Jedro

Če se solastnik (enako velja za skupnega lastnika) odpove souporabi skupne nepremičnine, do plačila uporabnine ni upravičen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo in sklepom z dne 14.1.2015 je sodišče prve stopnje (I. točka izreka) zaradi umika tožbe za plačilo uporabnine za obdobje od 1. 7. 2008 do 30. 11. 2012 v višini po 200,00 EUR mesečno (to je za znesek 10.600,00 EUR z zahtevanimi obrestmi) postopek v tem delu ustavilo, (II. točka izreka) dovolilo objektivno spremembo tožbe, s katero tožnik zahteva plačilo uporabnine za obdobje od 1. 12. 2012 do 31. 1. 2014 po 200,00 EUR mesečno (to je za plačilo zneska 2.800,00 EUR z zahtevanimi obrestmi), (III. točka izreka) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 13.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 10.600,00 EUR za čas od 12. 11. 2012 do dne plačila, od zneska 2.800,00 EUR pa za čas od 14. 1. 2015 do dne plačila, ter (IV. točka izreka) tožniku naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v znesku 1.297,95 EUR.

2. Zoper sodbo (in sicer III. ter IV. točko izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi (s stroškovno posledico), podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in na tej podlagi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik se je sicer izselil iz sporne nepremičnine, vendar tega ni storil prostovoljno in se ob izselitvi tudi ni odpovedal svojim lastninskim upravičenjem, s tem pa tudi ne pravici zahtevati uporabnino. Navedeno izhaja tako iz njegovih navedb kot tudi izpovedbe. Nesporno je namreč, da je tožnik ohranil stalno prebivališče na naslovu sporne nepremičnine in da je za to nepremičnino plačeval nastale stroške kot tudi dajatve. Poleg tega je bil ob izselitvi iz nepremičnine njen lastnik do celote in je toženka šele tekom pravde na njej pridobila lastninsko pravico do ½, do česar se sodišče ni opredelilo. Ob upoštevanju navedenega je sodišče neutemeljeno v celoti sledilo izpovedbi toženke, ki je zanikala izpovedbo tožnika, da ji ni nikoli dovolil brezplačne uporabe nepremičnine in da je od nje zahteval, da sme tudi sam uporabljati predmetno nepremičnino. Takšno postopanje sodišča je tudi nelogično in neživljenjsko, saj je povsem jasno, da se nekdo, ki je lastnik nepremičnine do celote, ob izselitvi ne odreče svojim lastninskim upravičenjem in ne dopusti drugemu, s katerim je v stalnih sporih, brezplačnega bivanja v nepremičnini, sploh če to izrecno prereka v svojih vlogah in v svoji izpovedbi. Sodišče sicer ni pojasnilo, zakaj je verjelo izključno izpovedbi toženke in ne tožniku, posebej še v luči njene že izkazane neverodostojnosti (podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Sama odselitev, četudi bi bila prostovoljna, v tej zadevi sicer niti ni ključna. Lastnik namreč lahko s svojo stvarjo prosto razpolaga, kar pomeni, da jo lahko tudi (začasno) opusti. V smislu zahtevkov na uporabnino mu ni moč šteti v škodo, da je posest (in sicer izključno zaradi ravnanja toženke) začasno izgubil. Če nekdo iz nepremičnine odide, to še ne pomeni, da drugemu dopusti njeno brezplačno rabo. Ker je tožnik izpovedal, da toženki ni dovolil brezplačne rabe sporne nepremičnine, je bila slednja ves čas slaboverna. Zaradi nevzdržnosti zakonske zveze in stalnih sporov med pravdnima strankama je življenjsko logično in razumljivo, da se je iz nepremičnine izselil. Vendar pa posesti ni opustil, saj je tudi v nadaljevanju še prihajal na nepremičnino. Njegovo ravnanje je bilo skladno z načelom mirnega reševanja sporov, toženka pa je s tem, ko je na vhodnih vratih nepremičnine zamenjala ključavnico (nato pa mu dostop do celotne nepremičnine celo prepovedala), ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Izpovedal je, da si je toženka nepremičnino prisvojila brez njegovega soglasja in da ga je v uporabi nepremičnine omejila v nasprotju z njegovo voljo. Šele 7. 2. 2014, ko se je iz nepremičnine izselila, mu je izročila ključe. Ob tem pa mu v nadaljevanju ni pustila oddati hiše v najem in se je še naprej obnašala tako, kot da je cela hiša njena. Takšna izkazana samovolja toženke ni dopustna in je sodišče s tem, ko je zahtevek zavrnilo, ne bi smelo dopustiti. Tožnik ni nikoli privolil v nezmožnost uporabe obravnavane nepremičnine, ki jo je toženka povzročila s samovoljno menjavo ključavnice. Ob tem ne gre spregledati neverodostojnosti toženke, ki je zatrjevala, da uporabe in dostopa do sporne nepremičnine tožniku ni prepovedovala, kar pa je očitno neresnično, saj je zamenjala ključavnico. V zvezi s tem, katero ključavnico je toženka zamenjala, je slednja različno izpovedala, kar je sodišče ugotovilo in njeno izpovedbo v tem delu pravilno štelo za neverodostojno. Izpovedba toženke je bila tudi sicer nekonsistentna oziroma se je glede ključnih zadev sprenevedala, zaradi česar sodišče ne bi smelo nekritično verjeti njeni izpovedbi, da tožnik od nje ni zahteval uporabnine. Toženka je ves čas iskala različne načine, kako bi lahko opravičila svoje protipravno brezplačno bivanje v nepremičnini. Slednja bi morala tožniku takoj, ko je zamenjala ključavnico, izročiti nove ključe in mu s tem omogočiti nadaljnjo souporabo nepremičnine, kar izhaja tudi iz odločbe VSK Cp 687/2007, do katere se sodišče ni opredelilo. