Jedro

Pri opravljanju dela tožnika pri toženki so podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1. Tožnik je dalj časa osebno opravljal delo za potrebe delovnega procesa toženke, in sicer je sodeloval pri ustvarjanju oddaje A., udeleževal se je dnevnih sestankov ter izvajal dežurstva ob vikendih in praznikih. Opravljal je delo po navodilih in pod nadzorom toženke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Toženka je tožniku dolžna v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama od 1. 7. 2023 dalje, na delovnem mestu Novinar, za nedoločen čas, za skrajšani delovni čas, in sicer od 1. 7. 2023 do 31. 12. 2023 v 50-odstotnem obsegu polnega delovnega časa ter od 1. 1. 2024 dalje v 60-odstotnem obsegu polnega delovnega časa (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku od 1. 7. 2023 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s prijavo v obvezna zavarovanja in z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, upoštevaje skrajšani delovni čas (II. točka izreka). Toženki je nadalje naložilo, da za julij 2023: obračuna nadomestilo plače v znesku 869,30 EUR bruto in plača neto znesek, plača povračilo stroška prehrane v znesku 59,40 EUR, plača povračilo stroška prevoza na delo in z dela v znesku 33,60 EUR, vse skupaj zmanjšano za 384,96 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da za avgust 2023: obračuna nadomestilo plače v znesku 869,30 EUR bruto in plača neto znesek, plača povračilo stroška prehrane v znesku 59,40 EUR, plača povračilo stroška prevoza na delo in z dela v znesku 35,20 EUR, vse skupaj zmanjšano za 384,96 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da za september 2023: obračuna nadomestilo plače v znesku 869,30 EUR bruto in plača neto znesek, plača povračilo stroška prehrane v znesku 52,80 EUR, plača povračilo stroška prevoza na delo in z dela v znesku 33,60 EUR, vse skupaj zmanjšano za 384,96 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da za oktober 2023: obračuna nadomestilo plače v znesku 869,30 EUR bruto in plača neto znesek, plača povračilo stroška prehrane v znesku 72,60 EUR, plača povračilo stroška prevoza na delo in z dela v znesku 33,60 EUR, vse skupaj zmanjšano za 727,15 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da za november 2023: obračuna nadomestilo plače v znesku 869,30 EUR bruto in plača neto znesek, plača povračilo stroška prehrane v znesku 59,40 EUR, plača povračilo stroška prevoza na delo in z dela v znesku 33,60 EUR, vse skupaj zmanjšano za 556,05 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da za december 2023: obračuna nadomestilo plače v znesku 869,30 EUR bruto in plača neto znesek, plača povračilo stroška prehrane v znesku 79,20 EUR, plača povračilo stroška prevoza na delo in z dela v znesku 32,00 EUR, plača sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2023 v znesku 300,84 EUR, vse skupaj zmanjšano za 1.058,64 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da za januar 2024: obračuna nadomestilo plače v znesku 1.043,15 EUR bruto in plača neto znesek, plača povračilo stroška prehrane v znesku 79,20 EUR, plača povračilo stroška prevoza na delo in z dela v znesku 36,80 EUR, vse skupaj zmanjšano za 439,21 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da za februar 2024: obračuna nadomestilo plače v znesku 1.043,15 EUR bruto in plača neto znesek, plača povračilo stroška prehrane v znesku 99,00 EUR, plača povračilo stroška prevoza na delo in z dela v znesku 33,60 EUR, vse skupaj zmanjšano za 570,97 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da za marec 2024: obračuna nadomestilo plače v znesku 1.043,15 EUR bruto in plača neto znesek, plača povračilo stroška prehrane v znesku 59,40 EUR, plača povračilo stroška prevoza na delo in z dela v znesku 33,60 EUR, vse skupaj zmanjšano za 483,13 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Razsodilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo dne 31. 3. 2024, saj še vedno traja (IV. točka izreka) ter da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto Novinar v obsegu 60 % polnega delovnega časa in ji za čas od 1. 4. 2024 do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja zlasti obračunati nadomestila plače v znesku 1.043,15 EUR za čas od 1. 4. 2024 do 31. 5. 2024 ter v znesku 1.078,20 EUR za čas od 1. 6. 2024 dalje in tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačati sorazmeren del regresa za letni dopust za leto 2024 v znesku 752,34 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti njegove potrebne pravdne stroške v znesku 1.079,70 EUR (VII. točka izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe se zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bil tožnik zaradi priprav novinarskih prispevkov v delovnem razmerju pri njej. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je posamezni prispevek oziroma evidentirani termin obsegal 8 ur dela. Meni, da je obseg dela največ 6 ur na posamezen dan, ko je tožnik evidentiral delo. Sodišču očita zmotno ugotovitev, da je tožnik za vsak dan upravičen do dodatne ure za udeležbo na uredniškem sestanku. Meni, da je uredniški sestanek del tožnikovega dela le takrat, ko je dejansko delal. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da je tožnik delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času, saj je delal takrat, ko je želel in ne po razporedu znotraj neenakomernega delovnega časa. Trdi, da zaključek sodišča, da obstoji delovno razmerje, ker je od 1. 7. 2023 dalje tožnik delal več kot 50 % polnega delovnega časa, izhaja iz zmotnih ugotovitev, da je tožnik za vsak termin delal po 8 ur, da je tožnik za vsak dan, ko ni delal, upravičen do ene ure dela za udeležbo na uredniškem sestanku ter da se delo šteje kot delo v neenakomerno razporejenem delovnem času (po sistemu najbolj ugodnih mesecev). Prav tako trdi, da zaključek sodišča, da je bil tožnik od 1. 1. 2024 dalje v delovnem razmerju za 60 % polnega delovnega časa, izhaja iz enakih zmotnih ugotovitev, pri čemer je sodišče za izravnalno obdobje štelo le štiri mesece od januarja do aprila 2024. Sklicuje se na zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 236/2016 ter trdi, da tožnik dela ni opravljal kontinuirano, samostojno, pod nadzorom toženke, prav tako delo po vsebini zadolžitev ni obsegalo enega delovnega mesta. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča glede višine denarnih prejemkov. Prav tako zatrjuje, da je sodišče zmotno presodilo, da je tožnik upravičen do dodatka za dvojezičnost, saj je spregledalo, da dodatek pripada uslužbencu le, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela. Meni, da je izrek sodbe, ki se nanaša na plačilo razlike v plači in nadomestila plače, napačen, ker tožnik ni upravičen do dodatka za dvojezičnost, saj je sodišče zmotno ugotovilo obseg dela. Trdi, da je sodišče zmotno presodilo, da se obveznost toženke zmanjša le za znesek neto avtorskega honorarja, saj je v sodbi obveznost plačila razlike v plači določilo kot bruto obveznost, kar posledično pomeni, da bi moralo od te obveznosti odšteti bruto avtorski honorar. Meni, da je napačna odločitev sodišča, da se tožniku prizna nadomestilo za prevoz na delo in z dela za vsak delovni dan v mesecu, saj na delo ni vsak delovni dan prihajal. Trdi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njen predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ker nima interesa, da je tožnik v delovnem razmerju pri njej, saj nima znanja, izobrazbe in izkušenj.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

