Jedro

V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja pravico do pravnega varstva v zvezi z ugotovitvijo razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Predmet odločanje v tem sporu je torej vprašanje prenehanja delovnega razmerja, kar je po presoji sodišča glede na naravo spora uvrstiti med individualne delavne spore.

Izrek

I. Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu sodišču v Mariboru, Zunanjemu oddelku v Murski Soboti.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ odločil, da v postopku enostranskega prenehanja delovnega razmerja tožniku odpoveduje delovno razmerje iz razlogov po 1. allinei tretjega odstavka 88. člena Zakona o obrambi (ZObr) v povezavi z 99a. členom istega zakona ter oceno zdravstvene sposobnosti za opravljanje vojaške službe z dne 30. 9. 2014. V obrazložitvi sklepa navaja, da iz ocene zdravstvene sposobnosti izhaja, da tožnik ni več sposoben opravljati vojaške službe, s tem pa ne izpolnjuje več pogoja iz 1. alinee 88. člena ZObr.

Z odločbo z dne 7. 1. 2015 je drugostopenjski organ ugovor tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljen.

Tožnik s tožbo izpodbija odločbo o odpovedi delovnega razmerja na podlagi 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega predpisa ter kršitve pravil postopka. Ne strinja se z oceno zdravniške komisije, za katero tudi meni, da ni dokončen dokument glede njegovega zdravstvenega stanja, saj ima pravico pridobiti drugo strokovno mnenje. Zaključek tožene stranke, da vojaško službo lahko opravlja samo oseba, ki je sposobna nosit orožje, nima podlage v ZObr. V vojski obstaja vrsta delovnih zadolžitev, kjer nošenje orožja ni pogoj. Po njegovem mnenju bi zato morala tožena stranka preveriti možnost zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu, saj iz zdravniškega spričevala izhaja, da lahko dela 8 ur v dnevni izmeni. V postopku pa je tudi prišlo do kršitev njegovih ustavnih pravic in sicer iz 14. člena Ustave RS, ki določa enakost pred zakonom, kakor tudi 2. člena Ustave. Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke z dne 7. 1. 2015 odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Upravno sodišče ni pristojno za odločanje v tej zadevi.

Tožnik v obravnavani zadevi nesporno uveljavlja določene pravice iz delovnega razmerja, ker se njegov zahtevek nanaša na izrečeno odpoved delovnega razmerja v Slovenski vojski.

Tožnik je kot pripadnik Slovenske vojske javni uslužbenec. Po določbi tretjega odstavka 22. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) so lahko posamezna vprašanja za pripadnike Slovenske vojske z zakonom drugače urejena, kot so urejena v tem zakonu, če je to potrebno zaradi specifične narave njihovih nalog oziroma za izvrševanje posebnih dolžnosti in pooblastil. V skladu z navedeno določbo ZObr v 100a. členu na specifičen način ureja postopek uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja na obrambnem področju. Tako v v prvem odstavku določa, kdo je na prvi stopnji pristojen za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja. Ugovorni postopek je urejen v drugem do sedmem odstavku 100a. člena. Za odločanje o tem pravnem sredstvu je pristojen minister, ki mora odločiti s pisnim aktom, ki mora imeti obrazložitev in pravni pouk (šesti odstavek). Za določanje rokov, vročanje, dopolnitev vlog in druga vprašanja se v teh postopkih smiselno uporabljajo predpisi, ki določajo postopek pred delovnim sodiščem (sedmi odstavek 100a. člena ZObr). Če delavec ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru ali če minister ali pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora, lahko delavec v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču (osmi odstavek).

V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja pravico do pravnega varstva v zvezi z ugotovitvijo razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Predmet odločanje v tem sporu je torej vprašanje prenehanja delovnega razmerja, kar pa je po presoji sodišča glede na naravo spora uvrstiti med individualne delavne spore, kar pomeni stvarno pristojnost delovnega sodišča po točki a) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). V navedeni določbi je določeno, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja. Glede na navedeno je v tej zadevi pristojno sodišče iz osmega odstavka 100a. člena ZObr delovno in ne upravno sodišče. Po vsem navedenem sodišče ugotavlja, da v tej zadevi ni stvarno pristojno, zato je na podlagi 19. člena in prvega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti tega sklepa odstopi stvarno in krajevnemu pristojnemu sodišču, to je Delovnemu sodišču v Mariboru, Zunanjemu oddelku v Murski Soboti.