Jedro

Z izpolnitvijo naložene obveznosti na podlagi izvršitve izpodbijanega akta bi pritožnikoma tako nesporno nastala materialna škoda, ki je v odstranitvi ("uničenju") navedenega objekta. Ob tem iz dejanskega stanja zadeve ne izhaja, da bi bila taka škoda po višini ali posledicah zanemarljiva, niti tako ne zatrjuje nobena od strank.

Iz dejanskega stanja obravnavane zadeve izhaja, da je škoda težko popravljiva. Iz okoliščin zadeve tako ni razvidno, da bi bila v primeru kasnejšega uspeha v upravnem sporu navedena materialna škoda pritožnikoma (lahko) povrnjena in na kakšen način (npr. da bi bili pritožnikoma na podlagi uspeha v tem sodnem postopku povrnjeni stroški odstranitve objekta oziroma njegove ponovne postavitve), niti tega ne navaja tožena stranka.

V zadevi ni videti, da bi bilo z zadržanjem izpodbijanega akta nesorazmerno poseženo v javno korist. Navedeno je v postopku dolžna zatrjevati in dokazovati toženka in ne sodišče po uradni dolžnosti. Tožena stranka v svojih vlogah sicer pravilno utemeljuje, da z izdajo izpodbijanega akta sledi javnemu interesu, vendar pa ne utemelji, v čem bi nadaljnji obstoj spornega objekta (do odločitve v tem upravnem sporu) konkretno prizadeval oziroma ogrožal javno korist. Zgolj splošna navedba, da bi odložitev izvršitve pomenila podaljševanje protipravnega stanja in posledično v zaupanje v pravno državo in enakost pred zakonom, za tako utemeljitev ne zadošča.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi. Sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelka v Celju, IV U 146/2025-11 z dne 24. 10. 2025 se spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in se izvršitev sklepa Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Rogaška Slatina, Rogatec, Podčetrtek, Šmarje pri Jelšah in Kozje, št. 06112-0009/2023-16 z dne 10. 7. 2025, odloži do pravnomočne odločitve o tožbi v tem upravnem sporu.

II.Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnika sta vložila tožbo zoper sklep št. 06112-0009/2023-16 z dne 10. 7. 2025, s katerim jima je Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Rogaška Slatina, Rogatec, Podčetrtek, Šmarje pri Jelšah in Kozje (prvostopenjski organ) v okviru izvršbe za nedenarne obveznosti1 s prisilitvijo izrekel denarno kazen, vsakemu v znesku 800 EUR, zagroženo s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06112-0009/2023-7 z dne 20. 5. 2024, določil rok za njeno plačilo (1. in 2. točka) in nov rok za izpolnitev obveznosti ter jima zagrozil z novo, višjo denarno kaznijo (3. točka). Prvostopenjski organ je s tem sklepom odločil še, da pritožba ne zadrži izvedbe izvršbe (4. točka). Skupaj s tožbo sta tožnika vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe za odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe.

2.Upravno sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da tožnika nista izkazala pogoja nastanka težko popravljive škode. Presodilo je, da sta tožnika podala le pavšalne navedbe, da ima izpodbijan sklep trajne in neodpravljive posledice. Navedla sta namreč, da bi odstranitev obravnavanega objekta pomenila nepovratno uničenje materialne vrednosti, hkrati pa bi po spremembi občinskega prostorskega načrta (OPN), ki je že v fazi priprave, objekt lahko legalno obstajal ter da bi odstranitev objekta pomenila nerazumno in nesorazmerno škodo, saj bi bilo treba objekt - po potrditvi novega prostorskega akta - ponovno graditi. Upravno sodišče je presodilo, da iz takšnih trditev ne izhaja, da bi tožnikoma z izvršitvijo sklepa lahko nastala težko popravljiva škoda, kot jo za izdajo začasne odredbe zahteva sodna praksa. Premoženjska škoda namreč sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode in da zgolj posledice, ki so namen in cilj izrečenega ukrepa, pa čeprav bi bile ireverzibilne, same po sebi še ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1.

