripomb na izvedensko mnenje od dr. S. Z. zahtevalo še dodatno mnenje, v katerem je odgovoril (tudi) na njene pripombe o vplivu tožničinega psihofizičnega zdravstvenega stanja pred škodnim dogodkom na obseg škode. Sodišči njenih pripomb na izvedensko mnenje sicer nista neposredno (oziroma izrecno) obravnavali. A zadošča, da sta dovolj izčrpno obrazložili dokazno oceno izvedenskih mnenj ter za svoje stališče o vzročnosti in obsegu škode navedli razumne argumente. Če ob tem upoštevamo še številčnost izvedenskih mnenj (ki se medsebojno ujemajo glede tistega, kar se zdi revidentki sporno - kakšno je bilo tožničino duševno zdravje pred škodnim dogodkom), povsem zbledi (zgolj implicitno izražen) očitek, da bi kršitev določbe 253. člena ZPP o neposrednem zaslišanju izvedenca na glavni obravnavi lahko vplivala na rezultat sojenja.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sodbi sodišč druge in prve stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišči sta namreč ugotovili tožničino telesno in duševno zdravstveno stanje pred škodnim dogodkom in po njem. Razlika predstavlja njeno nepremoženjsko škodo. Dejanske ugotovitve, na katerih temelji izpodbijana sodba (in ki ne morejo biti predmet revizijske presoje - prim. 3. odstavek 370. člena ZPP), so tako naslednje: Ob siloviti eksploziji, ki je hudo poškodovala celotno zgradbo, je bila tožnica v kleti. Zaradi strašnega poka v njeni neposredni bližini, zračnega pritiska, rušenja zidov in stropa v kleti, zasipanja z ometom, razbitih šip, krikov poškodovanega delavca in občutka, da je zasuta ter da ne bo mogla iz kleti, je tožnica utrpela izjemno hud strah. V tem stanju je bila vse do rešitve iz kletnega prostora in zaradi hudega afekta se ji je kot trajna posledica pojavila "depresivna psihonevroza s pretežno anksiozno problematiko". Prej vitalna upokojenka, ki je rada potovala, se družila s prijatelji in še honorarno delala, je postala nezaupljiva, nanašalna do okolja, nesproščena ("neprestano na preži") in z občutkom praznine ter brezupa. Pogosto jo je strah, boji se že običajnih situacij, težave ima pri hoji po mostu ter se boji teme.

Resda je šlo tu le za primaren strah (aktualni strah - strah neposredno pred za življenje ter telesno in duševno integriteto nevarnim dogodkom ali nevarno situacijo in med njunim trajanjem, ki je neposredna afektivna reakcija na nevaren dogodek ali situacijo), vendar z izjemno intenzivnostjo. Na trajanje in intenzivnost tega strahu vplivajo tako objektivni kot subjektivni dejavniki. Prvi predstavljajo predvsem vrsto in naravo dogodka, ki ga je sprožil (v konkretnem primeru je šlo za grozljiv dogodek - eksplozija, ki so jo spremljali kriki, lomljenje, rušenje zidov in stropa, kar je pri tožnici vzbudilo tudi občutek, da je v kleti zasuta), drugi pa poškodovančeve subjektivne lastnosti (splošno znano je, da stari ljudje in invalidi v travmatskih situacijah utrpijo močnejši strah od telesno zdravih in krepkih ljudi ter da se nevrotične osebe prestrašijo bolj od psihično stabilnih). Pomemben subjektivni element, ki vpliva na višino odškodnine, so tudi posledice pretrpljenega strahu. Ne v tem smislu, da bi bile integralen del te oblike nepremoženjske škode (ter da bi se odškodnina za te posledice priznavala v okviru odškodnine za strah), marveč le kot okoliščina, ki pove, kako (zelo) intenziven je bil strah. Upoštevaje vse te okoliščine ter sodno prakso v podobnih primerih se pokaže, da dosojen znesek zadoščenja za strah (900.000,00 SIT) ustreza standardu pravične denarne odškodnine (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - v nadaljevanju ZOR).

Kot trajno posledico prestanega duševnega pretresa ima tožnica depresivno psihonevrozo s pretežno anksiozno problematiko. Opisane omejitve in težave, ki ji zaradi tega grenijo življenje, tudi po mnenju revizijskega sodišča utemeljujejo dosojeni znesek zadoščenja (200. in 203. člen ZOR). Ob tem velja zavrniti revizijsko naziranje, da je ta škoda zajeta z dosojeno odškodnino za strah. Kot je pojasnjeno v prejšnjem odstavku, so trajne posledice strahu zgolj okoliščina, ki kaže na intenzivnost strahu. Kadar pa preidejo v drugo obliko škode, ko dobijo obliko trajne duševne motenosti (v konkretnem primeru depresivno psihonevrozo s pretežno anksiozno problematiko), predstavljajo podlago za odmero odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Gre torej za stanje, ki presega strah, in ki je z medicinskega stališča (duševna) bolezen, s pravnega stališča pa zmanjšanje življenjske aktivnosti (prim. A. Božič Penko, Strah kot nepremoženjska škoda, 2003, str. 57 - prim. tudi sodbo VS RS II Ips 33/93 z dne 17.6.1993).

Končno je neutemeljen tudi revizijski očitek, da sodbi sodišč druge in prve stopnje nimata razlogov o tožničinih duševnih bolečinah kot posledici zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišči sta namreč natančno in izčrpno pojasnili, na katerih življenjskih področjih je tožnica prizadeta in kako se izraža njena trajna duševna prizadetost. Glede na to, da niso podane očitane kršitve postopka in da je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker z odgovorom na revizijo tožnica ni prispevala k boljši razjasnitvi zadeve (v odgovoru navaja le, da je izpodbijana sodba temeljito obrazložena ter da je škoda v vseh relevantnih elementih dokazana), je revizijsko sodišče zavrnilo njen predlog za povrnitev stroškov (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 155. člena ZPP).