Jedro

Za konkretni sodni postopek je pomembno le, da je tožnik od naročniških razmerij odstopil, kar med strankami ni sporno, zato je v skladu z določbami Splošnih pogojev, s katerimi je bil ob sklenitvi naročniških razmerij seznanjen, kar med strankami tudi ni sporno, operaterju zavezan poravnati strošek izvedbe preklica pogodbe (prvi odstavek 23.a člena Splošnih pogojev).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) tožnikovemu zahtevku delno ugodila in odločila, da mu je družba A. (v tem upravnem sporu stranka z interesom, v nadaljevanju A., tudi operater), dolžna v roku 15 dni od vročitve odločbe odpisati zneske na računu, št. z dne 4. 9. 2018, za lokacijo ..., po postavkah „Strošek izvedbe začasnega izklopa“ v višini 20,00 EUR z DDV in „Vzdrževanje priključka v začasnem izklopu“ v višini 6,69 EUR z DDV. V preostalem delu, ki se nanaša na zaračunavanje zneskov po računih, št. 18-390-1011620 z dne 4. 9. 2018, za lokaciji ..., po postavkah „Izguba posebne ugodnosti“ v višini 300,00 EUR z DDV oziroma 21,17 EUR z DDV po izdanem dobropisu v vrednosti 278,83 EUR z DDV in „Izvedba preklica pogodbe“ v višini 20,00 EUR z DDV, ter ..., po postavkah „Izvedba preklica pogodbe“ v višini 20,00 EUR z DDV in „Vzdrževanje priključka v začasnem izklopu“ v višini 5,22 EUR z DDV ter, št. 18-392-0001468 z dne 17. 9. 2018, za strošek terminalske opreme v skupnem znesku 351,00 EUR z DDV, je tožnikov zahtevek zavrnila.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je toženka 27. 9. 2018 s strani tožnika prejela predlog za rešitev spora med njim in A. glede stroškov iz naslova prekinitve naročniškega razmerja in zaračunavanjem terminalske opreme. Tožnik je v predlogu navedel, da je imel s A. sklenjenih več naročniških pogodb, med drugim tudi za storitve na naslovu ..., na katerem je aprila 2018 prišlo do večkratnih izpadov televizijskih in internetnih storitev. Tožnik je po prijavi napake za navedeni mesec poravnal račun v znesku, ki je bil za 22,13 EUR nižji od zaračunanega. Ker od A. ni prejel zadostnih pojasnil glede nedelovanja storitev, se je obrnil neposredno na družbo B., po katere infrastrukturi so mu bile zagotavljane storitve. S strani navedene družbe pa je bil seznanjen, da mu zaradi oddaljenosti priključka od centrale ni mogoče zagotoviti pogodbeno dogovorjene kakovosti storitev, o čemer je bil seznanjen tudi njegov operater A. Kljub nekaterim posegom v infrastrukturo s strani operaterja tožniku še vedno niso bile zagotovljene storitve ustrezne kakovosti. Operater je tožniku zaradi nepopolnega plačila za april 2018 za storitve na naslovu ..., izklopil storitve tudi na naslovu ..., in nato tožniku izstavil račun, št. 18-390-1011620 z dne 4. 9. 2018, v skupnem znesku 442,00 EUR. Tožnik je zato zahteval odpis stroškov iz naslova prekinitve naročniškega razmerja, stroškov vzdrževanja priključka v času začasnega izklopa in stroškov terminalske opreme, ker je menil, da je bil začasni izklop neupravičen in da je do prekinitve naročniškega razmerja prišlo iz razlogov na strani operaterja. Glede terminalske opreme pa je tožnik trdil, da je A. pozval, naj pošlje tehnika, ki bo opremo odstranil. Operater pa je odgovoril, da je tožniku zaradi neplačila računov za april in julij 2018 začasno izključil storitve ter da je bil slednji v skladu s Splošnimi pogoji poslovanja družbe A. (v nadaljevanju Splošni pogoji) dolžan poravnati strošek vzdrževanja priključka v začasnem izklopu. Naročniško razmerje je na podlagi tožnikove zahteve prenehalo 27. 8. 2018, zato mu je operater v skladu s Splošnimi pogoji zaračunal terminalsko opremo, ki je tožnik navkljub pozivom ni vrnil, in stroške, povezane s prekinitvijo naročniškega razmerja. V postopku pa je operater ugotovil, da je tožniku znesek izgube posebne ugodnosti na računu, št. 18-390-1011620 z dne 4. 9. 2018, zaračunal napačno, saj bi mu moral zaračunati znesek 21,17 EUR z DDV, zato mu je za znesek 278,83 EUR z DDV izdal dobropis.

