Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je presojalo, ali je tožnica pri razdelitvi stroškov uporabila veljavni ključ delitve, preseglo okvir trditvene podlage toženke, ki trditvam tožnice o uporabljenem ključu delitve sploh ni (konkretizirano) ugovarjala. Za obrazloženo nasprotovanje bi tožena stranka morala navesti, v čem je predstavljen ključ delitve napačen oz. kakšen bi moral biti ključ delitve stroškov. Tega pa tožena stranka ni navedla, pri čemer ni na sodišču, da izven njene trditvene podlage preizkuša pravilnost predstavljenega ključa delitve stroškov.

Navedb toženke, da ne ve, ali so zatrjevana dejstva pravilna, ni mogoče šteti za obrazloženo nasprotovanje trditvam tožnice. Ni na tožnici, da namesto toženke (že vnaprej) konkretizira dejstva in v zvezi s temi dejstvi predlaga dokaze, na katerih bo tožena stranka gradila svoje ugovore.

Plačilo obrestnih obresti je mogoče zahtevati zgolj od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (t. i. procesne obresti, 381. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:" "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v v Ljubljani VL 206127/2012 z dne 27. 12. 2012 ostane v veljavi v celotnem 3. odstavku izreka in v 1. odstavku izreka za znesek glavnice 1.351,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 12. 2012 dalje do plačila in glede zneska 285,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23. 12. 2012 dalje do plačila. Obrestni zahtevek za čas od 6.12.2012 do 23.12.2012 glede glavnice 285,74 EUR se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 304,08 EUR stroškov pravdnega postopka, v roku 8 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 8 dneh po prejemu sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 359,22 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206127/2012 z dne 27. 12. 2012 v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožnici je naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v znesku 159,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožnica je zoper navedeno sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdrži sklep o izvršbi v veljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da se pritožba zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katera je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je tožnica na podlagi Pogodbe upravnica poslovne stavbe na naslovu T., v kateri so tudi poslovni prostori v lasti toženke. Tožnica je zahtevala plačilo obratovalnih stroškov(1) za poslovni prostor toženke št. 3 oziroma računov za mesec od vključno februarja 2008 do oktobra 2012, ki jih toženka ni plačala.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je neutemeljen pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (14. točke drugega odstavka 339. člen ZPP). Prvostopenjsko sodišče je res zapisalo, da verjame tožnici, da je bila toženka obogatena (12. točka obrazložitve), vendar je iz nadaljnje obrazložitve povsem jasno, da po oceni prvostopenjskega sodišča tožnica ni podala zadostnih trditev za ugotovitev obsega obogatitve. Zato omenjeni zapis iz 12. točke obrazložitve ni v nasprotju z obrazložitvijo v 11. točki, da tožnica ni zmogla trditvenega bremena glede neupravičene obogatitve.

8. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je takšna presoja prvostopenjskega sodišča zmotna, saj je konkretno navedla, kateri stroški in v kakšnem znesku so bili toženki obračunani v vsakem posameznem mesecu, pri čemer je vsebinsko opisala ključ delitve za obračun stroškov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožnica v dopolnitvi tožbe (list. št. 32, 33) sklicevala na priložene obračune stroškov, pri čemer je v tabeli navedla. koliko je znašal vsak posamezni strošek, ki je odpadel na toženko. K temu je priložila tudi obračune stroškov za vtoževane mesece (priloga A4-A60 spisa), iz katerih izhaja opredelitev vsakega posameznega stroška, navedba dobavitelja, višina stroška za celotno stavbo, navedba ključa delitve (enota/površina/solastniški delež), znesek, ki glede na uporabljen ključ delitve odpade na toženko, končni znesek posameznega stroška in končni znesek vseh stroškov za posamezni mesec za toženko.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnica ni izkazala, da je višino stroškov obratovanja določila na podlagi veljavnih ključev delitve. Pritožba utemeljeno opozarja, da toženka v tej smeri ni podala obrazloženih ugovorov oziroma konkretizirane trditvene podlage. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica že v dopolnitvi tožbe pojasnila ključ delitve,(2) ki pa mu toženka v prvi pripravljalni vlogi ni nasprotovala, temveč je navedla zgolj to, da tožnica stroškov dobaviteljem ni plačala iz lastnih sredstev in da položnic ni razumela in ni mogla plačati, ker so nestrokovne in nespecificirane. Šele v drugi pripravljalni vlogi je navedla, da je ključ delitve le pavšalno pojasnjen in ne omogoča natančnega preizkusa posameznih postavk, ki so nepreverljive, ker tožnica za noben mesec ni predstavila dejanske razdelitve stroškov oziroma ključa za vsak strošek posebej. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka opisno predstavljenemu ključu delitve sploh ni (obrazloženo) nasprotovala. Zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je presojalo, ali je tožnica pri razdelitvi stroškov uporabila veljavni ključ delitve, preseglo okvir trditvene podlage toženke, ki trditvam tožnice o uporabljenem ključu delitve sploh ni (konkretizirano) ugovarjala. Poleg tega velja pripomniti, da je opisan ključ delitve jasno razviden iz vseh predloženih obračunov (priloga A4 do A60 spisa), zato ni mogoče slediti trditvam toženke, da je uporabljen ključ nepreverljiv. Ključ delitve stroškov torej je preverljiv - da pa ključ ni pravi, pa mora zatrjevati toženka, česar pa le-ta argumentirano ni storila. Za obrazloženo nasprotovanje bi morala navesti, v čem je predstavljen ključ delitve napačen oz. kakšen bi moral biti ključ delitve stroškov. Tega pa tožena stranka ni navedla, pri čemer ni na sodišču, da izven njene trditvene podlage preizkuša pravilnost predstavljenega ključa delitve stroškov.

10. Pritožba torej utemeljeno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče trditve in dokaze tožnice presojalo izven navedb toženke, ko je ugotavljalo, da tožnica ni izkazala pravilnosti uporabljenih parametrov, ker se je površina za razdelitev stroškov mesečno spreminjala, oziroma da tožnica ni izkazala pravne podlage za razdeljevanje stroškov glede na dejansko stanje. Prvostopenjsko sodišče je namreč prezrlo, da toženka sploh ni postavila trditev v tej smeri, zaradi česar tožnica ni imela razloga, da bi to pojasnjevala. Enako velja za očitke sodišča prve stopnje, da tožnica ni pojasnila, kdo je S. in zakaj je izdajatelj obračuna. Sodišče prve stopnje je tudi preseglo okvir trditvene podlage toženke, ko je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da tožnica ni pojasnila, na kakšni podlagi so zaračunani bančni stroški in kaj točno je storitev, ki so jo etažni lastniki izvršili in v čem so etažni lastniki na T. obogateni. Tožnica utemeljeno opozarja, da toženka v tej smeri sploh ni podala nobene trditvene podlage. Ker toženka zaračunavanju bančnih stroškov konkretizirano sploh ni nasprotovala, je sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno očitalo, da ni pojasnila podlage za zaračunavanje bančnih stroškov in da stroški niso ustrezno obračunani. Toženka namreč ni navedla, da tožnica nima podlage za zaračunavanje bančnih stroškov, niti ni nasprotovala načinu njihove delitve, zaradi česar ni na sodišču, da preizkuša pravilnost njihovega izračuna.

