Jedro

Tako nerentabilnost skladišča kot neustrezno oz. neprimerno obnašanje delavca do strank lahko prestavljata nujne potrebe delovnega procesa za prerazporeditev delavca v smislu 2. odst. 17. čl. ZTPDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razveljavilo sklepa tožene stranke o razporeditvi z dne 23.4.2002 in

27.6.2002 ter ji naložilo izplačilo razlike med dejansko plačo, ki jo je tožnik prejemal od 1.8.2002, in plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal na delovnem mestu skladiščnika II, in plačilo stroškov postopka v višini 67.550,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.4.2003 dalje. Ugotovilo je, da tožena stranka za zakonitost sporne razporeditve ni izkazala obstoja nujnih potreb delovnega procesa po

2. odstavku 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, 4/91, v nadaljevanju ZTPDR).

Obstoja le-teh tožena stranka ni izkazala na delovnem mestu skladiščnika II, saj po oceni sodišča prve stopnje razlog neprimernega obnašanja do sodelavcev in strank ne utemeljuje nujnih potreb, razloga o nerentabilnosti skladišča pa tožena stranka ni dokazala.

Tožena stranka se s to odločitvijo in njenimi razlogi ne strinja.

Pritožbo je vložila po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje v prvi vrsti očita bistveno kršitev določb postopka, ker v dokaznem postopku ni zaslišalo obeh strank, kljub temu, da je tožena stranka zaslišanje zakonitega zastopnika v odgovoru na tožbo izrecno predlagala. O tem dokaznem predlogu se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Posledično je nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje. Zakoniti zastopnik tožene stranke bi namreč lahko izpovedal tako o neustreznem obnašanju tožnika do sodelavcev in strank, kot tudi o nerentabilnem poslovanju skladišča pod vodstvom tožnika. Poleg tega zaključek sodišča prve stopnje, da je neustrezno obnašanje prej razlog za disciplinsko obravnavanje, kot za razporeditev, ne drži, saj zanemarja dejstvo, da je za uspešno delo in poslovanje treba zagotoviti celovitost organizacijskih ukrepov kadrovske zasedbe in ustreznost odnosov v organizaciji. Z disciplinskimi ukrepi ni možno reševati vseh faktorjev uspešne organizacije dela in potreb delovnega procesa. Nejasno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi morale biti potrebe delovnega procesa in organizacije dela izkazane tudi na delovnem mestu skladiščnika II. Potrebe delovnega procesa je treba obravnavati celovito in enotno, ne pa ločeno za vsako delovno mesto. Nazadnje tožena stranka v pritožbi še navaja, da je bila tekom tega spora (12.3.2003) med toženo stranko in tožečo stranko sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za dela pomočnika skladiščnika. S tem je tožnik soglašal, da sklepa pogodbo o zaposlitvi za navedena dela, zato bi bil njegov zahtevek za izplačilo razlike v plači utemeljen kvečjemu do dneva sklenitve nove pogodbe. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo pritožbenim navedbam v celoti oporeka.

Meni, da sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, kot mu to očita toženec. Opustitev izvedbe predlaganega dokaza ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ampak je njena posledica nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Poleg tega je ta navedba neutemeljena.

Tožena stranka je zaslišanje direktorja predlagala po potrebi, brez navedbe imena, priimka in naslova predlagane priče. Gre torej za pomanjkljiv dokazni predlog, ki ga sodišče zato utemeljeno ni izvedlo. Zaslišanje te priče tudi ne bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve, saj je tožena stranka sama umaknila zaslišanje neposrednega vodje tožnika, ki naj bi po navedbah obrazložitve sklepov tožene stranke bil edini, ki bi lahko kaj povedal o delu tožnika. Poleg tega so dokazi v zvezi s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi v pritožbi novi dokazi, ki niso dopustni, saj bi jih tožena stranka lahko uporabila že pred izdajo sodbe, pa jih po svoji krivdi ni.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 58/2003-US, 2/2004, v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno štelo, da je za presojo zakonitosti tožnikove razporeditve odločilno določilo 2. odstavka

17. člena ZTPDR, vendar te določbe glede pogoja nujnih potreb delovnega procesa ni povsem pravilno uporabilo. Po oceni pritožbenega sodišča lahko oba razloga, zaradi katerih je tožena stranka tožnika razporedila na drugo delovno mesto (neustrezno obnašanje do strank in nerentabilnost skladišča), predstavljata nujne potrebe v smislu navedenega določila ZTPDR. Tudi neprimerno obnašanje delavca lahko utemeljuje nujne potrebe, če tako obnašanje bistveno moti ali morda celo onemogoča delovni proces, še posebej, če prihaja s strani vodje neke organizacijske enote in v razmerju do strank.

Tožena stranka tako nasprotuje tožbenemu zahtevku z dejstvi, ki so bistvena za presojo njegove utemeljenosti. Za njihovo ugotovitev pa je ponudila tudi ustrezne dokaze. Prav gotovo bi tako o neprimernem obnašanju tožnika, še posebej pa o nerentabilnem poslovanju skladišča pod tožnikovim vodstvom lahko izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke. Res je, da bi bilo o neprimernem obnašanju tožnika verjetno primerneje zaslišati njegovega neposrednega vodjo, predlog za zaslišanje katerega je tožena stranka umaknila, vendar pa po drugi strani ni gotovo, da zakoniti zastopnik glede tega ne bi ničesar vedel izpovedati, kot to nepravilno zatrjuje tožnik v odgovoru na pritožbo. Ne drži njegova trditev, da iz obrazložitve izpodbijanih sklepov tožene stranke izhaja, da je neposredni vodja edini, ki bi o tem lahko kaj izpovedal. Zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke je tako pomemben dokaz za popolno ugotovitev dejanskega stanja. Z njegovo neizvedbo je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, kar je vplivalo na pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Tudi v tem ima pritožba prav, pa čeprav je tožena stranka izvedbo tega dokaza v odgovoru na tožbo predlagala zgolj po potrebi in brez konkretnih podatkov o direktorju.

Skrb za pravilno rešitev spornega predmeta in vodenje postopka je v skladu z načelom procesnega (298. člen ZPP) in materialnega (285. člen ZPP) vodstva naložena sodišču. Predsednik senata je dolžan poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, ponudijo ustrezni dokazi in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje. Poleg tega o tem, kateri predlagani dokazi se izvedejo, odloča izključno sodišče (213. in 287. člen ZPP). Če torej stranka predlagano pričo ne navede določno (z imenom in naslovom), jo je sodišče v okviru procesnih pooblastil in dolžnosti, ki jih ima po 285. členu ZPP, dolžno opozoriti, da je treba predlagan dokaz, ki je pomemben za ugotovitev spornega dejstva, pomembnega za odločitev, dopolniti.

Glede na navedeno bistveno kršitev določil postopka, v posledici katere je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje za vsestransko razjasnitev spornega razmerja dopolniti dokazni postopek in zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke ob upoštevanju materialnopravne podlage, ki jo je pritožbeno sodišče v zvezi z vprašanjem nujnih potreb delovnega procesa pojasnilo v predhodnih odstavkih.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.