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da je tožnik prostovoljno opustil posest ključev stranskih vrat in garaže. Dejstvo, da je ključe stranskih in garažnih vrat pustil v nepremičnini, v katero je imel dostop čez vhodna vrata, še ne pomeni, da je posest teh ključev opustil, saj je do njih lahko kadarkoli prišel. Upoštevaje navedeno mu ni moč šteti v škodo, da je imel preostale ključe v sporni nepremičnini, pri čemer je toženka prav tako povedala, da tudi sama nikoli ni nosila s seboj ključev stranskih vrat. Ker je imel torej tožnik do junija 2008 ves čas možnost uporabljati nepremičnino in jo je tudi uporabljal, kasneje pa te možnosti po krivdi toženke ni imel več, mu gre uporabnina za čas od vključno julija 2008 do januarja 2014. V vsakem primeru pa mu gre od vložitve tožbe, saj odtlej dalje toženka ni več mogla šteti, da mu lahko omejuje vstop v nepremičnino, zaradi česar bi mu morala najmanj tedaj (če bi se hotela izogniti plačilu uporabnine) izročiti ključe. Posledično je zmotna tudi odločitev o stroških. Stroškovna odločitev je napačna tudi iz razloga, ker sodišče ni upoštevalo, da je tožnik spremenil tožbo tako, da je zahtevek glede na prvotno vrednost zmanjšal na polovico. Zato bi moralo stroške odmeriti ob upoštevanju, da znaša vrednost spora 13.400,00 EUR. V vsakem primeru bi bilo treba smiselno uporabiti 158. člen ZPP, saj je tožnik tožbeni zahtevek utesnil takoj, ko se je izkazalo, da ni lastnik nepremičnine do celote. Poleg bi moralo sodišče v vsakem primeru nagrado za narok priznati ob upoštevanju znižane vrednosti spora.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Skladno s 190. členom OZ(1) mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi. Predpostavka obogatitvenega zahtevka je torej tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. To prikrajšanje mora biti konkretno in realno, pri čemer prikrajšani vanj ne sme privoliti. Če se solastnik (enako velja za skupnega lastnika)(2) odpove souporabi nepremičnine, do plačila uporabnine ni upravičen.(3) Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je za odločitev o upravičenosti tožnika do uporabnine ključno, kaj je bil dejanski razlog, da je zapustil nepremičnino (stanovanjsko hišo), ki je skupno premoženje pravdnih strank. Na podlagi izvedenih dokazov pa je pravilno zaključilo, da se je tožnik souporabi skupne nepremičnine prostovoljno odpovedal in da se torej iz skupne stanovanjske hiše ni izselil, ker bi bil v to prisiljen. Opore za navedeni zaključek sodišče prve stopnje ni imelo zgolj v izpovedbi toženke, ki naj bi bila po mnenju pritožnika neverodostojna, temveč tudi v izpovedbi samega tožnika. Ker je iz izpovedb obeh izhajalo, da je tožnik ob izselitvi odpeljal stroje, ki jih je potreboval za opravljanje svoje dejavnosti, da se ni odselil, ker bi bili med pravdnima strankama kakšni hudi konflikti ali fizično obračunavanje, da so bila med pravdnima strankama le običajna nesoglasja ter da tožnik ob izselitvi od toženke ni zahteval plačila uporabnine, (vse) to zadošča za zaključek, da je bila njegova izselitev prostovoljna. Tožnik v pritožbi sicer trdi, da se ob izselitvi ni odpovedal svojim lastninskim upravičenjem in tudi ne pravici zahtevati uporabnino, kar naj bi potrjevalo več okoliščin (med drugim, da je ohranil stalno prebivališče na naslovu skupne nepremičnine, da je plačeval za to nepremičnino stroške kot tudi dajatve ter da je bil ob izselitvi izključni lastnik sporne nepremičnine do celote.)(4) Vendar po presoji pritožbenega sodišča vse navedeno za odločitev v tej pravdi ni relevantno, kot tudi ne, ali je tožnik dovolil toženki brezplačno uporabo skupne stanovanjske hiše. Čim se eden od solastnikov oziroma skupnih lastnikov odpove uporabi solastne oziroma skupne stvari, do plačila uporabnine ni upravičen. Drugačno stališče bi bilo namreč v nasprotju z vsebino solastninske pravice oziroma skupne lastnine. Pomenilo bi, da bi eden od solastnikov oziroma skupnih lastnikov z opustitvijo uporabe solastne oziroma skupne stvari ostalim solastnikom oziroma skupnim lastnikom onemogočil uporabo te stvari. Če bi jo namreč ti še naprej uporabljali, bi zato, ker bi to počeli brez tistega, ki je z uporabo prostovoljno prenehal, morali bodisi plačati uporabnino, bodisi sami prenehati z uporabo.(5)

