Jedro

Pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in torej do I. kategorije invalidnosti, zato tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 9. 3. 2011 in z dne 4. 10. 2010 ter da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 11. 5. 2010 dalje in se ji odmeri pokojnina ter tožencu naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da pripomb na izvedensko mnenje ni dala, ker do 2. 10. 2013 ni imela na razpolago vse svoje medicinske dokumentacije. Navedenega dne je pri svojem osebnem zdravniku dobila medicinsko dokumentacijo in je prepričana, da invalidske komisije in izvedenec niso upoštevali vseh izvidov, predvsem pa ne izvidov dr. A.A. z dne 20. 10. 2008 in z dne 12. 1. 2009. V izvidu z dne 20. 10. 2008 psihiater opisuje njeno psihopatsko stanje kot kronično in neozdravljivo. Nadalje ugotavlja, da z medikamenti ne bo doseženo bistveno izboljšanje in da je to pripisati njeni primarni osebnostni strukturi. Doseže se lahko le pomiritev in zmanjšanje psihičnih težav. Ugotovil je, da poleg tega, da ne zmore nobenega pridobitnega dela, tudi ni sposobna za nobeno prekvalifikacijo in je zaradi tega menil, da je indicirana IK. Tega izvida ni upoštevala ne invalidska komisija in tudi ne izvedenec. Slednji je zgolj samo povzel izvide, ki so bili uporabljeni pri invalidski komisiji. Med dokumenti osebnega zdravnika je tudi izvid z dne 20. 10. 2008. Smiselno enake ugotovitve pa sledijo tudi iz psihiatričnega izvida istega zdravnika z dne 12. 1. 2009, ko ugotavlja, da se počuti dela nezmožno in da je invalidski postopek v teku. Meni, da medicinska dokumentacija ugotavlja, da boleha za kronično poglobljeno depresijo, opredeljeno kot kronično psihopatološko stanje, ki je z medikamentozno terapijo neozdravljivo. Glede na takšno medicinsko dokumentacijo sodišče ne bi smelo slediti ugotovitvam izvedencev invalidske komisije, izvedensko mnenje izvedenca dr. B.B. pa bi moralo dopolniti. Ker to ni bilo storjeno, je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Iz opisanega sledi, da tudi niso bili upoštevani vsi izvidi, ki jih je predložil osebni zdravnik in prav opisana izvida sta v zadevi bistvenega pomena. Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Dodatno navaja, da je bila v času poletnih mesecev 2013 po navodilih svojih zdravnikov, odsotna. Tako je lahko šele 2. 10. 2013 preverila, da so se njeni izvidi nahajali v njenem zdravstvenem kartonu. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne navaja.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 9. 3. 2011 ter prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 4. 10. 2010 in ugotavljalo, ali je pri tožnici prišlo do zmanjšanja oziroma do izgube delovne zmožnosti v smislu določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) konkretno določb 60. člena 1. in 3. alinee 2. odstavka.

V ta namen je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 243. člena ZPP pridobilo izvedensko mnenje specialista medicine dela, prometa in športa, to je specialista, ki je pristojen za ocenjevanje delovne zmožnosti in torej tudi eventuelni obstoj I. kategorije invalidnosti.

Izvedenec je po pregledu celotne medicinske in druge dokumentacije ter po osebnem pregledu tožnice menil, da pri njej do dokončne odločbe, to je do 9. 3. 2011 še ni prišlo do trajne izgube delovne zmožnosti in poudaril, da o kategoriji invalidnosti tudi zaradi nedokončanega procesa medicinske rehabilitacije in delovne rehabilitacije ne more govoriti. Dodatno je na podlagi podatkov iz zdravstvenega kartona za obdobje od leta 2003 do leta 2012 ugotovil, da ni podatka o koriščenju bolniškega staleža in da zato tudi na tej podlagi, torej na podlagi ocene začasne delovne nezmožnosti ter odsotnosti z dela zaradi bolezni, ne more oceniti tožničine delovne zmožnosti. Na osebnem pregledu in razgovoru opravljenem dne 30. 5. 2013 pa je ugotovil, da pri tožnici funkcijska izvedbena zmogljivost gibalnega aparata ustreza zahtevam dela prodajalke.

