Jedro

V fazi postopka, v kateri je bil pripor odrejen, sodišče odloča na ravni utemeljenega suma kot (visoke stopnje) verjetnosti, da je določen oseba storila kaznivo dejanje. Zaključke o (ne)dokazanosti posameznih dejstev po vestnem tehtanju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi pa bo po zaključenem dokaznem postopku napravil sodeči senat na glavni obravnavi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Pred Okrožnim sodiščem v Kopru je zoper osumljene M.O., Z.L., M.D., S.S. in dva mladoletna soosumljenca v teku kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in drugih. V tej zadevi je bil z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zoper osumljenega S.S. odrejen pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zagovornik osumljenega S.S., iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter zaradi kršitev 20., 22., 25., 27. in 28. člena Ustave, 3., 5., 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in tretjega odstavka 9. člena in drugega odstavka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper osumljenca odpravi ali nadomesti s hišnim priporom oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da ni utemeljena. Osumljenčev zagovornik se je o odgovoru izjavil z vlogo z dne 19.11.2009. B.

4. Osumljenim M.O., Z.L., M.D., S.S. in dvema mladoletnima soosumljencema se v obravnavani zadevi očita, da so v maju 2009 po dogovoru in natančni razdelitvi vlog vstopili v skladišče na poligonu Izobraževalnega centra Uprave RS za zaščito in reševanje, tako da je M.O. z varilnim aparatom prerezal ključavnice na vhodnih vratih, L., D. in S. so nato v skladišču vzeli večjo količino različnega vojaškega orožja v vrednosti najmanj 15.000 EUR, mladoletna soosumljenca pa sta med tem stražila (kaznivo dejanje po 1. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 205. člena KZ-1). Naslednjega dne naj bi L. in mladoletni soosumljenec vzela še 59 ročnih bomb v vrednosti najmanj 5000 EUR. V izpodbijanem sklepu je poleg tega ugotovljeno, da je podan utemeljen sum, da so L., D., S. in mladoletni D.S. dan prej vzeli dve vozili (osebno in kombinirano) in ju uporabili za prevoz ukradenega orožja (kaznivo dejanje po prvem odstavku 210. člena KZ-1). Vozili sta bili zaradi zakrivanja sledov nato zažgani, v zvezi s čimer je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, da naj bi osumljeni S.S. z osumljenim M.D. s tem namenom na bencinski črpalki kupil 20 litrov nafte.

5. Utemeljenega suma, da je osumljeni S.S. sodeloval pri očitanih kaznivih dejanjih, zahteva (glede na osumljenčevo priznanje) ne izpodbija samega po sebi, temveč s posameznimi navedbami na različnih mestih problematizira obseg osumljenčeve vloge pri izvršitvi. Gre zlasti za navedbe, da je bil osumljeni pri kaznivem dejanju velike tatvine le v povezavi z mladoletnikom preko telefona, da je v (slabo varovano) skladišče vstopil zgolj iz radovednosti, ni pa odnašal orožja ali streliva, da se mu opisana vloga pripisuje zgolj na podlagi izpovedi mladoletnega D.S., medtem ko so drugi mladoletnik in ostali osumljenci izpovedovali drugače ter da se o kaznivem dejanju ni dogovarjal, temveč je dva dni pred kaznivim dejanjem le pristopil k dogovoru drugih. Vendar pa povzete navedbe po vsebini predstavljajo izključno nestrinjanje z dejanskimi zaključki izpodbijanega sklepa, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enako velja glede na lastnem videnju dogajanja utemeljenih navedb o razliki med hudodelsko združbo in dogovorom za kaznivo dejanje, ki so v zahtevi večkrat ponovljene. Za uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja gre tudi pri navedbah v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 210. člena KZ-1, to je da naj bi imelo kombinirano vozilo v kontaktni ključavnici ključe za vžig motorja ter da S.S. vozila ni odvzel, temveč je „šel samo pogledat z drugimi“ in nato vozilo vozil. Neutemeljene so tudi navedbe zahteve o razlikah med izpovedbami osumljencev in o pomanjkanju „analitične ocene vsake izjave posebej in vseh izjav skupaj“. V tej fazi postopka sodišče odloča na ravni utemeljenega suma kot (visoke stopnje) verjetnosti, da je določen oseba storila kaznivo dejanje. Zaključke o (ne)dokazanosti posameznih dejstev po vestnem tehtanju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi (drugi odstavek 355. člena ZKP) pa bo po zaključenem dokaznem postopku napravil sodeči senat na glavni obravnavi.