3.Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) sta zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navajata, da je Upravno sodišče zmotno štelo, da sta o škodi navajala zgolj pavšalne trditve. Poudarjata, da sta v tožbi in prvi pripravljalni vlogi izrecno opredelila vrsto in obseg škode (rušitev objekta, odstranitev in odvoz gradbenih odpadkov ter ponovna gradnja) ter za dokazovanje višine škode predlagala izvedenca gradbene stroke. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep razveljavi ter predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi; podredno pa naj zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Navaja, da so bile trditve pritožnikov pavšalne in niso presegale ravni splošnega navajanja, da bi z odstranitvijo objekta nastala nenadomestljiva ali težko popravljiva škoda. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

K I. točki izreka

5.Pritožba je utemeljena.

6.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7.Začasna odredba je torej namenjena varstvu pravnega položaja tožnika pred posegom toženke, ki bi pomenil poslabšanje tega položaja, še preden bi o zakonitosti spornega posega presodilo sodišče v upravnem sporu. Prisilno izvrševanje obveznosti, ki jih je enostransko naložila drugi ena od strank v sodnem sporu, še preden je o zakonitosti take obveznosti in njene izvršitve pravnomočno odločilo sodišče, je po svojem bistvu poseg v zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu (23. člen Ustave). Z možnostjo izdaje začasne odredbe se zato v upravnem sporu preprečuje, da bi sicer sodno varstvo pravic tožnika postalo neučinkovito celo v primeru kasnejšega uspeha v upravnem sporu, ko bi sodišče s svojo pravnomočno sodbo njegovi tožbi ugodilo.2 Izdaja začasne odredbe ne pomeni, da je z izpodbijanim upravnim aktom naložena obveznost prenehala, temveč da se bo lahko izvršila šele po pravnomočnem zaključku sodnega postopka.

8.Temelj presoje v zadevi je vprašanje, ali bi pritožnikoma z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Sodišče prve stopnje je pravilno in skladno s prakso Vrhovnega sodišča v zadevi pojasnilo, da je treba tudi pri izpodbijanju tovrstnih sklepov, izdanih v upravnem postopku izvršbe, šteti, da težko popravljiva škoda iz 32. člena ZUS-1 ni samo tista, ki se kaže kot očitna (v zvezi s plačilom denarne kazni), ampak tudi tista, ki je povezana s prisilitvijo, kot ciljem, v katerega je usmerjen izdani ukrep o denarni kazni (22. točka obrazložitve). Kot sporno v pritožbi zato ostaja vprašanje, ali je slednja škoda podana in ali je težko popravljiva.

9.Za odločitev o pritožbi je bistveno, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje temelji na dveh stališčih, ki bili sta v sodni praksi Vrhovnega sodišča že preseženi in sicer, da premoženjska škoda namreč sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode in da zgolj posledice, ki so namen in cilj izrečenega ukrepa, pa čeprav bi bile ireverzibilne, same po sebi še ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1.3 Ob pravilni uporabi navedene zakonske določbe je tako treba šteti, da je pravno upoštevna tudi materialna škoda, ki bi tožniku nastala kot posledica izvršitve naložene obveznosti, in da bo ta težko popravljiva v smislu zakona (tudi) v primeru, ko kljub uspehu v upravnem sporu ne bo mogoče doseči (ali pa le z nesorazmernimi težavami) vzpostavitve prejšnjega stanja.4

10.Glede na navedeno je treba pritrditi navedbam pritožnikov, da ni pravilno stališče, da posledice, ki so namen izrečenega oblastvenega ukrepa, same po sebi ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1, saj iz zakona ne izhaja, da bi namen upravnega akta lahko izključeval upoštevnost določene škode za odločanje o začasni odredbi v upravnem sporu. Utemeljeno opozarjata na to, da bi s tako razlago, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, prav pri rušitvah objektov institut začasne odredbe izgubil svojem smisel.

11.V zadevi ostaja nesporno dejansko stanje v delu, po katerem je pritožnikoma z izpodbijanim aktom tožene stranke (nadalje) naložena odstranitev že izgrajenega objekta dimezij 6,00 x 3,00 m z betonsko ploščo in s streho enokapnico, kovinske izvedbe. Ta spada med enostavne objekte (garažne stavbe - 12420, površine 20 m2), za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno.