6.Tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki urejali s pogodbami o naročilu avtorskega dela, obstajali elementi delovnega razmerja. V takem primeru se po 18. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) domneva, da obstoji delovno razmerje. Na podlagi prvega odstavka 11. člena ZDR-1 se delovna razmerja sklepajo s pogodbo o zaposlitvi. Zato pomeni domneva o obstoju delovnega razmerja tudi domnevo, da obstoji pogodba o zaposlitvi in ne pogodba civilnega prava, ki sta jo stranki sklenili. ZDR-1 v takem primeru predpisuje konverzijo pogodbe. Dokler (delovno) razmerje še traja, delavec lahko po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1, zahteva od delodajalca njegovo priznanje. Ko pa (delovno) razmerje preneha, lahko uveljavlja sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1.

7.Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik tožbo vložil pravočasno, ter da so bili pri opravljanju dela tožnika pri toženki podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1. Tožnik je dalj časa osebno opravljal delo za potrebe delovnega procesa toženke, in sicer je sodeloval pri ustvarjanju oddaje A., udeleževal se je dnevnih sestankov ter izvajal dežurstva ob vikendih in praznikih. Opravljal je delo po navodilih in pod nadzorom toženke, saj mu je urednica B. B. pripravljala tedenske plane. Temo ali dogodek, o katerem je pripravil prispevek, mu je določala urednica programa C., D. D. Poleg tega je moral toženki sporočati odsotnosti z dela in se odzvati na dneve, ko ga je toženka planirala za delo. Prav tako je tožnik delal v organiziranem delovnem procesu toženke, saj je delo opravljal v prostorih toženke, sodeloval je s snemalci, montažerji, maskerji in izkušenejšimi zaposlenimi novinarji. Za svoje delo mu je toženka na podlagi mesečnih poročil mesečno izplačevala plačilo, in sicer glede na število pripravljenih prispevkov ali vodenj oddaje.