11. Glede višine tožbenega zahtevka je toženka navajala zgolj to, da so listine, ki se nanašajo na bančne stroške (A62 do A83) izdane s strani tretje osebe (in ne tožnice), zaradi česar po mnenju toženke ne dokazujejo ničesar ter da pregled prometa zaradi izostanka žiga in podpisa ne more biti dokaz plačila stroškov iz sredstev tožnice. Res so sicer kot izdajatelj računov za bančne stroške navedeni etažni lastniki, vendar je kljub temu mogoče razbrati, da se nanašajo na tožnico, saj vsebujejo njen naslov (Z.) ter vsebujejo žig in podpis tožnice. Plačilo omenjenih računov potrjuje tudi pregled prometa (A 84), pri čemer zgolj dejstvo, da slednji nima ne podpisa in ne žiga, ne pomeni, da mu gre v celoti odreči dokazno vrednost oziroma da ga ni mogoče uporabiti kot dokaz v postopku. Po 8. členu ZPP namreč velja načelo proste dokazne ocene oziroma proste presoje dokazov. ZPP ne določa nobenih formalnih dokaznih pravil (razen domneve o resničnosti vsebine javne listine), ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Toženka je ugovarjala tudi, da je bil račun za elektriko (A85) izdan družbi P. d. o. o., vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil le-ta posredovan tožnici, saj vsebuje žig, da ga je slednja prejela. Predvsem pa se navedeni račun nanaša na plačilo elektrike za mesec januar (obdobje od 1. 1. 2008 - 31. 1. 2008), medtem ko tožnica vtožuje plačilo šele od vključno meseca februarja dalje. Neresničen je bil tudi ugovor toženke, da potrdila o plačilu vode za mesec februar ni med predloženimi dokazi, saj se le-ta nahaja v prilogi A97 (nanaša se na obračunsko obdobje od 1. 2. 2008 do 29. 2. 2008), nenazadnje pa je tožnica kot dokaz opravljenih plačil predložila tudi pregled prometa (A96 glede plačila elektrike in A121 glede plačila porabe vode).

12. Nadalje je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da tožnica ni pojasnila števila enot s števci in površine le-teh, površine celotne stavbe, ter števila enot brez števcev in njihovih površin, zaradi česar obračunov obratovalnih stroškov ni mogoče preizkusiti. Vendar je treba opozoriti, da kljub temu, da je tožnica že v prvi pripravljalni vlogi pojasnila način obračuna stroškov (list. št. 33), toženka v odgovoru na to vlogo obračunom stroškov sploh ni nasprotovala (trdila je le, da položnic ni razumela in jih ni mogla plačati, ker so nestrokovne in nespecificirane, glej l. št. 42). Kljub temu, da toženka ključu delitve ni nasprotovala, je tožnica v drugi pripravljalni vlogi ponovno pojasnila način obračuna stroškov ter navedla površino celotne stavbe in površino poslovnega prostora št. 3. Toženka je šele v drugi pripravljalni vlogi podala (pavšalne) ugovore glede obračuna stroškov, vendar trditvam tožnice ni argumentirano nasprotovala. Navedla je namreč zgolj to, da ne ve, koliko števcev je v stavbi, kateri poslovni prostor ga ima in kateri ne (pri čemer ni navedla, zakaj bi bilo to sploh pomembno), ter da ne ve, ali je skupna površina pravilna (pri čemer ni navedla niti približne ocene, ali trditve tožnice držijo).

13. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tožnica navedla dovolj podatkov, da je omogočen preizkus obračunov stroškov. Tožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo trditvam toženke, čeprav le-ta ni ponudila nobene nasprotne trditve ali dokaza, iz katerega bi izhajala dejstva, ki bi bila drugačna od zatrjevanih. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča gornjih navedb toženke (da ne ve, ali so zatrjevana dejstva pravilna)(3) ni mogoče šteti za obrazloženo nasprotovanje trditvam tožnice. Ni namreč na tožnici, da namesto toženke (že vnaprej) konkretizira dejstva in v zvezi s temi dejstvi predlaga dokaze, na katerih bo tožena stranka gradila svoje ugovore. Tožnica je v tabeli (list. št. 33 spisa) za vsak posamezni mesec jasno navedla, koliko znaša posamezni strošek za posamezni mesec, ter v drugi pripravljalni vlogi navedla površino celotne stavbe in površino poslovnega prostora št. 3, v lasti toženke, način obračuna stroškov je nenazadnje razviden tudi iz priloženih obračunov stroškov. Zato je sodišče prve stopnje od tožnice neutemeljeno zahtevalo, da bi morala navesti še dodatno, koliko je bilo enot brez števcev oz. kolikšna je bila površina enot s števci, saj so vsi ti podatki potrebni zgolj za potrebe preverjanja pravilnosti obračunov stroškov, katerim toženka sploh ni obrazloženo nasprotovala, niti teh podatkov ni pravočasno zahtevala. Po prepričanju pritožbenega sodišča torej ni mogoče slediti navedbam toženke iz zadnje pripravljalne vloge, da tožnica niti za en mesec ni predstavila, kako deli stroške med vse prostore.

14. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju presodilo, da tožnica ni izkazala prikrajšanja na svoji strani, ker k dopolnitvi tožbe ni priložila dokazil o plačilu računov dobaviteljem, temveč jih je priložila šele k drugi pripravljalni vlogi, kar naj bi bilo prepozno. Tožnica utemeljeno opozarja, da je takšno stališče sodišče prve stopnje zmotno. V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka po določbi 451. člena ZPP navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, toženka pa v odgovoru na tožbo. Vsaka stranka lahko vloži še po eno pripravljalno vlogo, tožnica lahko v osmih dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo, toženka pa lahko v osmih dneh po prejemu te pripravljalne vloge tožnice vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožnice v njeni pripravljalni vlogi (drugi do četrti odstavek 452. člena ZPP); dejstva in dokazi, ki jih stranka ne navaja v teh vlogah, pa se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Sodišče prve stopnje se je na ta procesna pravila sklicevalo, vendar jih je ob dani procesni situaciji napačno uporabilo.

15. Tožnica je že v dopolnitvi tožbe zatrjevala, da so bili obratovalni stroški, katerih povračilo zahteva v tem postopku, plačani iz njenih lastnih sredstev. V zvezi s to trditvijo je predlagala zaslišanje priče (prim. list. št. 32 spisa). Že s tem je tožnica (pravočasno) izpolnila svoje trditveno in dokazno breme v zvezi s prikrajšanjem na njeni strani. Toženka je na to odgovorila in v prvi pripravljalni vlogi pavšalno zatrjevala, da ne drži, da je tožnica te stroške plačala iz lastnih sredstev. Nadalje je tožnica v drugi pripravljalni vlogi (list. št. 46 spisa) ponovno navedla, da je vse račune dobaviteljev poravnavala sproti, in je priložila še potrdila o plačilih dobaviteljem, glede katerih je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da so prepozno predložena (in posledično zaključilo, da tožnica ni izkazala prikrajšanja na svoji strani). Tožnica je svoje trditveno in dokazno breme izpolnila že v dopolnitvi tožbe, v drugi pripravljalni vlogi pa je skladno s tretjim odstavkom 452. člena ZPP odgovorila na navedbe toženke v dopolnitvi odgovora na pritožbo, ter v zvezi s temi „odgovornimi navedbami“ predlagala dokaze, kot pravilno opozarja tožnica v pritožbi. Predložitev potrdil o plačilih je spodbudila navedba toženke v odgovoru na tožbo, da tožnica ni plačala stroškov iz lastnih sredstev, sicer pa je tožnica že pred odgovorom na tožbo navedla in predlagala dokaze, ki utemeljujejo prikrajšanje na njeni strani.(4)

16. Iz vsega povedanega izhaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožnica ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve, saj je trditve in dokaze tožnice presojalo izven navedb toženke, ki je zgolj pavšalno nasprotovala vtoževani terjatvi in k pravdi ni prispevala ničesar vsebinskega, temveč se je omejevala le na kritiko trditev in dokazov tožnice. Prav tako je nepravilno zaključilo, da so določeni dokazi predloženi prepozno, zaradi česar jih ni upoštevalo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnice glede glavnice v celoti ugodilo.

