Jedro

Zgolj bojazen, da bo toženec svoj dolg do družbe S. d.d. poravnal, zaradi česar bi bila izvedba dokazov kasneje onemogočena oziroma otežena, ne izkazuje obstoja nevarnosti, da dokazovanja z listinami (na katerih temelji zahtevek), kasneje ne bo mogoče izvesti.

Izrek

I Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje dokazov.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki v odgovor, ki pa na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je predlog za zavarovanje dokazov zavrnilo z nosilnimi razlogi, da navedbe tožeče stranke ne izkazujejo okoliščin, ki bi utemeljevale bojazen, da se predlagani dokazi kasneje ne bodo mogli izvesti ali da bo njihova izvedba težja. Pravilno navaja, da dejstvo, da z listinami, ki so obremenilne za toženo stranko, razpolagata le slednja in S. d.d., ne pa tudi tožeča stranka, v ničemer ne izkazuje nevarnosti, da izvedba dokazov z vpogledom v navedene listine med pravdo ne bo možna ali pa bo njihova izvedba težja. Takšnih trditev tožnik ne ponuja niti v pritožbi, saj ne navaja nobene konkretne okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da tožena stranka ali S. d.d. teh listin ne bi želela predložiti. Drži sicer, da zadošča že objektivna nevarnost, vendar slednje ne izkazuje niti sklicevanje na v pritožbi zatrjevana dejstva (da poskušajo posamezniki v S. d.d. z ustanavljanjem novih družb prenesti del premoženja S. drugam, podobni primeri naj bi se dogajali tudi v drugih podjetjih, večkrat naj bi bili javno izraženi indici, da v določenih podjetjih izginja listinska dokumentacija, zaradi česar naj bi obstajala objektivna možnost, da listin kasneje ne bo mogoče najti).

6. 264. člen ZPP določa, da se lahko med ali pred pravdo predlaga, naj se izvede določen dokaz, če je utemeljena bojazen, da se pozneje ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje težja. Tožeča stranka tudi po mnenju višjega sodišča tega ne zatrjuje. Zgolj bojazen, da bo toženec svoj dolg do družbe S. d.d. poravnal, zaradi česar bi bila izvedba dokazov kasneje onemogočena oziroma otežena, ne izkazuje obstoja nevarnosti, da dokazovanja z listinami (na katerih temelji zahtevek), kasneje ne bo mogoče izvesti. Tega pa ne izkazujejo niti pritožbene navedbe o splošno znanih dejstvih ter podobnih primerih v številnih drugih slovenskih podjetjih, v katerih je prišlo do izginotja obsežne listinske dokumentacije.

7. Ker torej tožeča stranka ne navaja bistvenih predpostavk, potrebnih za zavarovanje dokazov, iz vsebine njenega predloga pa tudi ne izhajajo elementi, ki jih za predlog za zavarovanje dokazov zahteva 266. člen ZPP, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.