Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno ugotavljalo vzročno zvezo med ugotovljenimi oz. s strani izvedenca diagnosticiranimi poškodbami tožeče stranke in njenimi sedanjimi težavami. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je podana pravno relevantna vzročna zveza med škodnim dogodkom (padec) in nastalo škodo. V skladu z določbo 173. člena ZOR se šteje, da škoda izvira iz nevarne stvari, če ni nasprotnega dokaza, da ta ni bila vzrok nastanka škode, kar pa mora dokazati imetnik nevarne stvari. Tožena stranka bi torej morala (tudi glede škode po 15.7.1996) dokazati, da je le-ta nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanke ali koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (določilo drugega odstavka 177. člena ZOR). Le v primeru, da bi tožena stranka dokazala, da so podane okoliščine iz drugega odstavka 177. člena ZOR bi bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Dejstvo, da izvedenec ne more ugotoviti natančnega medicinskega vzroka za vse (sicer objektivno ugotovljene) oškodovankine težave pa nikakor ne more iti v breme tožeče stranke. Bistveno je le ali obstaja vzročna zveza med škodnim dogodkom (zdrs in padec na koleno) ter škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu razveljavi glede plačila 11.398.000,00 SIT (to je glede zahtevka za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter glede zahtevka za premoženjsko škodo zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem) ter glede odločitve o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 2.353.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov: -30.000,00 SIT za čas od 30.9.1995 do plačila; -30.000,00 SIT za čas od 9.1.1996 do plačila; -3.000,00 SIT za čas od 1.4.1996 do plačila; -40.000,00 SIT za čas od 28.6.1997 do plačila in 2.250.000,00 SIT za čas od 10.3.1999 do plačila. V presežku (glede razlike zahtevka za nepremoženjsko škodo, glede razlike zahtevka za tujo nego in pomoč, glede zahtevka zaradi izgube plače ter rentnega zahtevka, glede razlike zahtevka za povrnitev stroškov v zvezi z zdravljenjem ter v celoti glede povrnitve stroškov tretmaja kiropraktika) je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Zoper zavrnilni del takšne sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Pritožnica meni, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih, pa tudi sicer so si razlogi sodbe glede na izvedene dokaze (predvsem obe izvedenski mnenji) v nasprotju. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe ZPP/77, sa niti iz širše obrazložitve ni razvidno, katere dokaze je izvedlo. Iz obrazložitve sodbe tudi ni razvidno, zakaj pritožnica ni upravičena d bodoče škode. Sodišče prve stopnje pravno zmotno meni, da sedanje težave tožeče stranke niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pri ugotavljanju vzročne zveze po teoriji o adekvatni vzročnosti je treba izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene posledice. Pri odgovoru na vprašanje vzročne zveze pomagajo predvsem življenjske izkušnje s stališča povprečno izkušenega človeka. Sodišče prve stopnje elementov vzročne zveze ni ugotavljalo, ampak se je zadovoljilo zgolj z ozkim zaključkom, povzetim iz zaslišanja izvedenca dr. Stoka, da se tovrstne poškodbe praviloma popolnoma sanirajo in to v zelo kratkem času. Sodišče na podlagi tega zaključuje, da bi moralo biti pritožničino zdravljenje p rednem in normalnem teku stvari zaključeno najkasneje do 15.7.1996 (t je po drugem artroskopskem posegu), čeprav so objektivne posledice škodnega dogodka trajne narave. Iz obeh izvedenskih mnenj je razvidno da so pritožničine posledice v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Tudi iz zaslišanja dr. S. ni mogoče ugotoviti, da je prišlo do prekinitve vzročne zveze zaradi razlogov na strani tožeče stranke. Dr. S. je izrecno pojasnil, da za stanje nikakor ni mogoče kriviti pritožnice, iz izvedenskih mnenj pa tudi ni razvidno, da bi se v vzročno verigo vmešali drugi subjektivni razlogi. Dejstvo, ki je objektivno dokazano je, da je tožnica utrpela zvin desnega kolena, raztrganino zunanjega meniskusa desnega kolena ter raztrganino prednje križne vezi desnega kolena. Okoliščine, ki so po rednem teku stvari pripeljali do objektivno izkazanih posledic (atrofija mišic desnega