Jedro

Glede na to, da je bilo zaprosilo dano tuji državi, je ta vročala vabili po njenih predpisih in ne po določbah našega ZKP, kot zmotno meni pritožnik. Zato je bilo glede na sporočilo Republike Italije, da je bila vročitev v obeh primerih opravljena, šteti, da je tudi priča bila vabljena pravilno.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtožene K.Č. se ugodi in izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obt. K.Č. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejana neupravičenega prometa z mamili po 1.odst. 196.čl. KZ in ji po 50.čl. istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je na podlagi 1.odst. 196.čl. KZ ob uporabi omilitvenih določil 2.tč. 42.čl. KZ, določilo kazen štiri mesece zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po 4.odst. 96.čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6.tč. 2.odst. 92.čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter po 1.odst. 97.čl. ZKP še sklenilo, da bremenijo potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika, proračun.

Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje obtoženkin zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe, ali pa, da jo razveljavi, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju ter na seji senata sodišču druge stopnje predlagal, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obtoženke je odgovoril na mnenje višjega državnega tožilca in vztrajal pri svoji pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Strinjati se je potrebno z obtoženkinim zagovornikom, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni neposredno zaslišalo predlagani priči temveč je le prebralo zapisnika o njuni izpovedbi, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2.odst. 371.čl. ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč na glavni obravnavi navkljub nasprotovanju obrambe prebralo zapisnika o izpovedbah prič F.V. in G.G., ki sta jih podala preiskovalni sodnici v okviru nujnih preiskovalnih dejanj ter pri tem svojo odločitev obrazložilo, da pravilno vabljeni priči na glavno obravnavo nista pristopili, zaradi česar so bili izpolnjeni pogoji za branje navedenih zapisnikov. Očitno je, da je sodišče tu imelo v mislih določbo 1.odst. 340.čl. ZKP, ko priča biva v tujini in na glavno obravnavo ne pride kljub temu, da je bila nanjo pravilno vabljena. Kolikor pritožnik izpostavlja, da ta pogoj v danem primeru ni bil izpolnjen, saj priči na glavno obravnavo nista bili pravilno vabljeni, nima prav. Sodišče prve stopnje je obe priči, ki bivata v tujini in sta državljana Republike Italije, vabilo po diplomatski poti in iz odgovora Ministrstva za pravosodje Republike Italije z dne 07.05.2004 izhaja, da je bilo pričama vabilo vročeno in sicer G. G. neposredno, F.V. pa na način, kot ga določa 8.odst. 157.čl. italijanskega Zakona o kazenskem postopku. Glede na to, da je bilo zaprosilo dano tuji državi, je ta vročala vabili po njenih predpisih in ne po določbah našega ZKP, kot zmotno meni pritožnik. Zato je bilo glede na sporočilo Republike Italije, da je bila vročitev v obeh primerih opravljena, šteti, da je tudi priča V. bila vabljena pravilno.

Čeprav so glede na povedano bili izpolnjeni procesni pogoji za branje izpovedb prič v smislu 1.odst. 340.čl. ZKP, pa bi moralo sodišče prve stopnje predlog obrambe za neposredno zaslišanje obeh prič presojati tudi v smeri pravice obtoženke, da neposredno zasliši zanjo obremenilni priči, kot to pritožnik navaja. Ta pravica namreč izhaja iz določbe 29.čl. Ustave Republike Slovenije, ki določa pravna jamstva v kazenskem postopku ter iz določila 2.tč. 3.odst. 6.čl. Evropske konvencije o človekovih pravicah, po kateri ima obdolženec pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Ta pravica pa obtoženki v konkretnem primeru ni bila dana. Obe priči sta namreč bili zaslišani pred preiskovalno sodnico v okviru nujnih preiskovalnih dejanj po 1.odst. 166.čl. ZKP in o tem zaslišanju obtoženka ni bil obveščena in zato pričama posledično tudi ni mogla zastaviti vprašanj ter se z njima neposredno soočiti. Po stališču sodne prakse (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 04.12.2003 opr.št. I Ips 367/2001) bi moralo sodišče prve stopnje tudi tedaj, ko gre za nujna preiskovalna dejanja, če niso takšna, da bi jih bilo nevarno odlašati, o zaslišanju prič obvestiti obe stranki, vendar kršitev te obveze ne bo vplivala na zakonitost sodbe, če bo obdolžencu v poznejšem postopku omogočeno, da priče tudi sam zasliši. S tem, ko je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi le prebralo zapisnika o zaslišanju obeh prič, ne da bi ju tudi neposredno zaslišalo, kot je predlagala obramba, je torej obtoženki bila navedena pravica onemogočena in je zato prekršena pravica do obrambe v smislu 2.odst. 371.čl. ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Dejstvo namreč je, da izrek obsodilne sodbe izključno temelji na izpovedbah obeh prič, ki sta obtoženko, še posebej pa F.V. obremenila storitve očitanega ji kaznivega dejanja. Ob dejstvu, da obtoženkin zagovornik v pritožbi sicer skopo navaja, da v dosedanjem postopku ni imel možnosti, da bi pričama postavil vprašanja, pa s tem vendar v zadostni meri uveljavlja kršitev pravice do obrambe po 2.odst. 371.čl. ZKP in je zato ta njegova navedba glede na vse povedano tudi utemeljena. Spričo tega je sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 1.odst. 392.čl. ZKP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo tako sodišče prve stopnje moralo dokazni postopek izvesti na način, da bo obtoženki omogočeno zaslišanje obeh prič in sicer kolikor le-ti na glavno obravnavo ne bosta pristopili, pa v okviru mednarodne pravne pomoči v Republiki Italiji. Ker je bila sodba razveljavljena iz procesnih razlogov, se sodišče druge stopnje ni moglo spuščati v utemeljenost ostalih pritožbenih navedb, katere bo moralo sodišče prve stopnje oceniti v novem sojenju, je pa že sedaj moč pojasniti, da pritožnikovo stališče o kršitvi postopka pri pridobivanju podatkov iz spomina zaseženega telefonskega aparata brez odredbe preiskovalnega sodnika, ni pravilno in se je o tej problematiki Vrhovno sodišče Republike Slovenije že izreklo v sodbi z dne 11.11.2004 opr.št. I Ips 117/2004. Ko bo sodišče prve stopnje dokazni postopek izvedlo tudi na način, da bo obtoženki omogočilo neposredno zaslišanje obeh prič, pa bo moralo izvedene dokaze ponovno oceniti ter nato sprejeti ustrezno odločitev o utemeljenosti obtožbe.