8.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje arbitrarno ugotovilo število ur za posamezne dni, ko je tožnik dejansko delal. Sodišče prve stopnje je obseg mesečnega dela (število dni dela) pravilno ugotovilo na podlagi poročil o delu (B1) in tožnikovih trditev, ki izhajajo iz tabele (A22). Prav tako pa je tožniku utemeljeno priznalo 8 ur dela za posamezne dni, ko je dejansko delal, ne glede na to, ali je tožnik tega dne pripravil več kot en prispevek (ali še vest, izjavo, montažo) in ne glede na obračun avtorskega honorarja. Iz tožnikovih izpovedi kot tudi izpovedi urednice B. B. izhaja, da je v povprečju za običajen prispevek oziroma vodenje potrebnih 8 ur dela, za ankete, vesti, izjave od 4 do 6 ur. Poleg tega iz poročil o delu izhaja, da mu je toženka (konkretno B. B.) za posamezen prispevek priznala 8 ur dela, pri čemer toženka tekom postopka ni zatrjevala, da potrjena poročila o delu niso pravilna. Toženkine navedbe, da je posamezen prispevek v povprečju obsegal največ 6 ur, so tako zgolj njena ocena, ki nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Neupoštevno je tudi toženkino pritožbeno sklicevanje na poročilo za mesec marec 2023, saj se ne nanaša na obdobje tožnikovega delovnega razmerja, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo od julija 2023 dalje.

9.Ne drži pritožbena navedba, da tožnik ni zatrjeval, da se je vsakodnevno udeleževal redakcijskih sestankov. Kot pravilno navaja tožnik v odgovoru na pritožbo, je že v tožbi navedel, da se je vsakodnevno udeleževal redakcijskih sestankov, čemur toženka pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano nasprotovala. Pritožbena navedba, da je toženka tekom postopka zatrjevala, da je tožnik delal le evidentirane termine, ne more vplivati na presojo, saj iz drugega odstavka 214. člena ZPP izhaja, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana, pri čemer se za neprerekana dejstva štejejo tudi dejstva, ki jih nasprotna stranka ni obrazloženo prerekala. Ker je toženka konkretizirane navedbe glede udeležbe tožnika na redakcijskih sestankih podala šele v pritožbi, jih pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ne sme upoštevati, saj gre za nedopustno pritožbeno novoto.

10.Glede na pravilno odločitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v prostorih toženke vsak delovnik v posameznem mesecu, je posledično povsem ustrezno, da je sodišče tožniku priznalo povračilo stroškov prihoda in odhoda z dela glede na število dni delovne obveznosti v posameznem mesecu in dni praznikov oziroma vikendov, če je tožnik na dan praznika ali vikenda dejansko delal.

11.Prav tako so nedopustne navedbe toženke, da tožnik ni delal v neenakomernem delovnem času. Kot pravilno opozarja tožnik v odgovoru na pritožbo, toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala tožnikovih navedb, da je delal v neenakomerno razporejenem delovnem času. Zato te tožnikove navedbe v pritožbi predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, saj iz pritožbe ne izhaja opravičljiv razlog, zaradi katerega jih toženka ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12.Glede na to, da je obseg tožnikovega dela od februarja 2023 do junija 2023 ustrezal 40,92 % polnega delovnega časa, od julija 2023 do decembra 2023 53,63 % polnega delovnega časa in od januarja 2024 do marca 2024 66,28 % polnega delovnega časa, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo od julija 2023 dalje obstoj delovnega razmerja, in sicer od 1. julija 2023 do 31. decembra 2023 s skrajšanim delovnim časom 50 % polnega delovnega časa in od 1. januarja 2024 dalje s skrajšanim delovnim časom 60 % polnega delovnega časa.

13.Ne drži pritožbeni očitek, da je tožnik opravljal vsebinsko raznolike delovne naloge, s čimer naj ne bi opravljal dela enega delovnega mesta. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnik opravljal vsa dela in naloge delovnega mesta Novinar, in sicer zbiranje in oblikovanje novinarskih informativnih vsebin, osnovno montažo ter vodenje evidenc in pripravljanje poročil. Pri ugotavljanju nalog je sodišče prve stopnje ustrezno izhajalo iz opisa delovnega mesta (A23) kot je naveden v aktu o sistematizaciji toženke. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik dela ni opravljal povsem samostojno in da je delal večinoma pod nadzorom izkušenejših sodelavcev, ne nasprotuje ugotovitvi, da je med strankama obstajalo delovno razmerje, saj, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, gre za mesto Novinar, ki je najbolj osnovno med novinarskimi delovnimi mesti pri toženki in ki je primerno za delavca, ki se v novinarski poklic šele uvaja in priučuje. Prav tako ne drži toženkin očitek, da tožnik dela ni opravljal kontinuirano. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik od julija 2023 dalje opravljal delo, ki je redno preseglo 9 dni na mesec, prav tako pa so bili dnevi večinoma enakomerno razporejeni preko meseca. Judikat Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 236/2016, na katerega se v pritožbi sklicuje toženka, ni primerljiv s tožnikovim pravnim položajem, saj je bilo v navedeni zadevi bistveno vprašanje to, ali ima tožničino delo na podlagi študentske napotnice naravo začasnosti in občasnosti.

