Jedro

Stranka mora v sporu majhne vrednosti predlagati izvedbo naroka izrecno in ni mogoče šteti, da predlaganje ustnih dokazov pomeni zahtevo za izvedbo naroka Ker toženka svojemu trditvenemu bremenu glede dejstev, s katerimi bi lahko izpodbila utemeljenost tožničinega zahtevka, ni zadostila, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvajanje dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 140491/2010 z dne 11. 10. 2010 v 1. in 3. točki izreka.

2. Toženka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Stroškov s pritožbo ne priglaša. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodna praksa in teorija (2) sta enotni, da mora stranka v sporu majhne vrednosti predlagati izvedbo naroka izrecno in da ni mogoče šteti, da predlaganje ustnih dokazov pomeni zahtevo za izvedbo naroka. Sklicevanje toženke, da je v postopku predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje izvesti narok, zato ne more utemeljiti kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Prav tako ni mogoče slediti očitku obstoja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki omogočajo materialnopravni preizkus izpodbijane odločitve: tožnica je toženki prodala gorivo, za kar ji je na podlagi sklenjene Pogodbe o uporabi plačilne kartice izstavila račune, toženka pa jih ni plačala. Gre za dejstva, ki utemeljujejo zaključek o obstoju prodajne pogodbe med strankama, katere predmet je bilo gorivo. Na podlagi prodajne pogodbe pa je kupec dolžan plačati prodajalcu, tj. v konkretnem primeru tožnici, dogovorjeno kupnino (435. in 496. člen Obligacijskega zakonika - OZ). (3) Ker tega toženka ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku tožnice za plačilo.

7. Ugovarjanje toženke, da bi njen zastopnik tekom zaslišanja lahko pojasnil, ali je toženka plačala vse račune in ali se računi ujemajo z dejansko natočenim gorivom, pa zanemarja temeljno procesno dolžnost strank iz 7. in 212. člena ZPP. Vsaka stranka mora zatrjevati dejstva, s katerimi utemeljuje svoje zahtevke oziroma ugovore in za takšna dejstva predlagati dokaze. Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena pa pomanjkanja trditvene podlage ne more sanirati v dokaznem postopku. Le-ta se namreč izvaja zgolj zaradi ugotavljanja ali bolje povedano preverjanja resničnosti zatrjevanih dejstev, ne pa z namenom, da se stranki na takšen način šele seznanita s pravno odločilnimi dejstvi. Ker toženka svojemu trditvenemu bremenu glede dejstev, s katerimi bi lahko izpodbila utemeljenost tožničinega zahtevka, ni zadostila, je sodišče prve stopnje posledično pravilno zavrnilo izvajanje dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženke in zahtevku ugodilo.

8. Glede na očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje dejstva, ki sodijo v trditveno breme toženke, obrazložiti v izpodbijani sodbi, pa velja poudariti, da je v pravdnem postopku glede zbiranja najpomembnejšega dela procesnega gradiva, tj. glede trditev o dejstvih in glede dokazov, uveljavljeno razpravno načelo, zato sodišče druge stopnje ne more po uradni dolžnosti ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso zatrdile, niti izvesti dokaza, ki ga nobena izmed strank ni predlagala. (4) Navedbi, da toženki niso bila znana splošna pravila uporabe plačilnih kartic, na katera se med drugim sklicuje sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi, ter da toženka takšnih splošnih pogojev s strani tožnice ni prejela, pa predstavljata pritožbeno novoto, ki je toženka v pritožbi ne opraviči, zato je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

9. Končno je neutemeljeno tudi pritožbeno ugovarjanje, da tožnica ni aktivno legitimirana za vtoževanje obravnavanega zahtevka, ker je tekom postopka spremenila svojo firmo. Navedeno namreč ne vpliva na njeno pravno identiteto, zato za razsojo v zadevi ni bistveno.

10. Ker torej v pritožbi uveljavljani in po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženka stroškov v postopku s pritožbo ni priglasila,(5) zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo. Tožnici, ki je priglasila stroške z odgovorom na pritožbo, pa le-teh ni priznalo, ker glede na vsebino odgovora niso bili potrebni za odločitev o pritožbi (155. člen ZPP).

12. O pritožbi je v skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Glej N. Betetto, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 722. (3) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(4) Glej L. Ude, Civilno procesno pravo, Ljubljana 2002, str. 112, J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana, 1961, str. 63, S. Triva, V. Belajec, M. Dika, Gradjansko procesno pravo; Zagreb, 1986, str. 140. (5) V pritožbi je sicer predlagala odločitev o pritožbenih stroških, vendar teh po temelju in po višini ni konkretizirano priglasila. Na uvodni strani pritožbe je zgolj navedla, da je „taksa plačana - potrdilo v spisu“, kar pa glede na enotno stališče pravne teorije in sodne prakse ni zadostno za odločanje o stroških kot stranski terjatvi v postopku. Zahteva za povrnitev stroškov mora biti opredeljena. Temu standardu torej ni zadoščeno, če stranka samo navede, da zahteva povrnitev vseh stroškov, ki ji pripadajo (čeprav jih je mogoče ugotoviti na podlagi vpisa), temveč je dolžna specificirati opravljena dejanja in zneske, ki jih zanje zahteva. V primeru sodne takse bi morala tako jasno navesti vsaj, da zahteva povrnitev sodne takse za postopek s pritožbo, četudi ne bi opredelila njene višine v denarnem znesku. Primerjaj N. Betetto, Pravdni postopek: zakon s komentarjem (2. knjiga), GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 56 in 57.