6. Zagovornik v zahtevi na več mestih izpodbija tudi zaključke sodišča o obstoju pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo okoliščine, ki tako po objektivni kot tudi po subjektivni plati razumno utemeljujejo presojo, da glede osumljenega S.S. obstaja realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Gre zlasti za dobro načrtovanje in pripravo na dejanje (med katero je bilo storjeno tudi kaznivo dejanje odvzema motornih vozil), način izvršitve z delitvijo vlog in prikrivanje sledov ter za količino in naravo odvzetih stvari (raketometi in drugo vojaško orožje) iz varovanega skladišča. Navedene okoliščine niso nepomembne tudi pri subjektivni plati presoje, saj glede na vsebino očitka za pripor zadošča že nižja stopnja ponovitvene nevarnosti, kar je nenazadnje navedeno tudi v zahtevi. Zato je razumljivo, da je sodišče poudarilo zlasti težo, način storitve in druge okoliščine v zvezi s storitvijo kaznivih dejanj. Na tej podlagi je sklepalo o vztrajnosti in predrznosti osumljenca, poleg tega pa je navedlo tudi druge razloge glede osebnih okoliščin na strani storilca. Ugotovilo je, da ima osumljenec le začasno zaposlitev in bančni dolg ter na tej podlagi sklepalo o premoženjskem cilju tatvine orožja, upoštevalo pa je tudi osumljenčevo nekaznovanost (iz izpiska iz kazenske evidence z dne 5.11.2009 sicer izhaja, da je bila S.S. 15.1.2007 izrečena pogojna obsodba zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ). Ob na ta način zanesljivo ugotovljeni nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj, kot je obravnavano, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljeno presodilo tudi, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi (5. stran prvostopenjskega in 3. stran drugostopenjskega sklepa).

7. Zagovornik v uvodnem delu zahteve navaja (v sklepnem pa ponavlja) številne določbe različnih pravnih aktov, ki naj bi bile v obravnavani zadevi prekršene, posameznih očitkov v besedilu zahteve pa pravno ne opredeli. Poleg tega se sklicuje tudi na preko 20 odločb Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča, Evropskega sodišča za človekove pravice in Vrhovnega sodišča ZDA ter na „sodno prakso v širši svetovni skupnosti“, vendar pri tem ne konkretizira določno, kateri pravni vidik presoje pravnomočnega sklepa izpodbija. Navedbe na različnih mestih zahteve, da sodišče ni konkretiziralo neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi in okoliščin osebne narave, ki bi kazale na ponovitveno nevarnost, da so zaključki sodišča glede teh vprašanj nelogični, posplošeni in ipd. je zato Vrhovno sodišče po vsebini štelo kot očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki glede na predhodno točko obrazložitve ni utemeljen. Navedbe, da iz osumljenčeve preteklosti in sedanjosti ne izhaja nobena kriminalna dejavnost, da gre za človeka milega in dobrodušnega značaja, ki si je z zaročenko ustvaril topel dom, da ga je zgolj znanstvo iz otroških let premamilo v enkratno dejanje, katerega je takoj priznal in se pokesal idr., pa predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Enako velja glede navedb v zvezi z višino dolga in prihodkov osumljenca in njegove partnerke, glede česar zagovornik zahtevi za varstvo zakonitosti prilaga tudi listine.

8. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika osumljenega S.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).