stegna, šepanje omejena gibljivost v kolenskem sklepu in invalidnost med 30 in 40 % p seznamu telesnih okvar ZPIZ) so v naravni in logični povezavi z dogodkom. Čeprav je izvedenec dr. S. pojasnil, da primera kot je pritožničin še ni srečal in je izjemen, sta oba izvedenca soglasna, d je sedanje težave tožeče stranke mogoče pripisati izključno škodnemu dogodku kot vzroku, ki je prepeljal do posledic trajne narave. Takšne posledice opravičujejo tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ne glede na relativno dolgo časovno obdobje od poškodbe do trajnih posledic namreč obstaja kontinuiteta predvidljivih in medicinsko ne neobičajnih medsebojnih vzrokov. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno in brez jasnih razlogov zavrnilo rentni zahtevek (od 1.10.1997). Pritožnica potrebuj pri težjih opravilih v gospodinjstvu stalno pomoč, zato je rentni zahtevek utemeljen. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo odškodninski zahtevek zaradi izgube na zaslužku. Nerazumljivo je sklepanje sodišča da za pritožnico, ki je še slab mesec pred škodnim dogodkom delala, n gotovo, da bi se uspela zaposliti. Tožeča stranka je mlada in bi se v spornem obdobju nedvomno uspela zaposliti kot trgovka. Zgolj njeno zdravstveno stanje ji je onemogočalo pridobitev zaposlitve. Tudi stroški kiropraktika so bili potrebni. Tožnica je želela na kakršenkoli način spet normalno hoditi in se je kot vsak povprečen človek poslužila alternativne metode zdravljenja. Popolnoma napačno j sodišče prve stopnje odločilo tudi o stroških postopka. Glede na navedeno pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi zavrnilni del sodbe in stroškovni sklep ter v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V skladu z določbo prvega odstavka 359. člena ZPP/77 je bila pritožba vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. Uveljavljani pritožbeni razlog iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ni podan. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, le-ti so jasni in si niso med seboj v nasprotju; podano tudi ni nasprotje med tem kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe in med izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je izvedenski mnenji povzelo verodostojno, tako da ni nasprotja med razlogi sodbe ter obemi mnenji. Dejstvo, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni povzelo v postopku (na glavni obravnavi) sprejetih dokaznih sklepov, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Četrti odstavek 338. člena ZPP/77 sodišču prve stopnje nalaga le, da mora v obrazložitvi sodbe navesti dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Sodišče prve stopnje je oboje jasno in dovolj določno navedlo. Okoliščina, da dokaznega sklepa sodišče ni povzelo v obrazložitev sodbe ni vplivala, niti ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 pazi po uradni dolžnosti. Škodni dogodek v obravnavani zadevi je padec tožeče stranke na nezaščitenih mokrih tleh iz umetnega kamna v medprostoru prodajalne tožene stranke. Ob vstopu v prodajalno je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožeča stranka močno zdrsnila, potegnilo jo je naprej, z desnim kolenom je udarila v tla, z rokami pa se je oprijela, da ne bi udarila še z glavo. Pritožnica je po ugotovitvah sodišča prve stopnje utrpela zvin desnega kolena, raztrganino zunanjega meniskusa desnega kolena in raztegnitve oz. raztrganine prednje križne vezi desnega kolena. Sodišče prve stopnje je tla, pri katerih se nanos vode redno in sproti ne odstranjuje, niti se tla ne zaščitijo s predpražnikom ali tekačem, opredelilo kot nevarno stvar. Takšna opredelitev je pravilna in ni izpodbijana. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe 154., 173., 177., 195., 200. ter 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Na podlagi določbe 173. člena ZOR je tožeča stranka dolžna dokazati obstoj škode, tožena stranka pa se lahko razbremeni odgovornosti tako, da dokaže, da njena nevarna stvar ni bila vzrok za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo. Pritožnica v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe. Vendar glede zavrnitve višjega tožbenega zahtevka: -iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (za razliko med prisojenih 1.400.000,00 SIT in zahtevanih 5.000.000,00 SIT); -zaradi strahu (za razliko med prisojenih 700.000,00 SIT in zahtevanih 2.000.000,00 SIT); -zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti (za razliko med prisojenih 150.000,00 SIT in zahtevanih 3.000.000,00 SIT); -iz naslova odškodnine za tujo nego in pomoč (za razliko med prisojenih 30.000,00 SIT in zahtevanih 420.000,00 SIT); -iz naslova povrnitve stroškov za prevoze na terapijo (za razliko med prisojenih 3.000,00 SIT in zahtevanih 30.000,00 SIT) ne navaja nobenih pritožbenih razlogov. Tožeča stranka sodbe torej v tem delu ne izpodbija obrazloženo. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu opravilo le uradni preizkus izpodbijane sodbe v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77. Pri tem ugotavlja, da je bilo materialno pravo (predvsem določba 200. člena ZOR) v tem delu uporabljeno pravilno; že zgoraj pa je bilo pojasnjeno, da sodišče prv stopnje ni storilo nobene od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka. Kolikor pa se pritožbena navedba, da ni razvidno zakaj pritožnica ni upravičena do bodoče škode, nanaša na zgoraj naštete oblike nepremoženjske škode (prva in tretja alinea), pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje v prisojeni denarni odškodnini pravilno upoštevalo vse bolečine ter nevšečnosti v času zdravljenja, tudi ugotovljene trajne lahke bolečine pri hoji, ki lahko predstavljajo le bodoče bolečine. Tudi pri prisojeni odškodnini zaradi skaženosti je primerno upoštevan element trajnosti. Višja odškodnina iz tega naslova ne bi bila skladna z namenom odškodnine, k je v satisfakciji oškodovancu ter bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnine. Višji zahtevek i naslova bodoče škode bi bil v obravnavani zadevi lahko utemeljen le v okviru denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar pa bo natančneje obrazloženo v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je materialno pravo uporabilo pravilno tudi pri odločitvi o zavrnitvi rentnega zahtevka. Tožeča stranka je tak zahtevek (15.000,00 SIT mesečno od 1.10.1997 dalje) utemeljevala s potrebo po stalni tuji pomoči (pri težjih delih v gospodinjstvu...) ter zaradi zmanjšanja možnosti za njen nadaljnji razvoj in napredovanje. V skladu z določbo drugega odstavka 195. člena ZOR mora odgovorna oseba poškodovanemu plačevati določeno denarno rento, če le-ta zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek al so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni pojasnila v čem naj bi bile možnosti za njen nadaljnji razvoj in napredovanje zaradi škodnega dogodka uničene ali zmanjšane. V pritožbi neizpodbijano dejstvo, da je pritožnica od 1.10.1997 zaposlena kot trgovka (torej v poklicu za katerega je usposobljena), izključuje utemeljenost rentnega zahtevka zaradi izgube zaslužka zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa tudi pravilno ugotavlja, da tožničine potrebe niso tako povečane, da bi opravičevale prisojo denarne rente. Določene omejitve pri vsakdanjem življenju, gospodinjskih opravilih in v prostem času ne predstavljajo trajnega povečanja potreb v smislu določbe drugega odstavka 195. člena ZOR. Pritožbeno sodišče sprejema tudi razloge sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo stroškov kiropraktika (7.000,00 SIT). V skladu z določbo 190. člena ZOR sicer sodišče prisodi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane oškodovančev gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Kljub takšni določbi ter razumljivi želji pritožnice po okrevanju, torej po odpravi ali omilitvi škode in s tem povezanim obiskom pri kiropraktiku, pa je treba opozoriti, da vsakega zmanjšanja oškodovančevega premoženja ni mogoče opredeliti kot pravno priznano premoženjsko škodo. V skladu z določbo prvega odstavka 195. člena ZOR mora namreč povzročitelj škode oškodovancu povrniti le potrebne stroške v zvezi z zdravljenjem. