Jedro

Pri odločanju o stikih roditelja z otrokom ima prednost otrokova korist.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2957/97-14 z dne 14.3.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo prvotožnika, z izpodbijanim sklepom (2. točka izreka) pa zavrglo tožbo drugotožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 9.10.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo prvotožnika zoper odločbo Centra za socialno delo L. M.-P. z dne 11.6.1997, s katero je prvostopni organ v ponovljenem postopku zavrnil njegovo zahtevo za izdajo nove odločbe o stikih med njim in hčerko M.Š.-Š. (prva točka izreka), pritožbo drugotožnice pa zavrgla (druga točka izreka). S sklepom pod 3. točko izreka sodišče prve stopnje je ugodilo prvotožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje navaja, da je iz odločbe tožene stranke in upravnih spisov razvidno, da je prvotožnik z vsebinsko enakimi vlogami z dne 30.5.1996, 2.7.1996 in 20.8.1996, ki jih je natančno obrazložil v vlogi z dne 28.3.1997, zahteval, da se stiki, določeni s pravnomočno odločbo prvostopnega organa z dne 12.4.1996 (pravilno 15.5.1996), povečajo, in sicer namesto treh vikendov na leto in enega tedna poletnih počitnic, na dvanajst vikendov na leto ter teden dni poletnih in teden dni zimskih počitnic. Kot razlog, da je že pred izvršljivostjo odločbe z dne 15.5.1996 vložil novo zahtevo, je v izjavi z dne 16.4.1997 navedel, da bi rad imel do konca življenja odločbo, ki bi pokrivala stike čez vse leto. Prvostopni organ je uvedel postopek za izdajo nove odločbe o osebnih stikih. Mati D.Š. je dne 28.3.1997 izjavila, da je prvotožnik hčerko obiskal leta 1996 štirikrat, novembra 1996 pa je po dogovoru sama pripeljala hčerko k njemu v L. Po tem se nista več videla. Ker hčerka v L. ne želi odhajati, ker je to zanjo tuje okolje, je predlagala prvotožniku, da pride on v M. in ne vztraja le pri z odločbo z dne 15.5.1996 določenih stikih. Po pridobljenem mnenju strokovne komisije z dne 8.5.1997, iz katerega izhaja, da razširjanje že določenih stikov ni v korist otroka, ker ni čustvene navezanosti med očetom in hčerko, je prvostopni organ razpisal ustno obravnavo. Te se je dne 11.6.1997 udeležil le prvotožnik, ki je izjavil, da vztraja pri svojem zahtevku. Stikov s hčerko od novembra 1996 ni imel, ker mati hčerke ni pripeljala v L. Večkrat pa jo je poklical po telefonu, vendar se hčerka zadnje čase ne želi pogovarjati z njim. Po izvedenem ugotovitvenem postopku je prvostopni organ izdal odločbo, s katero je tako po presoji tožene stranke kot tudi sodišča prve stopnje, utemeljeno zavrnil prvotožnikovo zahtevo, ker da je bil pri urejanju stikov s hčerko M. premalo aktiven, zaradi česar so se že tako redki stiki prekinili, kar je privedlo do znatne oslabitve že vzpostavljene čustvene vezi med njima. Zahtevana razširitev stikov zato ni v korist otroka. Le ta bi bila po presoji sodišča prve stopnje podana, če bi se ob redkih stikih čustvena vez med očetom in otrokom poglobila ter bi otrok sam izrazil oziroma pokazal željo preživeti več časa z očetom. Iz odločbe tožene stranke in iz podatkov upravnih spisov izhaja, da mladoletna M.Š.-Š., rojena 25.1.1989, od svojega rojstva živi pri materi D.Š. Ob upoštevanju določb 107. in 114. člena ZZZDR je tožena stranka pravilno zaključila, da je zakonita zastopnica M.Š.-Š. njena mati D.Š., zato prvotožnik brez materinega soglasja oziroma akta pristojnega centra za socialno delo, ni mogel vložiti tožbe v tem upravnem sporu v hčerkinem imenu, kot njen zakoniti zastopnik, zato jo je sodišče na podlagi 5. odstavka 81. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 16. členom ZUS, zavrglo.