Toženka je v postopku ugotovila, da sta tožnik in A. 18. 7. 2016 sklenila Pogodbo za omrežje A. za naročniški paket ... in 10. 8. 2017 aneks k navedeni pogodbi, s katerim se je tožnik v zameno za prejem ugodnosti v obliki 25 odstotkov popusta za mesečno naročnino za osnovno paketno ponudbo za 6 mesečnih naročnin zavezal ostati v naročniškem razmerju še najmanj 24 mesecev, oboje za naslov ..., ter 18. 7. 2016 Pogodbo za omrežje nacionalnega operaterja za storitve ADSL internet in aneks k navedeni pogodbi, s katerim se je tožnik v zameno za prejem ugodnosti v obliki 25 odstotkov popusta za mesečno naročnino za osnovno paketno ponudbo za 6 mesečnih naročnin zavezal ostati v naročniškem razmerju še najmanj 24 mesecev, oboje za naslov .... S sklenitvijo navedenih pogodb se je tožnik strinjal s Splošnimi pogoji, ki so postali sestavni del teh pogodb. Do prenehanja naročniških razmerij za storitve na obeh naslovih je prišlo 27. 8. 2018, kar med tožnikom in operaterjem ni sporno. Tožnik operaterju ni redno plačeval obveznosti iz naročniškega razmerja, zato mu je ta v skladu s Splošnimi pogoji začasno izključil storitve, tožnik pa po začasnem izklopu z njim ni več želel nadaljevati naročniškega razmerja. Po oceni toženke je zato vzrok za prekinitev naročniškega razmerja neredno oziroma nepopolno plačevanje obveznosti s strani tožnika, ne pa začasni izklop storitev, ki ga je izvedel operater.

Toženka v postopku ni ugotavljala, v kakšnem obsegu so storitve A. tožniku delovale in ali je ta upravičen do nadomestila iz naslova nedelovanja storitev, temveč je odločala o upravičenosti operaterja do zaračunavanja stroškov iz naslova prekinitve naročniškega razmerja in stroškov, povezanih z začasnim izklopom. Ugotovila je, da Splošni pogoji v prvem odstavku 24. člena določajo, da ima operater v primeru neplačila obveznosti s strani naročnika pravico začasno izključiti njegov priključek in mu v skladu z veljavnim cenikom zaračunati strošek izvedbe začasnega izklopa, četrti odstavek istega člena pa, da mora naročnik operaterju v času začasnega izklopa povrniti stroške vzdrževanja priključka v začasnem izklopu. Ker tožnik začasnemu izklopu storitev na naslovu ..., ni ugovarjal, je toženka štela, da ta izklop ni sporen, in je tožnik operaterju dolžan poravnati stroške začasnega izklopa in vzdrževanja priključka v začasnem izklopu. Ker pa operater tožnika ni predhodno obvestil o razlogih začasnega izklopa storitev na naslovu ..., kar 24. člen Splošnih pogojev zahteva, je toženka ugotovila, da je na navedenem naslovu tožniku storitve izklopil neupravičeno in mu tudi neupravičeno zaračunal stroške iz tega naslova. Toženka je nadalje ugotovila, da peti odstavek 23.a člena Splošnih pogojev določa, da se višina izgube posebnih ugodnosti za odstop od pogodbe pred potekom akcijskega obdobja določi sorazmerno, kar pomeni, da je upoštevana tako vrednost dejansko prejete ugodnosti kot tudi časovno obdobje, v katerem je naročnik vztrajal v naročniškem razmerju, in da je operater tožniku (po odpravi pomote, ko mu je napačno zaračunal 300,00 EUR z DDV) upravičeno zaračunal znesek 21,17 EUR z DDV, kar je za 3,14 EUR z DDV manj, kot je višino izgube posebnih ugodnosti izračunala toženka. Toženka je ugotovila tudi, da prvi odstavek 23.a člena Splošnih pogojev določa, da operater naročniku zaračuna strošek izvedbe preklica naročniškega razmerja v skladu z vsakokratnim veljavnim cenikom, in da iz Cenika administrativnih storitev za zasebne uporabnike (v nadaljevanju Cenik) izhaja, da znaša cena izvedbe preklica naročniškega razmerja 20,00 EUR z DDV, kar je toliko, kot je A. tožniku zaračunala za prekinitev posameznega naročniškega razmerja na naslovih ... in .... Toženka je ugotovila še, da med tožnikom in A. ni sporno, da je tožnik od slednje za potrebe uporabe naročenih storitev v brezplačno uporabo prejel terminalsko opremo (8 Port Gigabit Switch – Standard Device, serijska št. ...; brezžični usmerjevalnik TP-Link WR740N, serijska št. ...; TV vmesnik Motorola VIP1003 – HDTV, serijska št. ...; IAD InnboxV60, serijska št....; in TV vmesnik Arris VIP1113 – HDTV, serijska št....), ki je tej po prenehanju navedenih naročniških razmerij ni vrnil, ter da četrti odstavek 6. člena Splošnih pogojev določa, da je naročnik dolžan po prenehanju naročniškega razmerja opremo, ki jo je v uporabo (reverz ali najem) prejel za čas trajanja naročniškega razmerja, v roku 15 dni od prenehanja naročniškega razmerja vrniti na svoje stroške, o čemer operater naročnika pisno obvesti. Naročnik mora opremo vrniti nepoškodovano in delujočo; če je ne vrne ali vrne poškodovano ali nedelujočo, mu jo operater zaračuna po veljavnem ceniku. Ker torej tožnik A. ni vrnil navedene terminalske opreme, mu jo je ta v skladu s Cenikom upravičeno zaračunala v skupnem znesku 351,00 EUR z DDV.

