Jedro

Če se bo sodišče prve stopnje opredelilo, da je temelj obveznosti tožene stranke pogodba o opravljanju storitev, bo moralo razčistiti tudi dejstva v zvezi s tem, kako je potekalo sprejemanje in izvajanje odločitev v zvezi z upravljanjem večstanovanjske hiše in sicer upoštevajoč pooblastila upravnika, ki so določena v tej pogodbi in dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo v sodbi, da je prišlo do ugovorov v zvezi z delom upravnika. Pri tem se bo moralo opredeliti tudi do določb pogodbe o medsebojnih razmerjih v povezavi z določbami stanovanjskega zakona, predvsem člena 31.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII I 2325/93 z dne 3.11.1993 ostane v veljavi v 1. točki izreka. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 8.700,00 SIT, v roku 15 dni.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec. Iz pritožbe je razvidno, da se pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. tč. 1. odstavka 353. čl. ZPP. V njej navaja, da se pritožuje zato, ker sodišče ni upoštevalo določil pogodbe o opravljanju storitev stanovanjske hiše, pogodbe o medsebojnih razmerjih in drugih predloženih dejstev. Obširno tudi pojasnjuje, zakaj posameznih stroškov ni plačal ter poudarja, da sodišče v sodbi ni upoštevalo osnovnega načela, da so lastniki (oziroma odbor lastnikov kot organ zbora lastnikov) investitorji, upravnik hiše pa le izvajalec sklepov odbora lastnikov ali sklepov sklepčnih zborov lastnikov. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni njemu v prid. Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je presojalo sodbo sodišča prve stopnje v okviru določb 365. člena ZPP, ugotavlja, da je zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo v sodbi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je sicer v sodbi ugotovilo, da je tožeča stranka vtoževane stroške toženi stranki zaračunala na podlagi pogodbe o opravljanju storitev (A5), ki so jo sklenili lastniki večstanovanjske hiše v Ljubljani s tožečo stranko. Vendar pa se nato ni v pravi smeri ukvarjalo z razmerjem med strankama in se tudi ni opredelilo do določb pogodbe o opravljanju storitev, ki so za razmerje med strankama bistvene. Tako so ostala neugotovljena nekatera pravno relevantna dejstva. Če se bo sodišče prve stopnje namreč opredelilo, da je temelj obveznosti tožene stranke pogodba o opravljanju storitev, bo moralo razčistiti tudi dejstva v zvezi s tem, kako je potekalo sprejemanje in izvajanje odločitev v zvezi z upravljanjem večstanovanjske hiše in sicer upoštevajoč pooblastila upravnika, ki so določena v tej pogodbi in dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo v sodbi, da je prišlo do ugovorov v zvezi z delom upravnika. Pri tem se bo moralo opredeliti tudi do določb pogodbe o medsebojnih razmerjih v povezavi z določbami Stanovanjskega zakona, predvsem člen 31 (Ur.l. RS, št. 18/91 - 44/96). Šele na podlagi vseh teh ugotovitev pa bo lahko zaključilo, ali je podana obveznost toženca in ali je podlaga te obveznosti pogodba o opravljanju storitev ali pa morda ta obveznost izhaja iz kakšne druge podlage.

Ker je torej zaradi zmotnega pravnega prepričanja dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem sojenju bo torej prvostopno sodišče moralo oblikovati zaključke o tem, ali je podana obveznost toženca na plačilo vtoževanega zneska, kakšen je temelj te obveznosti, ugotoviti višino te obveznosti ter nato svojo odločitev tudi zadostno obrazložiti.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP. Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92.