14.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo glede višine denarnih prejemkov. V skladu s sodno prakso je treba pritožbene argumente jasno in konkretizirano navesti. Pavšalne in neopredeljene navedbe za obrazloženost pritožbenega razloga ne zadoščajo. Prav takšne, pavšalne navedbe je toženka podala v zvezi z očitkom o napačni odločitvi sodišča prve stopnje glede višine denarnih prejemkov, saj ni določno navedla zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje. Ker je ta pritožbeni očitek pavšalen, je že iz tega razloga neutemeljen.

15.Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožnik upravičen do dodatka za dvojezičnost. Sodišče prve stopnje je svojo presojo pravilno oprlo na 28. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS). V skladu z navedeno določbo je ugotovilo, da je v sistematizaciji delovnih mest za delovno mesto Novinar (A23) kot pogoj zahtevana najmanj višja raven znanja jezika narodnosti (najmanj raven B2). Izpolnjevanje navedenega pogoja je ustrezno ugotovilo na podlagi potrdila o obiskovanju gimnazije E. (A20). V skladu s prvo alinejo drugega odstavka 28. člena ZSPJS je sodišče tudi pravilno določilo, da se dodatek odmeri v 12 % osnovne plače. Upoštevaje navedeno določbo je pravno odločilno, da je znanje jezika narodnosti kot pogoj zahtevano z aktom o sistematizaciji delovnih mest, ne pa tudi, da je tožnik delal v slovenskem programu.

16.Sodišče prve stopnje je povsem ustrezno oblikovalo izrek izpodbijane sodbe. Pravilno je določilo nadomestilo plače, saj je za obdobje od 1. julija 2023 do 31. decembra 2023 določilo zneske upoštevaje skrajšani delovni čas v obsegu 50 % polnega delovnega časa ter za obdobje od 1. januarja 2024 dalje upoštevaje skrajšani delovni čas v obsegu 60 % polnega delovnega časa. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče vse mesece izenačilo, saj je pri določitvi zneskov upoštevalo dejanski obseg dela. Prav tako je v izreku pravilno upoštevalo, da je tožnik upravičen do dodatka za dvojezičnost, saj je mesečnim zneskom določilo še dodatek v višini 12 %. Pravilno je tudi poračunalo zneske nadomestila plače in avtorske honorarje, saj je toženki naložilo izplačilo neto zneska, zmanjšanega za že izplačane neto zneske avtorskih honorarjev.

17.Sodišče prve stopnje je utemeljeno tudi zavrnilo predlog toženke za sodno razvezo (118. člen ZDR-1). Svojo odločitev je utemeljilo v ugotovitvah, da je toženka tožniku zaupala vedno več dela, saj se je pri delu izkazal. Toženka je tožnika mentorirala in ga pripravljala na novinarski poklic, sčasoma pa je tožnik pri svojem delu postajal vedno bolj samostojen. Z njegovim delom je bila toženka zadovoljna. Do prekinitve sodelovanja je prišlo, ko je tožnik zahteval sodno varstvo svojega delavnopravnega položaja. Navedbe toženke, da naj ne bi imela interesa, da bi nadaljevala razmerje s tožnikom, tako niso utemeljene. Ker toženka razlogov, s katerimi je predlagala sodno razvezo, ni uspela dokazati, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njen predlog za sodno razvezo. Okoliščina, da tožnik nima ustrezne izobrazbe, ne more vplivati na presojo predloga za sodno razvezo. Iz sodne prakse namreč izhaja stališče, da neizpolnjevanje izobrazbenega pogoja ni ovira za priznanje delovnega razmerja oziroma reintegracijo.

18.Ker pritožbeni razlogi toženke niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19.Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Glede na pritožbeni neuspeh pa je tožniku dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer je pritožbeno sodišče v skladu z Odvetniško tarifo (OT) tožniku priznalo 375 točk nagrade za odgovor na pritožbo, 2 % materialne stroške ter 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR (prvi odstavek členov 165, 154 in 155 ZPP).

-------------------------------

1Glej npr. VSRS sklep VIII Ips 343/2017.