2. Tožnik vlaga tožbo zoper zavrnilni del izpodbijane odločbe, v katerem mu je toženka zavrnila predlog za odpis stroškov iz naslova prekinitve naročniških razmerij, sklenjenih med njim in A., ter stroškov terminalske opreme. Navaja, da mu operater na naslovu ..., že kmalu po sklenitvi naročniškega razmerja ni nudil ustreznih storitev, po večkratnih reklamacijah pa se stanje ni izboljšalo, temveč celo poslabšalo. B., po čigar infrastrukturi je A. tožniku nudil storitve, je le-tega seznanil, da je tožnikov priključek za storitve na navedenem naslovu preveč oddaljen od centrale, da bi pogodbeno dogovorjene storitve ustrezno delovale. Kljub nekaterim dejanjem operaterja, usmerjenim v odpravo težav, storitve niso delovale ustrezno, zato je tožnik naročniško razmerje za storitve na naslovu ..., odpovedal in A. pozval, naj terminalsko opremo odstrani sama. Ker le-te ni odstranila in mu je zanjo poslala račun, je tožnik angažiral monterja, ki je navedeno opremo odstranil, tožnik pa jo je odnesel operaterju v poslovno enoto v ... Ta pa je ni želel sprejeti, češ da vračilo ni več mogoče, zato jo je tožnik vrnil po pošti na njen naslov. Hkrati s tožnikovo odpovedjo naročniškega razmerja za storitve na naslovu ..., je operater izklopil tudi storitve na naslovu ..., četudi so bili računi za storitve na tem naslovu poravnani. Tožnik je na to operaterja opozoril, zatem pa zaradi tega odpovedal tudi naročniško razmerje za storitve na naslovu .... Tožnik poudarja, da je v naročniška razmerja vstopil zaradi zagotavljanja storitev, ker pa le-te iz tehničnih razlogov niso bile ustrezno zagotovljene, je od pogodb odstopil, za kar je odgovorna A. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je tožnik v postopku glede vračila terminalske opreme trdil, da je A. pozval, naj pošlje tehnika, ki bo opremo odstranil, saj da sam tega ni vešč; operater pa je zatrjeval, da sporne opreme ni prejel. Zato tožnikova zatrjevanja, da je terminalsko opremo vrnil, predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto. Poleg tega tožnik za vračilo terminalske opreme ni predložil nobenega dokaza, tudi sicer pa Splošni pogoji določajo, da mora naročnik opremo vrniti v 15 dneh od odpovedi naročniškega razmerja, česar pa tožnik ni storil. 4. Sodišče je tožbo poslalo tudi A., ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Tožnik je v naknadni pripravljalni vlogi z dne 13. 2. 2020 prerekal navedbe toženke in vztrajal pri navedbah v tožbi. Dodatno je navedel, da mu je operater zamolčal, da storitev na naslovu ..., iz tehničnih razlogov ne bo mogel ustrezno zagotavljati, na kar je bil opozorjen s strani B. (enota ...). V zvezi s tem je po potrebi predlagal zaslišanje predstavnika te družbe. Predložil pa je tudi dokaze o vračilu terminalske opreme.

