Jedro

Nobenega dvoma ni, da je premikajoči se tovornjak, poln odpadnega materiala, zaradi nevarnostnega potenciala, ki ga nosi v sebi, nevarna stvar v smislu 173. člena ZOR.

Ena temeljnih predpostavk ekskulpacijskega razloga iz prvega odstavka člen 177. člena ZOR je namreč zunanjost dogodka. Kadar škodni dogodek ne izvira ''od zunaj'', ampak iz same nevarne stvari oziroma iz njenega delovanja, imetnik odgovarja vedno, četudi je napravil še take previdnostne ukrepe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženca zavezalo k plačilu 20.692,67 € odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel, ko mu je pri rekonstrukcijskih delih na magistralni cesti ... izpod koles enega od tovornjakov, ki so s terena odvažali material, priletel v glavo kamen. V presežku do vtoževanih 22.952,70 € je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je tovornjak nevarna stvar, škoda pa je nastala v zvezi z njim oziroma njegovim delovanjem.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožniku prisojeno odškodnino zmanjšalo za valorizacijsko vrednost med pravdo izplačanega zneska odškodninske akontacije. Pravnomočno prisojena odškodnina je tako namesto prvotnih 22.952,70 € znašala le še 12.956,06 €. Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženec z revizijo, ki jo vlaga iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, izpodbija tako temelj kot višino tožbenega zahtevka. V delu, ki se nanaša na podlago zahtevka, nasprotuje razlogom pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi, da je moral biti odlet kamna izpod koles neznanega tovornjaka pričakovan, ker to vozilo v trenutku nezgode ni vozilo s hitrostjo, prilagojeno pogojem neasfaltirane cestne površine. Zatrjuje, da to ne drži in da je bila hitrost vožnje povsem normalna, minimalna. Zato je na mestu presoja, da voznik ni mogel pričakovati, da lahko izpod koles tovornjaka prileti kamen in poškoduje tožnika, niti se temu ni mogel izogniti ali to kakorkoli preprečiti oziroma odvrniti. Prepričan je, da gre v tem primeru za višjo silo, kot je določena v prvem odstavku 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Glede višine pravnomočno prisojene odškodnine meni, da je ta odmerjena previsoko za vsako od treh uveljavljanih oblik nepremoženjske škode.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Nobenega dvoma ni, da je premikajoči se tovornjak, poln odpadnega materiala, zaradi nevarnostnega potenciala, ki ga nosi v sebi, nevarna stvar v smislu 173. člena ZOR. Ko je tako, za razsojo v zadevi ni toliko pomembna hitrost, s katero je neznani voznik neznanega tovornjaka vozil po makadamski cesti mimo tožnikove glave. Pomembnejši je odgovor na vprašanje, ali je škodo, ki nastane zaradi premika kamna, s samo vožnjo sproženega izpod koles tovornjaka, mogoče uvrstiti v okvir obratovanja motornega vozila kot nevarnega delovanja ali ne.

7. Teorija in sodna praksa odgovarjata pritrdilno. Znani so primeri, ko je bilo presojeno, da gre za škodo v zvezi z obratovanjem motornega vozila tudi, ko je do škode prišlo zaradi kamna, ki je priletel v šipo drugega avtomobila, in sicer zato, ker ga je sprožila sila premikajočega se motornega vozila.(1) Vrsta škode, ki na ta način nastane (najsi gre za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo), na odgovornost imetnika v ničemer ne vpliva.

8. V okoliščinah, kot so predmetne, je tudi jasno, da sklicevanje na višjo silo toženca kot imetnika nevarne stvari ne more rešiti odgovornosti. Ena temeljnih predpostavk ekskulpacijskega razloga iz prvega odstavka člen 177. člena ZOR je namreč zunanjost dogodka. Kadar škodni dogodek ne izvira ''od zunaj'', ampak iz same nevarne stvari oziroma iz njenega delovanja, imetnik odgovarja vedno, četudi je napravil še take previdnostne ukrepe. Z drugimi besedami, kakor hitro gre za ''notranji'' dogodek, tj. dogodek iz vplivne sfere delovanja nevarne stvari, velja, da je njen imetnik ustvaril povečano nevarnost, ki je botrovala nastanku škode. Zato za slednjo odgovarja po načelu vzročnosti.(2)

9. Enako kot z odločitvijo o temelju revizijsko sodišče soglaša s sodiščema druge in prve stopnje tudi glede višine tožbenega zahtevka. Kot je poudarilo že v številnih svojih odškodninskih odločbah, temeljni načeli za odmero satisfakcije oškodovancu predstavljata načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odškodninska odmera je v skladu z njima nadomestek, ki oškodovancu ob prestani in bodoči nepremoženjski škodi nudi pravično denarno zadoščenje (200. in 203. člen ZOR). Tako bistveni del načela individualizacije predstavlja uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje), na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo odmerno načelo, tj. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. S to razliko, da načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja uporabo razdeljevalne pravičnosti, ki narekuje sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je navsezadnje izraženo tudi v ustavnih načelih enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

10. Primerjava primerov oškodovancev z identično dominantno poškodbo, tj. z zlomi lobanje in pretresom oziroma obtolčenjem možganov, in primerljivimi nepremoženjskimi škodnimi posledicami pokaže, da se v tej zadevi odmerjena odškodnina v višini 67,4 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji ustrezno umešča v sistem odškodnin, v sodni praksi odmerjenih v podobnih primerih.(3) To pomeni, da sta bili v prejšnji točki opisani načeli pri odmeri odškodnin za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah v predmetni zadevi pravilno upoštevani. Tudi glede višine sodba izpodbijana sodba torej ne terja spremembe.

11. Ker po povedanem uveljavljani revizijski razlog ni podan, je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen Zakona o pravdnem postopku).

Op. št. (1): Glej na primer N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 881, in sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 569/2003 z dne 25. 11. 2004. Op. št. (2): Primerjaj S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, veliko komentar zakona o obligacijskih razmerjih, I. Knjiga, ČZ Uradni list SR Slovenije, 1984, str. 666. Smiselno enako tudi D. Jadek Pensa v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 865. Op. št. (3): Primerjaj npr. odškodnino v zadevi VS RS II Ips 925/2006 z dne 7. 5. 2004.