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je sledilo oceni izvedenca, da alternativno zdravljenje pri pritožnici ni bilo niti koristno niti potrebno, pritožbeno sodišče nima pomislekov v oceno sodišča prve stopnje, da zahtevek za povrnitev stroškov kiropraktičnega zdravljenja ni utemeljen. Utemeljene pa so pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožeča stranka pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravno teorijo o adekvatni vzročnosti, ko je ugotovilo, da ne obstaja vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo, ki jo tožeča stranka trpi od 15.7.1996 dalje. Sodišče prve stopnje je iz izpovedi izvedenca dr. Stoka sicer pravilno povzelo, da v praksi tovrstnega primera še ni imel in da ne najde jasnega vzroka za tako hude težave tožnice. Ob takšni izpovedi pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotavljalo vzročno zvezo med ugotovljenimi oz. s strani izvedenca diagnosticiranimi poškodbami tožeče stranke in njenimi sedanjimi težavami. Sodišče bi moralo ugotoviti ali je podana pravno relevantna vzročna zveza med škodnim dogodkom (padec) in nastalo škodo. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno se v skladu z določbo 173. člena ZOR šteje, da škoda izvira iz nevarne stvari, če ni nasprotnega dokaza, da ta ni bila vzrok nastanka škode, kar pa mora dokazati imetnik nevarne stvari. Tožena stranka bi torej morala (tudi glede škode po 15.7.1996) dokazati, da je le-ta nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanke ali koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (določilo drugega odstavka 177. člena ZOR). Le v primeru, da bi tožena stranka dokazala, da so podane okoliščine iz drugega odstavka 177. člena ZOR bi bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Dejstvo, da izvedenec ne more ugotoviti natančnega medicinskega vzrok za vse (sicer objektivno ugotovljene) oškodovankine težave pa nikakor ne more iti v breme tožeče stranke. Bistveno je le ali obstaja vzročn zveza med škodnim dogodkom (zdrs in padec na koleno) ter škodo. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo. Ob pravilni razlagi teorije o adekvatni vzročnosti je treba kot vzroke, za katere stranka odgovarja, obravnavati tiste vzroke, ki niso nenormalni. V poštev pa pridejo le tiste posledice, ki niso čisto zunaj tega, kar se po življenjski izkušnji šteje kot možna posledica kakšnega dogodka. Kaj se šteje za normalno je treba presojati ne le glede na vzrok, ampak tudi glede na posledico (natančneje Cigoj, Teorija obligacij). V skladu z zgoraj opisanimi izhodišči bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti ali obstaja pravno relevantna vzročna zveza med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo. Nato bo moralo ugotoviti v kakšni meri so pritožničine življenjske aktivnosti zmanjšanje in kakšne duševne bolečine zaradi tega trpi ter ob uporabi določbe 200. člena ZOR odločiti o tožbenem zahtevku za plačilo denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Utemeljene pa so tudi pritožbene navedbe v zvezi s tožbenim zahtevkom za povračilo zaslužka, izgubljenega zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. V tem delu je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo nepopolno. Zaključek sodišča prve stopnje, da pritožnica ni dokazala, da bi v kritičnem obdobju uspela dobiti zaposlitev, ker se je zaposlila šele 1.10.1997 (torej 15 mesecev po stabilizaciji zdravstvenega stanja) in ker je bila v zadnjih petih letih pred škodnim dogodkom zaposlena le 22 mesecev, ni prepričljiv. Od leta 1981, ko je pritožnica zaključila šolanje je ves čas delala - res z občasnimi prekinitvami. Tudi po škodnem dogodku si je našla zaposlitev. Ob takšnih ugotovitvah je zaključek sodišča prve stopnje, da pritožnica v celotnem kritičnem obdobju ne bi bila zaposlena, prenagljen. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi ugodilo. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku (z zaslišanjem tožeče stranke in izvedbo morebitnih drugih dokazov) ugotovi ali je tožnica v obdobju po izgubi službe (1.7.1995) in pred škodnim dogodkom iskala zaposlitev ali delo ter po potrebi ugotovi, kaj je bil razlog, da tožnica v določenih obdobjih od leta 1981 ni bila zaposlena. Nato naj sodišče prve stopnje o tem delu zahtevka ponovno odloči. Razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka je posledica delne razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi četrtega in tretjega odstavka 166. člena ZPP/77. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/99, z dne 15.4.1999) je bilo postopek na drugi stopnji treba nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS 55/92).