Izvedenec je v mnenju povzel medicinsko dokumentacijo in ugotovitve specialistov na posameznih kontrolah iz celotnega obdobja ter izrecno poudaril, da je pregledal specialistične izvide predložene v zdravstvenem kartonu iz obdobja pred 9. 3. 2011, da pa jih posebej ne navaja, saj gre za dokumentacijo, ki jo je povzel že specialist medicine dela, prometa in športa v C. 18. 10. 2011. Povzel pa je relevantne podatke potrebne za izvedeniško mnenje in sicer psihiatrične izvide ter obiske pri osebnem zdravniku ter ugotovil, da razen predpisovanja zdravil, drugih podatkov o zdravljenju bolezni ali poškodb v kartoteki ni.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z izvedencem razčistilo vsa sporna dejstva in vprašanja, ki se nanašajo na vprašanje tožničine delovne zmožnosti, izrecno o tem, ali je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in torej do I. kategorije invalidnosti. Na podano izvedensko mnenje tožnica tudi ni dala nobenih pripomb. Zato je pavšalni in brez podlage očitek pritožbe, da bi izvedensko mnenje sodišče moralo dopolniti. V pritožbi tožnica tudi ne navaja konkretnih razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno izvedensko mnenje dopolniti. Prav tako je neutemeljen očitek pritožbe, da izvedenec in pred tem invalidski komisiji, niso upoštevali vse dokumentacije, predvsem pa ne izvidov psihiatra z dne 20. 10. 2008 in z dne 12. 1. 2009. Izvid z dne 12. 1. 2009, ki ga je k predlogu za oceno tožničine delovne nezmožnosti v predsodnem postopku predložila osebna zdravnica tako, da je bil na razpolago med dokumentacijo v postopku za oceno njene delovne zmožnosti pred obema invalidskima komisijama, prav tako pa pri izvedencu. Kot izhaja iz citiranega izvida, vsebuje le anamnestične podatke, vključno z navedbo, da se bolnica ne počuti dela zmožno. Za ostalo dokumentacijo pa je izvedenec izrecno poudaril, da jo je pregledal, le da jo posebej ne navaja. Torej, če je bil med dokumentacijo v zdravstvenem kartonu tudi izvid z dne 20. 10. 2008, je pregledal tudi ta izvid. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da gre za pritožbene navedbe v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno na podlagi izvedenskega mnenja. Slednje je bilo vročeno tožničinemu pooblaščencu 20. 6. 2013, s pozivom sodišča skladno z 286.a členom ZPP, da morebitne pripombe na izvedensko mnenje poda v roku 15 dni. Vloge in listine, posredovane na poziv sodišča, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, se upoštevajo le, če stranka izkaže za verjetno, da jih predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti ali če njena dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (5. odstavek 286.a člena ZPP). Tožnica oziroma njen pooblaščenec v postavljenem roku niti kasneje, do glavne obravnave dne 26. 9. 2013, ni posredovala nobenih pripomb. Šele 2. 10. 2013 je tožnica navedla, da se z izvedenskim mnenjem ne strinja in se pri tem sklicevala na izvida z dne 20. 10. 2008 in z dne 12. 1. 2009. Takšne pripombe na izvedensko mnenje pa so bile nedvomno podane po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, tožnica pa tudi ni navedla, da pripomb predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti. To navaja šele v pritožbi in sicer, da do 2. 10. 2013 ni imela na razpolago vse svoje medicinske dokumentacije in da jo je tega dne, torej 2. 10. 2013 dobila pri svojem osebnem zdravniku. To pa so razlogi, zaradi katerih tožnica ni dala pripomb na izvedensko mnenje, ki izvirajo iz njene sfere in ni mogoče govoriti, da ne gre za njeno krivdo. Zato pritožbene navedbe glede dejanskega stanja v zvezi z izvedenskim mnenjem, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto po 337. členu ZPP. S takimi navedbami je tožnica prekludirana na podlagi 5. odstavka 286.a člena ZPP. Če so ugovori dejanske narave, kot prepozni in nedopustni že v postopku pred sodiščem prve stopnje, to še toliko bolj velja za postopek pred pritožbenim sodiščem.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca, saj tožnica na mnenje ni imela nobenih pripomb in se je torej z njim strinjala, samo mnenje pa tudi ni v nasprotju z medicinsko in drugo dokumentacijo. V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti in posledično utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Obenem je glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.