Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz materialnopravnega izhodišča, da toženčeva (mandatarjeva) storitvena obveznost predstavlja obligacijo prizadevanja, iz katere izhaja pravica do plačila za njegov trud, nevezano na končni uspeh oziroma rezultat njegovega delovanja. Pravilno je tolmačilo glavni namen sodelovanja pravdnih strank: tj. toženčeve aktivnosti za pridobitev uporabnega dovoljenja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.V obravnavani zadevi tožnik terja vrnitev plačanega zneska v višini 1.171,20 EUR, ker toženec naj ne bi opravil pogodbeno dogovorjenih storitev1.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka) in tožniku naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

3.Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku2 pritožuje tožnik. Predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe, vse s stroškovno posledico.

4.Sodišču očita zmotno uporabo 766. člena Obligacijskega zakonika,3 saj naj ne bi upoštevalo, kaj sta se pravdni stranki s pogodbo oz. naročilom izrecno dogovorili. Ponudba je jasno določala dejavnosti, ki naj bi jih toženec izvedel za tožnika: pregled obstoječe dokumentacije, sestanke z investitorjem, pripravo in oddajo vloge, pridobitev potrebnih soglasij morebitnih tretjih oseb, potrebnih za postopek, komunikacije z upravnimi organi, morebitne dopolnitve vloge ter nepredvidena dela in aktivnosti. Za vse navedeno je bilo kot potreben čas izvedbe določenih 40 ur. Glede na to, da je bila ponudba dana 23. 9. 2021, vloga za izdajo uporabnega dovoljenja pa je bila Upravni enoti (UE) posredovana 10. 11. 2021, bi moral toženec vsak delovni dan opraviti več kot uro dela. Sodišče je štelo, da je toženec, kot strokovnjak gradbenega področja, svojo obveznost izpolnil z vložitvijo navedene vloge. Ne glede na dejstvo, da je bila ta po neuspešnem pozivu na dopolnitev dokumentacije, 3. 5. 2022 zavržena. Sodišče ni presojalo ali takšno ravnanje, torej vložitev vloge, ki ni sposobna za obravnavo, izpolnjuje obvezo delovanja z večjo skrbnostjo (po drugem odstavku 6. člena OZ). Prav tako je bistveno kršilo določbe postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je verjelo toženčevi izpovedbi o njegovem prizadevanju in trudu pri izpolnitvi naročila, čeprav ni predložil nobenega dokaza o komuniciranju s tožnikom oz. drugimi. Zatrjeval je pridobivanje soglasij s strani sosedov, čeprav je tožnik zaslišan izpovedal, da so bila slednja pridobljena že v predhodnem postopku. Sodišče ni presojalo, da bi moral toženec, kot strokovnjak, po pregledu dokumentacije sam priti do spoznanja, da uporabno dovoljenje za tožnikov objekt niti ni potrebno. Zakaj je kljub vsem navedenim okoliščinam lahko štelo, da je toženec ravnal s skrbnostjo strokovnjaka, ni pojasnilo. Sodbe se zaradi navedenih pomanjkljivosti ne da preizkusiti.

5.Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti. Skladno s prvim odstavkom 458. člena ZPP je mogoče sodbo v sporu majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

8.Navedbe o predvideni časovni razporeditvi toženčevega dela med samo ponudbo in oddajo vloge, ki naj bi znašalo več kot uro dnevnega dela, predstavljajo nedopustne in zato neupoštevne pritožbene novote (337. člen ZPP).

9.Grajanje procesnih kršitev je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi opredelilo do vseh relevantnih trditev in ugovorov pravdnih strank. Za svojo odločitev je podalo argumentirane razloge, med katerimi ni nasprotij. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, ker je sodbo mogoče v celoti preizkusiti. Nestrinjanje pritožnika z dokazno oceno (toženčeva izpovedba) in presojo sodišča prve stopnje ne vodi do navedene procesne kršitve, relativne kršitve 8. člena ZPP in posledično napačno ugotovljenega dejanskega stanja pa v tem pritožbenem postopku ni mogoče uveljavljati. Zatrjevana protispisnost oz. kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni izkazana niti konkretizirano zatrjevana. Gre za napako tehnične narave, ki je storjena, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini, zapisniku o izvedbi dokazov ali zvočnem prepisu zaslišanj. Za pritožbeni preiskus jo je treba konkretizirano zatrjevati, česar pritožnik ne stori. Podrobnejši odgovor pritožbenega sodišča torej ni potreben.

