Jedro

Sodišče se ne strinja s tožnikovim stališčem, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, s čimer naj bi bilo kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic, saj je bil k sodelovanju v postopku izrecno pozvan z dopisom, po prejemu katerega je tudi podal pisno izjavo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Veterinarska uprava RS, Območni urad Murska Sobota odločila, da se tožnikova psica št. čipa/značke ..., rojena, ... vpiše v centralni register psov RS kot nevaren pes. Iz obrazložitve izhaja, da je Veterinarska uprava RS zoper tožnika uvedla postopek na podlagi prijave Zavoda za zdravstveno varstvo Murska Sobota z dne 4. 9. 2007 zaradi zgoraj navedene psice, ki je dne 3. 9. 2007 ob 17.30 v Motvarjevcih neprivezana na prostem napadla in poškodovala A.A. Iz obvestila Zavoda za zdravstveno varstvo Murska Sobota je razvidno, da so po tem dogodku dne 5. 9. 2007, 10. 9. 2007 in 15. 9. 2007 pregledali navedeno psico glede stekline. V uradni evidenci v centralnem registru psov so zabeleženi podatki o psu in lastniku psa, ugriz z dne 3. 9. 2007 ter vsa preventivna cepljenja proti steklini. Prvostopni organ je izpodbijano odločbo izdal na podlagi zgoraj navedenih dokazov ter na podlagi pisne izjave poškodovanega A.A. z dne 29. 10. 2007, njegove ustne izjave na zapisnik dne 19. 10. 2009 in na podlagi sodbe v imenu ljudstva št. ZSV 1668/2009-3004 z dne 14. 10. 2010. Odločba je izdana ob uporabi 23. točke 5. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv, Uradni list RS, št. 43/2007 s spremembami), pritožba zoper odločbo pa ne odloži izvršitve (drugi odstavek 92. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti – Uradni list RS, št. 93/2005 s spremembami).

Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je z odločbo št. 3449-93/2010/2 z dne 22. 2. 2011 njegovo pritožbo zavrnilo. Zaključuje, da iz v prvostopni odločbi navedenih dokazov izhaja, da je tožnikova psička ugriznila poškodovanega A.A. Ker se tožnik in poškodovanec pred navedenim dogodkom nista poznala, drugostopni organ meni, da niso podane okoliščine, ki bi kazale na morebitno lažno prijavo poškodovanega o ugrizu tožnikovega psa. Ker po 23. točki 5. člena ZZZiv šteje pes, ki je ugriznil človeka ali žival, za nevarnega, je tudi po presoji drugostopnega organa izpodbijana prvostopna odločitev pravilna.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da je bilo v postopku zmotno ugotovljeno dejansko stanje, bistveno pa so bila kršena tudi določila postopka. A.A. za svojo trditev, da bi ga naj ugriznila psička, ni ponudil nobenih dokazov. Pri njem ni bila ugotovljena nobena poškodba, razen tega tožniku ni bila dana možnost sodelovati pri zaslišanju poškodovanega A.A., kar pomeni, da se v postopku ni ravnalo po pravilih postopka, kar je vplivalo na pravilnost odločbe. Iz tega sledi, da v postopku ni bilo spoštovano ustavno načelo enakega varstva pravic, tožnik pa se tudi ni mogel izjasniti o dokazu, ki je bil v postopku uporabljen. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v odločbi navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: ZZZiv v 23. točki 5. člena določa, da je nevaren pes, pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Pri tem se za nevarne pse ne štejejo službeni policijski ali vojaški psi, katerih ugriz je posledica izvajanja službene dolžnosti in psi, katerih ugriz je posledica nedovoljenega vstopa osebe v objekt ali na ograjeno zemljišče, ki je na vhodu označeno z opozorilnim znakom. V predloženem upravnem spisu je listina, sestavljena pri Zavodu za zdravstveno varstvo Murska Sobota, iz katere izhaja, da se je A.A. dne 4. 9. 2007 oglasil v tamkajšnji antirabični ambulanti zaradi poškodbe, ki jo je povzročil tožnikov pes. Poškodovani je ob tem povedal, da je bil pes v času ugriza, to je bilo dne 3. 9. 2007 ob 17. uri, neprivezan na prostem in brez nagobčnika. Zaradi tega dogodka je bila navedena psica v času od 5. 9. 2007 do 15. 9. 2007 pod kontrolo veterinarja zaradi pregleda na steklino.

V spisu je tudi pisna izjava A.A., iz katere izhaja, da se je dne 3. 9. 2007 s kolesom peljal po cesti, ki vodi iz Motvarjevcev po klancu skozi gozd proti Bukovniškemu jezeru. Kolesaril je po klancu navzgor, pes pa je prosto hodil po cesti in spremljal delavce, ki so opravljali dela na tožnikovem zemljišču. Ko ga je pes zagledal, je pritekel do njega in ga zgrabil za desno nogo. Lastnika je o tem dogodku takoj obvestil. Poškodba sicer ni bila velika, bila pa je rana do krvi. Podobno je dogodek opisal tudi, ko je bil pri prvostopnem organu 19. 10. 2009 zaslišan. Povedal je, da ga je pes poškodoval po desni nogi nad gležnjem, čigav je pes, pa sta mu povedala dva delavca, ki sta bila v bližini.

S sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti št. ZSV 1668/2009-3004 z dne 14. 10. 2010 je Okrajno sodišče v Murski Soboti odločilo, da se tožnikova zahteva za sodno varstvo zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba o prekršku prekrškovnega organa Veterinarske uprave RS Območnega urada Murska Sobota št. 12004-04-313/2009 z dne 25. 11. 2009. S to sodbo je bilo tako odločeno, da je tožnik storil prekršek po 6. točki 46.a člena ZZZiv, to je, s tem, ko ni zagotovil fizičnega varstva psa v skladu s tretjim odstavkom 11. člena tega zakona tako, da bi bil pes na javnem mestu na povodcu.

Tudi po presoji sodišča sta imela upravna organa v izvedenem dokaznem postopku in zgoraj navedenih dokazih dovolj podlage za ugotovitev, da je tožnikov pes ugriznil A.A.. To izhaja tako iz prijave Zavoda za zdravstveno varstvo Murska Sobota, ki je po prijavi A.A. izvedel postopek po Pravilniku o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje stekline (Uradni list RS, št. 139/2006 s spremembami) kot izjave A.A., ki je tako v pisni izjavi kot zaslišan pred prvostopnim organom enako opisal predmetni dogodek. Zato se tudi sodišče strinja s presojo upravnih organov, ki sta, upoštevajoč, da se A.A. in tožnik pred tem dogodkom nista poznala, in torej tudi ni nobenih razlogov za sum lažne prijave, zaključila, da je tožnikova psička ugriznila A.A. S tem je na podlagi 23. točke 5. člena ZZZiv podana podlaga za izdajo izpodbijane odločbe.

Sodišče pa se tudi ne strinja s tožnikovim stališčem, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, s čimer naj bi bilo kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic, saj je bil k temu izrecno pozvan z dopisom z dne 1. 10. 2007, po prejemu katerega je tudi podal pisno izjavo. Z vsemi v postopku izvedenimi dokazi pa je tudi bil seznanjen kot izhaja iz uradnih zaznamkov z dne 9. 11. 2010 in 17. 11. 2010, torej še pred vložitvijo pritožbe v upravnem postopku, drugostopni organ pa je na njegove v pritožbi podane ugovore tudi ustrezno odgovoril. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.