Jedro

Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

Pojem obratovanja avtomobila kot nevarne stvari se presoja široko in ne zahteva, da se avto premika z lastnim pogonom, marveč šteje, da je "v rabi" tudi tedaj, ko ga vleče drugo vozilo, ko je parkiran in tudi takrat, ko obstane na cestišču, ker ga voznik ni mogel obvladati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem (v nadaljevanju: sodišče) je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženko zavezalo k plačilu odškodnine v višini 1.786,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2018 do plačila ter k plačilu zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.575 EUR za čas od 20. 6. 2018 do 9. 7. 2018 (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da bo o stroških odločeno s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del (III. točka izreka) vlaga pritožbo tožnica. V njej izpodbija odločitev, da je 30 % odgovorna za nezgodo, zavarovanec toženke pa 70 %. Meni, da za nezgodo ni odgovorna. V času škodnega dogodka je njeno vozilo stalo, zato določba 154. člena Obligacijskega zakonika1 ne predstavlja ustrezne pravne podlage, saj ni šlo za nesrečo dveh premikajočih se vozil. Za nesrečo je v celoti odgovoren zavarovanec toženke. Njena reakcija glede na stanje cestišča je bila pravilna in pravočasna. Vozila je z nizko hitrostjo, ki jo je ob zaznavi, da se cesta svetlika, še zmanjšala. Če bi zavarovanec toženke pravočasno ukrepal, do nesreče ne bi prišlo. Vsaj 72 metrov pred trčenjem bi lahko opazil, da njeno vozilo stoji na cestišču. Očitno je vozil z visoko hitrostjo in je pričel prepozno zavirati.

Pritožnica oporeka višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter strah. Opozarja na glavobole, ki sicer res niso takšni, da bi morala vzeti tableto, vendar pa bi jih bilo treba upoštevati v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Njen zahtevek je utemeljen v celoti, zato predlaga, da se ji prizna še razlika odškodnine v višini 500 EUR.

Utrpela je hud primarni strah, velik pa je bil tudi sekundarni strah. Sodišče ne pojasni, zakaj ni upoštevalo trajanja sekundarnega strahu. Predlaga, da se ji iz tega naslova prizna še razliko v višini 200 EUR.

Po prejemu izvedenskega mnenja je uveljavljala zahtevek iz naslova skaženosti. Temu toženka ni oporekala, sprememba zahtevka je bila pravočasna, sodišče pa jo je očitno spregledalo, ker se v sodbi glede tega ni opredelilo.

Med pravdnima strankama ni sporno, da znaša materialna škoda na vozilu 900 EUR in da je bilo vozilo prodano za 300 EUR. Zato vtožuje materialno škodo na vozilu v višini 600 EUR. Toženka ji je že izplačala 420 EUR, zato uveljavlja še razliko v višini 180 EUR, ker njena soodgovornost za nastanek škode ni podana.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in ji prizna še dodatno odškodnino. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženki v odgovor, vendar pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

_O tožničini soodgovornosti_

5. Sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 154. člena OZ. Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

6. Pritožba napačno gradi na stališču, da v obravnavani zadevi ni šlo za nesrečo dveh premikajočih se vozil. Sodna praksa je glede tega vprašanja enotna. Pojem obratovanja avtomobila kot nevarne stvari se presoja široko in ne zahteva, da se avto premika z lastnim pogonom, marveč šteje, da je "v rabi" tudi tedaj, ko ga vleče drugo vozilo, ko je parkiran in tudi takrat, ko obstane na cestišču, ker ga voznik ni mogel obvladati.2 Na to prakso se je pravilno oprlo tudi sodišče, pritožnik pa s svojimi posplošenimi navedbami ni zatrjeval, niti izkazal, da bi bila takšna sodna praksa presežena, zato pritožbeno sodišče njegovemu pritožbenemu ugovoru ni sledilo.

7. Ob pomoči izvedenca za raziskave prometnih nesreč je bilo ugotovljeno, da tožnica hitrosti vožnje ni prekoračila. Na spolzki cesti je z zaviranjem povzročila blokado koles in izgubila oblast nad vozilom. Z blokiranimi kolesi je vozilo nenadzorovano drselo 10,4 metre levo ter s sprednjim levim kolesom trčilo v robnik na sredinskem otoku pred krožiščem. Po trku se je obrnilo okoli vertikalne osi z zadnjim delom v desno stran proti sredini voznega pasu in tam obstalo. V 11. točki obrazložitve je sodišče skrbno pojasnilo svoj sklep o tožničinem soprispevku k nastanku škodnega dogodka. Tožnica je zaznala, da se del pred krožiščem močno sveti. To ji je – kot pravilno ugotavlja sodišče – predstavljalo zadostno opozorilo za takojšnje postopno zmanjšanje hitrosti, kar bi ji omogočilo varno izpeljavo oz. spremembo smeri vožnje. Tožnica pa je začela zavirati šele potem, ko je že zapeljala na poledenelo vozišče. 8. Sodišče je odločitev gradilo na jasnem in strokovno prepričljivem izvedenskem mnenju izvedenca za promet dr. A. A., ki mu pritožba opredeljeno niti ne oporeka. Tožničina dolžnost je bila, da ves čas spremlja vozne razmere. Še posebej zato, ker je pri vožnji zaznala, da se del pred krožiščem močno sveti. Videla je, da je vozišče poledenelo, zato bi morala vožnjo prilagoditi razmeram na cesti. Hitrost bi morala še dodatno zmanjšati. Tako ob zaviranju kolesa ne bi zablokirala in bi blago krivino lahko zvozila. Če bi hitrost pravočasno in počasi zmanjšala, bi - kot pravilno ugotavlja sodišče - zmanjšala tudi možnost blokiranja koles in zanašanja vozila. Glede na dane razmere je tudi po oceni pritožbenega sodišča pripeljala s preveliko hitrostjo in prepozno zavrla, kar je povzročilo blokado koles in nezmožnost obvladovanja vozila. Posledica njene neustrezne vožnje je bila, da je vozilo trčilo v robnik, nato pa se obrnilo okoli vertikalne osi z zadnjim delom v desno stran proti sredini voznega pasu, kjer je obstalo. Iz navedenega nedvomno izhaja tožničina soodgovornost za nastali škodni dogodek. Sodišče jo je ocenilo na 30 %, čemur pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