12.Z izpolnitvijo naložene obveznosti na podlagi izvršitve izpodbijanega akta bi pritožnikoma tako nesporno nastala materialna škoda, ki je v odstranitvi ("uničenju") navedenega objekta, kot to uveljavljata pritožnika. Ob tem iz dejanskega stanja zadeve ne izhaja, da bi bila taka škoda po višini ali posledicah zanemarljiva, niti tako ne zatrjuje nobena od strank. Ker navedeno dejstvo ne potrebuje nadaljnjega utemeljevanja in dokazovanja, je dokaz z izvedencem, ki sta ga pritožnika predlagala že v postopku pred sodiščem prve stopnje in bi dokazoval natančno višino take škode, za odločitev nepotreben.

13.Prav tako iz dejanskega stanja obravnavane zadeve izhaja, da je navedena škoda težko popravljiva. Iz okoliščin zadeve tako ni razvidno, da bi bila v primeru kasnejšega uspeha v upravnem sporu navedena materialna škoda pritožnikoma (lahko) povrnjena in na kakšen način (npr. da bi bili pritožnikoma na podlagi uspeha v tem sodnem postopku povrnjeni stroški odstranitve objekta oziroma njegove ponovne postavitve), niti tega ne navaja tožena stranka.

14.Prav tako v zadevi ni videti, da bi bilo z zadržanjem izpodbijanega akta nesorazmerno poseženo v javno korist.5 Navedeno je v postopku dolžna zatrjevati in dokazovati toženka in ne sodišče po uradni dolžnosti.6 Tožena stranka v svojih vlogah sicer pravilno utemeljuje, da z izdajo izpodbijanega akta sledi javnemu interesu, vendar pa ne utemelji, v čem bi nadaljnji obstoj spornega objekta (do odločitve v tem upravnem sporu) konkretno prizadeval oziroma ogrožal javno korist. Zgolj splošna navedba, da bi odložitev izvršitve pomenila podaljševanje protipravnega stanja in posledično v zaupanje v pravno državo in enakost pred zakonom, za tako utemeljitev ne zadošča. Ali je izpodbijani akt zakonit ali ne - ali je torej kot tak dopustno sredstvo za uresničevanje navedenega javnega interesa - bo šele predmet presoje sodišča prve stopnje o glavni stvari v tem upravnem sporu. Splošna argumentacija tožene stranke, da pa posameznikov zasebni interes nikdar ne more prevladati nad javnim interesom ("za spoštovanje pravnega reda") pa je v očitnem nasprotju z zakonsko določbo, ki terja pri odločanju o začasni odredbi vsakokratno presojo prav tega, kateri od obeh interesov prevlada v okoliščinah posameznega spora (32. člen ZUS-1, zgoraj).

15.Glede na navedeno so v zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero se zadrži izpodbijani upravni akt do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

16.Do vprašanj, ki za odločitev o pritožbi niso bistvene (npr. vprašanja dopustn0sti legalizacije spornega objekta, sprememb prostorskih aktov) se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo.

17.Ker je po obrazloženem pritožba utemeljena, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo tako, da je spremenilo sklep prve stopnje tako, da je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe.

K II. točki izreka

18.Ker so stroški začasne odredbe del stroškov celotnega postopka, je Vrhovno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 151. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Z inšpekcijsko odločbo št. 06112-0009/2023-5 z dne 5. 2. 2024 je bila tožnikoma naloženo ustavitev gradnje nelegalnega enostavnega objekta, njegova odstranitev ter vzpostavitev prejšnjega stanja.

2Tako Ustavno sodišče že v sklepu Up-106/02 z dne 25. 4. 2002. Glej tudi Sklep Vrhovnega sodišča I Up 72/2020 z dne 21. 5. 2020 in druge.

3Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 96/2022 z dne 8. 6. 2022, I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022, I Up 215/2024 z dne 2. 29. 2024.

4Sklep Vrhovnega sodišča I Up 172/2024 z dne 2. 9. 2024.

5Interesi nasprotnih strank v zadevi niso prisotni.

6Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 271/2023 z dne 30. 11. 2023, pa tudi I Up 38/2023 z dne 1. 3. 2023 in druge.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.