6. Toženka je v naknadni pripravljalni vlogi z dne 14. 5. 2020 prerekala tožnikove navedbe iz naknadne pripravljalne vloge in dodatno navedla, da če tožnik s spornimi storitvami operaterja ni bil zadovoljen, bi moral na podlagi določb 142. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) ugovarjati računom, na katerih so bile te storitve zaračunane. Šele če bi z ugovorom uspel, mu teh računov ne bi bilo treba poravnati. Zato je nepomemben tožnikov predlog za zaslišanje predstavnika B. 7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev toženke, da se zavrne tožnikov predlog za odpis stroškov iz naslova prekinitve naročniških razmerij, ki jih je operater zaračunal tožniku, ko je le-ta odstopil od naročniških razmerij za storitve na naslovih ... in ..., ter stroškov terminalske opreme. Tožnik odločitvi ugovarja, ker meni, da je pomembno, da je za odpoved naročniških razmerij odgovoren operater, za terminalsko opremo pa zatrjuje, da jo je slednjemu vrnil. 9. Splošni pogoji pogodbe, ki jih določi en pogodbenik, bodisi da so vsebovani v formularni pogodbi bodisi da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti (prvi odstavek 129. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)). Splošni pogoji pogodbe morajo biti objavljeni na običajen način (drugi odstavek 129. člena OZ). Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani (tretji odstavek 120. člena OZ).

10. Prvi odstavek 23.a člena Splošnih pogojev določa, da A. naročniku zaračuna strošek izvedbe preklica naročniškega razmerja v skladu z vsakokratnim veljavnim cenikom. Tudi naročnik, ki se je zavezal za ohranitev naročniške pogodbe v veljavi še določen čas od dneva sklenitve, ima pravico naročniško pogodbo odpovedati pred potekom določenega časa (vezave), vendar je v tem primeru dolžan poravnati tudi znesek izgube posebnih ugodnosti, kot je določen v naročniški pogodbi, in strošek izvedbe preklica pogodbe (drugi odstavek 23.a člena Splošnih pogojev). Izguba posebnih ugodnosti je znesek, ki predstavlja stroške predčasne prekinitve, ki izvirajo iz pogodb in morebitnih aneksov oziroma dogovorov; višina izgube posebnih ugodnosti se za odstop od pogodbe pred potekom akcijskega obdobja določi sorazmerno (peti odstavek 23.a člena Splošnih pogojev).

11. Četrti odstavek 6. člena Splošnih pogojev pa določa, da je naročnik po prenehanju naročniškega razmerja dolžan opremo, ki jo je v uporabo (reverz ali najem) prejel za čas trajanja naročniškega razmerja, v roku 15 dni od prenehanja naročniškega razmerja vrniti na svoje stroške. A. naročnika o obveznosti vračila opreme pisno obvesti (prek SMS ali elektronskega sporočila ali drug primeren način). Naročnik je dolžan vrniti nepoškodovano in delujočo opremo. V primeru nevračila opreme v navedenem roku oziroma vračila poškodovane ali nedelujoče opreme se le-ta naročniku zaračuna po veljavnem ceniku.