_O višini nepremoženjske škode_

9. Tožnica je utrpela rano na levem obstranskem delu glave in nateg obhrbteničnega mišičja na vratu ter odrgnino na vratu. Vse poškodbe sodijo v krog lahkih poškodb, zadnja celo med zelo lahke telesne poškodbe. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti – sodišče jo je odmerilo na 3.500 EUR, tožnica pa je zahtevala 4.000 EUR – je za tovrstne poškodbe povsem ustrezna. Pritožba izpostavlja, da bi moral biti znesek zaradi občasnih glavobolov, ki se pojavljajo nekajkrat mesečno in niso takšne intenzitete, da bi jih bilo treba blažiti s tabletami, za 500 EUR višji. Sodišče je v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo navedlo razloge za neupoštevanje glavobolov pri odmeri odškodnine. Te razloge pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Tožnica je povedala, da so glavoboli zelo redki. Zatrdila je, da glavobolov in vrtoglavice pred nesrečno ni imela. Vendar pa ji sodišče utemeljeno ni sledilo. Medicinska dokumentacija, ki jo je povzel izvedenec medicinske stroke, izkazuje nasprotno. Tovrstne težave so se pri tožnici pojavljale že od leta 1999 dalje, kar je bil tudi razlog za opravo računalniške RTG preiskave glave (CT) v letu 2015. Glavoboli, na katere opozarja pritožba, tako ne morejo biti posledica obravnavane nezgode, zato jih sodišče pri odmeri odškodnine utemeljeno ni upoštevalo. Prisojeni znesek pa je glede na ugotovljene bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ustrezen.

10. Ustrezno sta v izpodbijani odločitvi ovrednotena tudi tožničin primarni in sekundarni strah. Upoštevano je, da je primarni strah trajal le nekaj sekund, kolikor je trajal sam travmatični dogodek, sekundarni strah pa je trajal nekaj ur, dokler v bolnišnici ni izvedela za diagnozo. Tožnica je utrpela le lahke oz. zelo lahke telesne poškodbe, zato tudi strah ni bil take intenzitete, kot ga želi prikazati tožnica. Pri odločitvi sta bili ustrezno upoštevani temeljni načeli za odmero odškodnine: načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Da bi prisojena odškodnina občutno odstopala od odškodnin v primerljivih primerih, pa tožnica ni zatrjevala niti izkazala.

11. Pritožba utemeljeno opozarja, da je izostala opredelitev do njenih zatrjevanj glede skaženosti, ki jih je podala po prejemu izvedenskega mnenja. V vlogi z dne 19. 5. 2020 je navedla, da so podane trajne posledice v smislu brazgotine na levem obstranskem zatilju. Ta je vidna, če preko nje nima las, sodišče naj to upošteva pri odškodnini za duševne bolečine. Vendar pa v nadaljevanju ustreznega zahtevka sploh ni postavila in ni navedla zneska, ki naj bi predstavljal ustrezno odmeno. Da je imela pri tem v mislih znesek 500 EUR, ki ga je sicer uveljavljala iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar bi bilo sedaj mogoče razbrati iz pritožbe, iz spisne dokumentacije ne izhaja. Nasprotno. V vlogi z dne 4. 6. 2020 je izrecno navedla, da naj se zahtevek za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upošteva v okviru zahtevka za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, pri čemer je imela v mislih glavobole. Ustreznega zahtevka zaradi skaženosti pa v tem postopku ni postavila, zato se sodišču do tega vprašanja niti ni bilo treba posebej opredeljevati.

_O materialni škodi_

12. Pritožbeno sodišče v odločitev o tožničinem soprispevku k nastanku škodnega dogodka ni poseglo, zato tudi ni podlage za ugoditev pritožbi glede škode na vozilu. Tožnici je bil že izplačan znesek v višini 420 EUR, zahtevana razlika pa predstavlja tožničin 30 % soprispevek, zato do izplačila zahtevanega zneska 180 EUR ni upravičena.

13. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in potrdilo sodbo v izpodbijani III. točki izreka (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Uradni list RS, št. 83-4287/2001, v nadaljevanju: OZ. 2 Primerjaj II Ips 499/2000 z dne 31. 5. 2001.