Tožnik vlaga pritožbo zoper 1. in 2. točko izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 72. členu ZUS. Med drugim navaja, da ureditev stikov med mladoletnim otrokom in njegovim očetom ni samo v korist otroka, ampak je tudi pravica otrokovega očeta. Dolžnost obeh staršev pa je, da ti stiki dejansko potekajo tako, da so v otrokovo korist in da nihče stikov ne zlorablja za odtujevanje otroka od drugega roditelja. Sprašuje se, ali je res v korist otroka, da ima stike z očetom samo 3 vikende na leto. Tako določeni stiki so tudi v nasprotju s pravico do spoštovanja družinskega življenja (53. in 54. člen Ustave RS ter 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin-EKČP), katere bistveni element je vzajemno uživanje staršev in otrok v skupnosti. Onemogočajo izvrševanje pravice in dolžnosti staršev vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke (8. člen EKČP in 54. člen Ustave RS). Da je dolžnost staršev tudi pravica otrok, izhaja iz 1. odstavka 56. člena Ustave RS. Postopkov pred prvostopnim organom se je aktivno udeleževal le on. Bil je več kot dovolj aktiven, saj po pravni poti poskuša doseči redne stike s hčerko. Čeprav je izkoristil vsa pravna sredstva, ki jih ima na razpolago, da bi se s pravnomočno in izvršljivo odločbo že določeni stiki realizirali, ni preživel niti enega samega konca tedna s hčerko, zaradi česar je tudi zbolel. Brez razumnega in stvarnega razloga je bilo odločeno, da stiki v predlaganem obsegu niso v interesu otroka, trije vikendi na leto, ki se ne izvajajo, pa naj bi bili v njegovo korist. S tremi vikendi na leto otrok izgubi občutek povezanosti z roditeljem, pri katerem ne živi, ter občutek pripadnosti le temu. Takšni stiki pa se tudi ne morejo šteti za "redne osebne stike" po konvenciji združenih narodov o otrokovih pravicah. Hčerki, zastopani po očetu, ni bila dana možnost nastopanja v upravnem postopku, prav tako ji ni bil postavljen kolizijski zastopnik. Dolžnost postavitve takšnega zastopnika je organu, ki vodi postopek, naložena v 213. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Predlaga razveljavitev oziroma spremembo izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka in prizadeta stranka D.Š. na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Prvotožnik ima sicer prav, ko trdi, da pri ureditvi stikov z mladoletno hčerko ne gre samo za korist mladoletne hčerke ampak tudi za njegovo pravico do stikov. Toda pri odločanju o stikih roditelja z otrokom ima vedno prednost otrokova korist, tako po ZZZDR kot tudi po Zakonu o ratifikaciji konvencije Organizacije združenih narodov o otrokovih pravicah (konvencija, Uradni list SFRJ, št. 15/90), ki se po določbi 8. člena Ustave Republike Slovenije neposredno uporablja. Tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, ima pravico do osebnih stikov z njim, razen če center za socialno delo glede koristi otroka ne odloči drugače (106. člen ZZZDR). Otrokove koristi so tudi po konvenciji glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki (3. in 9. člen konvencije).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča prvotožnik v tem primeru zgolj s splošnim sklicevanjem na pravice, ki mu gredo po ustavi, mednarodnih aktih in zakonih, brez navajanja konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajala utemeljenost določitve pogostejših stikov med njim in hčerko Majo, ne more izpodbiti mnenja strokovne komisije, ki temelji na ugotovitvi, da med prvotožnikom in njegovo mladoletno hčerko ni obojestranske čustvene navezanosti. Tudi sam prvotožnik navaja, da hčerka odklanja telefonske stike z njim. Iz predloženih spisov sicer izhaja, da prvotožnik res izkorišča vsa pravna sredstva, da bi se z odločbo določeni stiki realizirali. Vendar zgolj z vlaganjem pravnih sredstev ni mogoče vzpostaviti čustvene vezi s hčerko. Da bi poleg stikov, ki so bili na njegovo zahtevo določeni v L. (mati mora tri določene vikende v letu pripeljati hčerko k očetu v L.) z odločbo z dne 15.5.1996, na kak drug način poizkušal priti do dejanskih stikov v M., pa niti ne navaja. Če se z odločbo z dne 15.5.1996 določeni stiki ne izvršujejo, to ni podlaga za določitev pogostejših stikov, ampak kvečjemu podlaga za izvršilni postopek, kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje. Ne glede na to pa tudi sicer ni jasno, na kakšni dejanski podlagi je predlagal tožnik pogostejše stike takoj, ko je zadnja odločba o določitvi stikov z dne 15.5.1996, izdana na njegovo zahtevo, postala zanj dokončna, pozneje pa tudi pravnomočna, saj se tudi otrokova mati ni pritožila. Pritožbeno sodišče zato zavrača ugovor, da je bila njegova zahteva za določitev pogostejših rednih osebnih stikov zavrnjena brez razumnega in stvarnega razloga.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega izhaja, da mladoletna M.Š.-Š., rojena 25.1.1989, živi pri materi, je sodišče glede na določbi 107. in 114. člena ZZZDR utemeljeno zavrglo njeno tožbo, saj ni bila vložena po zakoniti zastopnici, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Določbe postopka niso bile kršene, če prvostopni organ hčerki ni postavil posebnega skrbnika skladno z določbo 213. člena ZZZDR, saj v tem primeru, ko je tožena stranka upravni organ, za postavitev takšnega skrbnika ni bilo pogojev.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijana sodbo in sklep sodišča prve stopnje.