12. Tožnik smiselno ugovarja, da je od naročniških razmerij za storitve A. na naslovih ..., in ..., odstopil iz razlogov na strani operaterja (in sicer, ker mu ta na naslovu ..., iz tehničnih razlogov, s katerimi je bil seznanjen, ni nudil ustreznih storitev in ker mu je na naslovih ..., in ..., storitve začasno izklopil) ter da zato ni zavezan poravnati stroškov, ki izhajajo iz naslova prekinitve naročniških razmerij. A navedeno je po presoji sodišča – kot je ugotovila že toženka – v konkretnem primeru pravno nepomembno dejstvo. Za konkretni sodni postopek je pomembno le, da je tožnik od navedenih naročniških razmerij odstopil, kar med strankami ni sporno, zato je v skladu z določbami Splošnih pogojev, s katerimi je bil ob sklenitvi naročniških razmerij seznanjen, kar med strankami tudi ni sporno, operaterju zavezan poravnati strošek izvedbe preklica pogodbe (prvi odstavek 23.a člena Splošnih pogojev) ter strošek predčasne prekinitve naročniškega razmerja (drugi in peti odstavek 23.a člena Splošnih pogojev), kot je pravilno zaključevala toženka v izpodbijani odločbi. Tožnik se je namreč glede na Splošne pogoje zavezal, da bo A. v primeru odpovedi naročniških razmerij povrnil navedene stroške iz tega naslova ne glede na razlog odpovedi. Ob tem sodišče dodaja, da se strinja s toženko, da bi moral tožnik, če je menil, da operater citiranih pogodb ne uresničuje (ustrezno), na podlagi določb 142. člena ZEKom-1 sprožiti potrebne (u)pravne (in sodne) postopke. V tem postopku pa je – kot že navedeno – relevantno le, da je tožnik od citiranih pogodb oziroma naročniških razmerij za storitve A. odstopil. 13. Sodišče soglaša s toženko, da tožnikovo zatrjevanje, da je citirano terminalsko opremo operaterju vrnil, v pripravljalni vlogi sodišču z dne 8. 9. 2020 navaja, da „takoj po odpovedi“1, predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto. Tožnik je namreč v postopku, ki je tekel pred toženko, še v zadnjih dopisih pred izdajo izpodbijane odločbe (z dne 5. 1. 2019 in 24. 2. 2019) navajal le, da je operaterja pozval, naj njegovi monterji pridejo in odklopijo opremo, pa se ta (žal) ni odzval. Šele v tožbi pa prvič zatrjuje (v teku sodnega postopka pa za trditve predloži dokaze), da je operaterju vrnil opremo po pošti, ob tem pa ne navaja, zakaj tega ni zatrjeval in dokazoval že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pa stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Ker tako tožnik v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ni niti zatrjeval, da je terminalsko opremo vrnil (v skladu s pogodbenimi pogoji), je po presoji sodišča toženka pravilno zaključila, da mu je A. glede na četrti odstavek 6. člena Splošnih pogojev, ki določa, da v primeru nevračila opreme v roku 15 dni A. le-to naročniku zaračuna po veljavnem ceniku, upravičeno zaračunala strošek citirane terminalske opreme.

14. Ker je tako sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene ter tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče ni opravilo glavne obravnave, pač pa je odločilo na seji, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, namreč med tožnikom in toženko ni sporno: da je tožnik 27. 8. 2018 predčasno, pred iztekom obdobja 24 - mesečne vezave, odstopil od naročniških razmerij za storitve na naslovih ... in ..., ter da v postopku ni niti zatrjeval niti dokazal, da bi terminalsko opremo v skladu s pogodbenimi pogoji operaterju vrnil. Na podlagi navedenega relevantnega dejanskega stanja pa je ob uporabi citiranih Splošnih pogojev (23.a člen, prvi, drugi in peti odstavek, 6. člen, četrti odstavek) toženka po presoji sodišča pravilno odločila, da operater tožniku ni dolžan odpisati zaračunanih zneskov.

16. Po kvalifikaciji spora v dejanskem pogledu2 sodišče ugotavlja, kot sledi. Najprej, da se tožbene navedbe, da je A. tožniku zamolčala, da ji je bilo znano, da iz tehničnih razlogov ne bo mogla ustrezno zagotavljati storitev iz naročniških razmerij, in dokazni predlog za zaslišanje predstavnika B., glede na navedeno ne nanašajo na dejansko stanje, ki ga je toženka vzela za podlago svojega odločanja. Ter dalje, da s tožbenimi navedbami (in dokaznim predlogom), podanimi brez opravičila v smislu 52. člena ZUS-13, da je terminalsko opremo operaterju vrnil, tožnik tudi ni izpolnil trditvenega bremena v zvezi z dokazovanjem nepravilnosti drugače ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je toženka vzela za podlago odločitvi4. Ker tožnik tako ni utemeljil pravne relevantnosti predlaganih dokazov, sodišče glavne obravnave ni opravilo.

1 Navedbe v tožbi pa bi bilo mogoče razumeti, da je opremo vrnil po pošti po tem, ko je zaradi njenega nevračila od operaterja zanjo že prejel račun. 2 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 136/2020 z dne 9. 12. 2020, tč. 10 3 Ta določa, da tožnik v tožbi lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. 4 Določba 52. člena ZUS-1 postavlja okvir, kdaj se šele v tožbi navedena dejstva upoštevajo in predlagani dokazi izvedejo – tako N. Smrekar v Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 308, 309