Jedro

Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Dejstvo, da je tožnik z zadnjim plačilom tožene stranke bil seznanjen šele s pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 22. 6. 2018 (prejem 29. 6. 2018), pomeni, da je tožbo dne 2. 7. 2018 umaknil pravočasno. Tako tožnik ni "zamudil" z umikom tožbe in upravičen do stroškov postopka, in sicer upoštevaje pri tem uspeh v pravdi.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa (II. točka izreka) spremeni tako, da je tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti stroške postopka v višini 174,38 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške postopka v višini 63,21 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se zaradi umika tožbe postopek ustavi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene v višini 269,20 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper odločitev o stroških postopka in navaja, da meni, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita. Tožena stranka je več let kršila pravice iz delovnega razmerja zaposlenim s tem, ker (vsem) zaposlenim oziroma tožnikom ni plačevala dodatka za opravljeno nadurno delo. Tako so posamezni sindikati že od začetka leta 2015 toženo stranko opozarjali na kopičenje viškov ur brez plačila ter v začetku leta 2016 vložili več istovrstnih tožb za svoje člane. Tožena stranka je junija 2017 sprejela odredbo o plačilu 30 % oziroma 130 % dodatka za opravljene nadure, katero pa je realizirala pri izplačilu plač 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018. Dejstvo je, da je do plačila 30 % dodatka (razlika do 130 % je še vedno sporna) prišlo zaradi množičnih tožb pripadnikov SV, pri čemer pa tožniki praviloma niso razpolagali z lastnimi podatki o številu nadur po posameznih referenčnih obdobjih. Tako ni jasno, kdaj naj bi nastopil trenutek, ko naj bi bil tožnik v tej in drugih istovrstnih zadevah dolžan umakniti tožbo, ne da bi ga zadela sankcija glede plačila stroškov. Sodišče bi moralo uporabiti pri odločanju drugi odstavek 154. člena ZPP, kot so to uporabila sodišča v istovrstnih zadevah. Roka za umik namreč ne določata niti Zakon o delovnih in socialnih sodiščih niti ZPP. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep sodišča potrdi in odloči o pritožbenih stroških postopka. V konkretnem primeru ni dvoma, da je tožena stranka prostovoljno izpolnila del tožbenega zahtevka. Tožnik tožbe ni umaknil pravočasno (takoj), saj jo je umaknil šele dne 5. 7. 2018, kar je več kot šest mesecev po plačilu. ZPP jasno določa, da mora tožnik v primeru prostovoljne izpolnitve zahtevka tožbo umakniti takoj. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Zavzemanje tožeče stranke za to, da bi moralo sodišče tožniku priznati stroške postopka, je utemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč zaradi delno nepravilnega materialnopravnega stališča (da je tožeča stranka tožbo umaknila nepravočasno), tožeči stranki naložilo povrnitev vseh stroškov postopka tožene stranke.

7. V predmetni zadevi je prišlo do delnih izpolnitev tožbenega zahtevka dne 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018, pri čemer je tožena stranka z obširno pripravljalno vlogo ... šele pojasnila, kaj je tožniku dejansko plačala, pri čemer je sodišče predmetno pripravljalno vlogo prejelo 22. 6. 2018. Navedena vloga je bila tožniku vročena 29. 6. 2018, tožnik pa je dne 2. 7. 2018 umaknil tožbo v celoti (tudi v zvezi z neizpolnjenim delom tožbenega zahtevka).

8. Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Dejstvo, da je tožnik z zadnjim plačilom tožene stranke bil seznanjen šele s pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 22. 6. 2018 (prejem 29. 6. 2018), pomeni, da je tožbo dne 2. 7. 2018 umaknil pravočasno. Tako tožnik ni "zamudil" z umikom tožbe, kot to ocenjuje sodišče prve stopnje. Tako je tožnik upravičen do stroškov postopka, in sicer upoštevaje pri tem uspeh v pravdi. Tožnik je s tožbo uveljavljal 3.543,10 EUR, tožena stranka pa mu je izplačala znesek 744,00 EUR, Torej je dejansko tožnik uspel v višini 21 %, tožena stranka pa v višini 79 %.

9. Tožniku pripada 300 točk za tožbo, 50 točk za umik, 2 % materialnih stroškov. Ob upoštevanju odvetniške tarife 0,459 EUR je to skupaj 163,38 EUR. Toženi stranki pripada 300 točk za odgovor na tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo in 50 točk za soglasje k umiku ter 2 % materialnih stroškov, skupaj torej 264,45 EUR. Ob upoštevanju uspeha v pravdi tožniku pripada 34,53 EUR, toženi stranki pa 208,91 EUR. Po pobotu medsebojnih stroškov je torej tožnik dolžan povrniti toženi stranki 174,38 EUR.

10. Tožniku pripada 375 točk za pritožbo in 2 % materialnih stroškov, skupaj torej 175,57 EUR, upoštevaje delni uspeh v pritožbi v višini 36 % pa 63,21 EUR, kar mu je tožena stranka dolžna povrniti.