17. Tožnica prav tako utemeljeno nasprotuje zavrnitvi obrestnega dela tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč prezrlo, da je tožnica pojasnila (list. št. 48), da je bil datum zapadlosti obračuna vezan na dan izdaje obračuna in ne na obračunsko obdobje oziroma da je bilo za račune, izstavljene z zamudo dogovorjeno, da le-te toženka poravna brez zamudnih obresti (z zamudnimi obresti zaradi neplačila obveznosti od izdaje posameznega obračuna), in v zvezi s tem predlagala zaslišanje priče. Zato je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno tožnici očitalo, da ni pojasnila, kateri obračuni so bili izstavljeni z zamudo in kdaj so bili dejansko izročeni toženki, saj je tožnica ponudila ustrezne trditve, ki jih potrjujejo tudi predloženi dokazi.(5)

18. Pri presoji utemeljenosti obrestnega dela zahtevka, je pritožbeno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v delu glede teka zamudnih obresti od kapitaliziranih zamudnih obresti od dne 5. 12. 2012. Tožnica je s tem zahtevala obrestne obresti, ki so prepovedane (375. člen OZ). Plačilo obrestnih obresti je mogoče zahtevati zgolj od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (t. i. procesne obresti, 381. člen OZ). Tožnica je vložila predlog za izvršbo 23. 12. 2012, zato ji pripadajo zakonske zamudne obresti od kapitaliziranih zamudnih obresti šele od dne 23. 12. 2012 dalje.

19. Tožnica je s svojim zahtevkom v celoti uspela,(6) zato mora toženka v roku 15 dni tožniku povrniti stroške postopka za postopek pred sodiščem prve in druge stopnje (prvi in tretji odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

20. Pritožbeno sodišče je tožnici stroške odmerilo na podlagi priglašenih stroškov, skladu z odvetniško tarifo in sicer za postopek pred sodiščem prve stopnje tako priznalo nagrado za postopek v višini 87 EUR (količnik 1,3 zmanjšan za količnik 0,3 - za nagrado za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine; tar. št. 3100) in strošek izdelave in izročitve dokumentov v višini 51,40 EUR (50 x 0,15 in 439 x 0,10) (tar. št. 6000) ter pavšalni znesek PPT stroškov v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar povečano za 20% DDV znaša 190,08 EUR. Stroški tožnice za postopek pred sodiščem prve stopnje, povečani za znesek sodne takse (114,00 EUR) skupaj znašajo 304,08 EUR.

21. Za pritožbeni postopek pa je priznalo nagrado za postopek v višini 139,20 EUR (tar. št. 3210) in pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 194,22 EUR. Stroški pritožbenega postopka (skupaj s sodno takso v višini 165,00 EUR) tako znašajo 359,22 EUR. V primeru zamude je toženka dolžna toženi stranki tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka 8 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 378. člena OZ).

Op. št. (1): porabo vode, okoljsko dajatev, priključno moč, porabo elektrike in bančne stroške.

Op. št. (2): navedla je, da je vsak strošek obračunala na podlagi računov dobaviteljev, in sicer so bili toženki stroški obračunani glede na solastniški delež tako, da je odštela del, ki odpade na poslovne prostore z lastnimi števci, presežek porabe pa je porazdelila med preostale etažne lastnine v skladu z njihovimi solastniškimi deleži. Op. št. (3): da tožnica ni povezala izdanih računov, pregleda prometa in postavk v prvi pripravljalni vlogi ter da se zneski razlikujejo in da so stroški obračunani nedosledno brez pojasnila, kako je dejansko razdelila stroške za posamezni mesec.

Op. št. (4): prim. VSL sklep II Cpg 1012/2014 in VSM sodba I Cp 664/2012 z dne 23. 10. 2012 Op. št. (5): da tožnica zahteva le obresti zaradi neplačila obveznosti od izdaje obračuna izhaja iz obračuna zakonskih zamudnih obresti (A 61) ter iz predloženih obračunov. Tako na primer iz obračuna v prilogi A4 izhaja, da je datum obračuna 11. 5. 2009 z rokom plačila 19. 5. 2009, čeprav se nanaša na obdobje obračuna stroškov mesec februar 2008. Enako velja za obračune A5, A6, A7, A8 ipd.

Op. št. (7): ni uspela zgolj z neznatnim delom obrestnega zahtevka.