Jedro

Ni zakonita odločba o zavrnitvi vloge za pridobitev državljanstva, če upravni organ v postopku ni ugotovil pravno pomembnih dejstev za opredelitev zakonskega dejanskega stanja po 3. odstavku 40. člena ZDRS, upoštevajoč merilo iz Uredbe o merilih za ugotavljanje določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 8.8.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je potem, ko je bila njena prejšnja odločba z dne 13.10.1992, odpravljena s sodbo tega sodišča z dne 11.5.1994, z izpodbijano odločbo ponovno zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da tudi po ponovni presoji vseh dokazov, izvedenih v prejšnjem postopku, ocenjuje, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za obrambo države, zaradi česar je ponovno odločila, da se tožnikova vloga za pridobitev državljanstva zavrne. Tak zaključek tožena stranka opira na nesporno ugotovljeno dejstvo, da je tožnik v času opravljanja aktivne vojaške službe sodeloval z varnostno službo JA s tem, da ji je posredoval podatke in listine, pomembne za varnost in obrambo Slovenije. Tožnik je namreč, ko je bil v postopku zaslišan, izpovedal, da je pošiljal podatke o vojnih razporedih nabornikov in rezervistov načelniku KOS oziroma njegovemu referentu. Že samo posredovanje teh podatkov vojaški obveščevalni službi lahko predstavlja nevarnost za varnost in obrambo države. Splošno znano dejstvo je namreč, da so bile naloge te službe v času pred, med in po agresiji na Slovenijo naravnane na rušenje ustavnega reda Republike Slovenije in so zato škodovale njenim interesom in osamosvojitvenim težnjam. Tožena stranka še navaja, da navedeno tožnikovo ravnanje predstavlja nevarnost za varnost in obrambo države tudi po določbi 7. in 8. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da tožena stranka ni sledila sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, saj ne navaja nobenih novih dejstev, starih pa ne konkretizira, ne po vsebini ne po času storitve, kot je bilo v navedeni sodbi izrecno zahtevano. Tožena stranka očita tožniku, da je načelniku KOS in njegovemu referentu dajal podatke o vojnih razporedih nabornikov in rezervistov, ne da bi bilo ugotovljeno, kdaj je te podatke posredoval, kar je pomembno, saj je že 5.12.1990 prenehal delati v službi, ki se je ukvarjala z vojnimi evidencami. Ker v tem primeru ne gre za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na Uredbo o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo. Tožnik smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Po proučitvi upravnih spisov, tožbenih navedb in izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka v ponovnem postopku ni upoštevala mnenja in pripomb, v sodbi z dne 11.5.1994. Upoštevajoč mnenje in pripombe navedene sodbe bi morala tožena stranka v ponovnem postopku popolno ugotoviti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze, ki utemeljeno kažejo na to, da bi tožnikova pridobitev državljanstva Republike Slovenije pomenila nevarnost za obrambo države, zlasti, katere podatke je tožnik posredoval varnostnim organom, v katerem obdobju ter ali je bil tožnik v okviru svojih delovnih obveznosti dolžan posredovati kake podatke varnostnim organom ter v obrazložitvi odločbe navesti ugotovljeno dejansko stanje in dokaze zanj. Pomanjkljivosti, navedenih v sodbi, tožena stranka ni odpravila. Tožena stranka je namreč, ne da bi v ponovnem postopku izvedla dokaze glede navedenih dejstev, ponovno zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva. Napačno je sklepanje tožene stranke, da že samo dejanje posredovanja pomembnih podatkov vojaško obveščevalni službi predstavlja nevarnost za varnost in obrambo države. Zgolj ugotovitev tožene stranke, da je tožnik posredoval podatke o vojnih razporedih rezervistov in nabornikov načelniku KOS in njegovemu referentu, po presoji sodišča ne more biti zadostna podlaga za sklepanje, da v obravnavanem primeru obstoje razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, zaradi katerih bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za varnost in obrambo države, ne da bi tožena stranka ugotovila, ali je tožnik pošiljal te podatke v okviru svojih rednih delovnih dolžnosti in v katerem obdobju. Zlasti zato, ker tožnik navaja, da je že 5.12.1990 prenehal z delom v službi, ki se je ukvarjala z vojnimi evidencami. Šele na podlagi teh bistvenih okoliščin bi tožena stranka lahko ugotovila, ali obstoje razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena navedenega zakona. Ti razlogi sicer v navedeni določbi niso določno opredeljeni, vendar merila za opredelitev teh razlogov določa Uredba o merilih za ugotavljanje določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94). Zato bo morala tožena stranka, glede na merila te uredbe, ugotoviti, ali obstoji razlog iz navedene zakonske določbe in kateri ter navesti konkretno merilo, ki je bilo podlaga za tako ugotovitev, pri čemer bo lahko uporabila le tista merila navedene uredbe, ki so v skladu z namenom določbe 3. odstavka 40. člena zakona. Dopolnitev 40. člena z novim 3. odstavkom je namreč zakonodajalec med drugim utemeljeval z dejstvom, da bo s tem podana možnost zavrniti državljanstvo posameznika glede na njegovo konkretno ravnanje med agresijo na Republiko Slovenijo.

Ker je tožena stranka ponovno zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva, ne da bi v skladu s sodbo tega sodišča dopolnila postopek, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano določbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list, RS, št.1/91-I in 45/I/94).