10.Pravna narava razmerja kot mandata oz. pogodbe o naročilu po 766. členu OZ je pritožbeno neprerekana. Vendar se sodišču očita, da je prezrlo konkretne pogodbeno dogovorjene obveznosti in materialno pravo zmotno tolmačilo. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, to ne drži. Glede na trditveno podlago pravdnih strank in ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo.

11.Pravilno je izhajalo iz materialnopravnega izhodišča, da toženčeva (mandatarjeva) storitvena obveznost predstavlja obligacijo prizadevanja, iz katere izhaja pravica do plačila za njegov trud, nevezano na končni uspeh oz. rezultat njegovega delovanja. Pravilno je tolmačilo glavni namen sodelovanja pravdnih strank: tj. toženčeve aktivnosti za pridobitev uporabnega dovoljenja. Ustrezno je razmejilo predmet konkretne pogodbe na dva dela izpolnitve in prvi (sporni) del, smiselno ocenilo za obligacijo rezultata. Njegova izpolnitev je (bila) namreč vezana (le) na toženčevo aktivnost oddaje vloge (za pridobitev uporabnega dovoljenja) na UE.4 Sama oddaja vloge med strankama ni bila sporna. Vendar ji je tožnik očital nepopolnost (zaradi manjkajoče dokumentacije)5 in neizpolnitev drugih (izrecno) pogodbeno dogovorjenih obveznosti. To ponovno izpostavlja tudi v pritožbi in sodišču očita še manjko presoje vpliva takšne vloge na izpolnitev obveznosti toženca kot strokovnjaka gradbenega področja. Takšna zatrjevanja so neutemeljena. Sodišče je izpolnitev pogodbeno določenih obveznosti in dolžne skrbnosti skrbno presojalo. Poudarilo je, da bi za nepravilno izpolnitev prevzete obveznosti toženec (mandatar) odgovarjal le, če bi tožnik (naročnik) uspel izkazati, da bi bila pogodba uspešno izpolnjena (oz. uporabno dovoljenje pridobljeno), če bi ravnal z dolžno skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Tega bremena tožnik ni zmogel. Dokazni postopek je pokazal, da je toženec deloval z višjo stopnjo skrbnosti.6

12.Izpolnjevanje drugih (izrecno določenih) pogodbenih obveznosti je sodišče ugotavljalo preko zaznav neposrednih zaslišanj toženca, kot tudi zakonitega zastopnika tožnika in vsebine predloženih listin. Očitki pritožbe v tem delu kažejo na nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča, zlasti z oceno toženčeve izpovedbe kot prepričljive in verodostojne. Ponavljanje trditev, na katere je odgovorilo že sodišče prve stopnje, in nasprotovanje njegovim zaključkom, kaže, da se tožnik z razlogi sodbe ne sooči. Glede na dejanske ugotovitve sodišča so pravni zaključki sodišča pravilni, pritožnik jih s pritožbo ne uspe omajati.

13.Neutemeljene so tudi navedbe, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da bi moral strokovnjak gradbene stroke že po pregledu dokumentacije spoznati, da uporabno dovoljenje v konkretni zadevi ni potrebno. Na to je ustrezno odgovorjeno v 33. in 34. točkah obrazložitve sodbe, na kateri se v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče.

14.Ker niso podani niti izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato stroške pritožbenega postopka nosi sam (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil. Odločanje o njih je odpadlo.

-------------------------------

1Sklenitev pogodbe je bila opravljena na podlagi toženčeve ponudbe z dne 23. 9. 2021 ("Ponudba za urejanje dokumentacije in pridobitev uporabnega dovoljenja za trgovino, poslovne in servisne prostore osrednjega dela objekta na zemljišču s parcelami št. 1761/1, 55/6 in 56/15, vse k. o. X") in tožnikovega sprejema le te, najkasneje 28. 9. 2021.

2Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

3Uradni list RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ.

4Plačilo 80% vrednosti ponudbe je po obračunu del predviden v roku 8 dni od oddaje vloge na UE. Preostalih 20% plačila pa je vezano na rok 8 dni po izdaji odločbe.

5Slednje tožencu ni zagotovil tožnik, kot lastnik nepremičnine. Pravilna je presoja sodišča, da nedopolnitev in zavrženje vloge ni toženčeva krivda.

6Katero je preko pridobitve elektronskega sporočila UE (o nepotrebnosti uporabnega dovoljenja) razširil tudi izven pogodbeno dogovorjenih obveznosti.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 6/2, 766 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 458, 458/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.