6. V konkretnem primeru se je tožnik (kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje) po izselitvi iz skupne stanovanjske hiše decembra 2007 sicer vanjo (vse do julija 2008) občasno še vračal. Vendar pa po tem, ko je ta na glavnih vhodnih vratih skupne stanovanjske hiše zamenjala ključavnico, toženke ni pozival na izročitev ključa nove ključavnice oziroma ni naredil nič v smeri, da bi ponovno pridobil možnost uporabe skupne stanovanjske hiše. Ker je imelo sodišče prve stopnje tudi za navedeni dejanski zaključek podlago v izpovedbi obeh pravdnih strank, pritožbeno sodišče vanj nima pomislekov. Glede na takšno stanje stvari pa dejstvo, da je toženka z zamenjavo ključavnice tožniku preprečila vstop v hišo, samo za sebe ni bistveno. Skladno s sodno prakso so namreč v primeru, ko se tožnik iz skupnega stanovanja prostovoljno izseli, njegova lastninska upravičenja omejena tudi s pravico toženke do zasebnosti, zaradi česar (kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje) preprečitev dostopa do stanovanjske hiše (zaradi zamenjave ključavnice julija 2008) ne more predstavljati protipravnega omejevanja tožnikove pravice do uporabe. Takšna preprečitev bi lahko predstavljala kršitev tožnikove pravice do uporabe le, če bi si slednji prizadeval, da ponovno pridobi možnost uporabe obravnavane stanovanjske hiše, a je zaradi ravnanje toženke ne bi mogel pridobiti,(6) česar pa tožnik (kot že navedeno) ni dokazal. Tožnik v pritožbi v tej zvezi opozarja, da sta bili pravdni stranki v kritičnem obdobju v razveznem postopku in da je bila njuna zakonska zveza nevzdržna, zaradi česar nista mogli več živeti skupaj. Vendar s temi navedbami ne more uspeti. Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da nesoglasja med tožnikom in toženko niso bila neobičajna, medtem ko običajna nesoglasja, četudi pripeljejo do razveze zakonske zveze, ne morejo sama po sebi predstavljati razloga za opustitev rabe skupne nepremičnine. Ker si torej tožnik, ki se je iz stanovanjske hiše prostovoljno izselil, od julija 2008 dalje,(7) ko je toženka zamenjala ključavnico na vhodnih vratih, ni prizadeval, da ponovno pridobi možnost uporabe obravnavane stanovanjske hiše, je (glede na predhodno predstavljeno materialnopravno stališče) za odločitev v tej pravdi dejstvo, da je najkasneje od vložitve tožbe zahteval plačilo uporabnine od toženke, nerelevantno. Iz istega razloga tudi ni odločilno, na kakšen način je toženka uporabljala obravnavano stanovanjsko hišo po tem, ko se je tožnik iz nje izselil, da je vanjo vlagala brez njegovega soglasja, kot tudi ne, ali je tožnik opustil posest ključev stranskih vhodnih vrat in ključev garaže prostovoljno (ali ne).

7. Drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do odločbe VSK Cp 687/2007, iz katere naj bi izhajalo, da je bila izključno obveznost toženke, da tožniku izroči nove ključe. Se je pa do te odločbe (na katero se je skliceval tožnik) opredelilo posredno s tem, ko se je sklicevalo na drugačna naziranja Vrhovnega sodišča RS, ki skrbi za enotno sodno prakso.

8. Ker sta tožnik in toženka (kot izhaja že iz predhodne obrazložitve) glede bistvenih okoliščin izpovedala skladno (kar je sodišče prve stopnje tudi v zadostni meri obrazložilo), tožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je bila izpovedba toženke neverodostojna (ker naj bi izpovedovala nekonsistentno oziroma se sprenevedala). Zato v zvezi s tem očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP(8) ni podana.

9. Pravilna pa je tudi odločitev o pravdnih stroških. Ker tožnik v tej pravdi ni uspel, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP pravilno odločilo, da je dolžan toženki v celoti povrniti njene pravdne stroške. Ob tem upravičeno ni upoštevalo določbe 158. člena ZPP, na katero se sklicuje pritožnik, saj slednji tožbe ni delno umaknil zato, ker je toženka delno izpolnila zahtevek, temveč zato, ker je bilo med tem pravdnim postopkom v drugem pravdnem postopku s sodbo ugotovljeno, da tožnik ni izključni lastnik sporne nepremičnine (kot je prvotno zatrjeval v tej pravdi), temveč da gre za skupno premočenje, na katerem imata pravdni stranki deleža do ½. Prav tako sodišče prve stopnje utemeljeno ni odmerilo nagrade za postopek in za narok ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta v višini 13.400,00 EUR, kolikor je ta znašal po delnem umiku tožbe, temveč je pravilno upoštevalo prvotno vrednost spornega predmeta, ki je bila 21.200,00 EUR. Nagrada za postopek namreč skladno s prvim odstavkom opombe 3 tretjega dela tarife ZOdvT(9) nastane že s pooblastitvijo odvetnika, da naj zadevo reši preko sodišča, kar pomeni, da se ta nagrada odmeri glede na vrednost spornega predmeta, kakršna je bila v trenutku, ko je bilo pooblastilo dano. V konkretnem primeru pa je toženka pooblastila odvetniško pisarno, ki jo je zastopala v tem postopku, preden je prišlo do delnega umika tožbe (po pooblaščencu je vložila že odgovor na tožbo, pri čemer je tožnik tožbo delno umaknil po tem trenutku, in sicer na prvem naroku za glavno obravnavo). Nagrada za narok pa skladno z drugim odstavkom prej omenjene opombe tarife ZOdvT nastane, če odvetnik zastopa stranko na naroku, zaradi česar je treba upoštevati tisto vrednost spornega predmeta, kakršna je bila v trenutku, ko je odvetnik začel stranko zastopati na naroku. Odvetniška pisarna je toženko zastopala na naroku od samega njegovega začetka. Zato je toženka ob upoštevanju, da je tožnik podal delni umik tožbe (šele) po tem, ko se je že začel prvi narok (glej l. št. 55), upravičena do plačila nagrade glede na prvotno vrednost spornega predmeta.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami Op. št. (2): Tako solastnik kot tudi skupni lastnik imata pravico do souporabe in soposesti solastne oziroma skupne stvari (primerjaj 66. in 72. člen Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami).

Op. št. (3):Primerjaj odločbi VS RS II Ips 67/2009 z dne 17. 5. 2012 in II Ips 659/2009 z dne 16. 5. 2013. Op. št. (4): Ob tem velja dodati, da ne drži pritožnikova navedba, da je toženka šele tekom tega pravdnega postopka na podlagi drugega pravdnega postopka pridobila lastninsko pravico do ½ na sporni nepremičnini, saj je njena skupna lastnica postala že med trajanjem zakonske zveze, ko je postala obravnavana stanovanjska hiša skupno premoženje pravdnih strank (kar vse izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki imajo oporo v dejstvih, ki med pravdnima strankama niso bila sporna, pa tudi v izvedenih dokazih).

Op. št. (5): Primerjaj VS RS sodba II Ips 201/2003 z dne 18. 3. 2004. Op. št. (6): Primerjaj VS RS sodba in sklep II Ips 659/2009 z dne 16. 5. 2013. Op. št. (7): S tožbo zahteva plačilo uporabnine od julija 2008 dalje.

Op. št. (8): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami Op. št. (9): Zakon o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/2008, s kasnejšimi spremembami