Jedro

1. Presoja višine denarne odškodnine za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti in strah, zaradi odloma spodnjega stranskega dela nadlahtnice.

2. Kadar ima kolektivno nezgodno zavarovanje naravo zavarovanja pred odgovornostjo, kumulacija zavarovalnine, prejete iz tega naslova, in odškodnine ni dovoljena. Da je v obravnavanem primeru tako, gre sklepati na podlagi dejstva, da je zavarovanje sklenila in premijo za plačilo zavarovanja krila pravna oseba in ne oškodovanec sam.

3. Zakon o predpisani obrestni meri, ki je začel veljati 28.6.2003 (ZPOMZO-1), je opustil ločevanje med pravimi zamudnimi in valorizacijskimi obrestmi. Relativna visoka stopnja obrestne mere v tem zakonu je posledica slabe plačilne discipline in ima kaznovalno funkcijo, zaradi česar ne vsebuje niti prikrite temeljne obrestne mere. Zato od 28.6.2003 dalje od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (torej zakonske zamudne obresti) in ne, tako kot od 1.1.2002 do 27.6.2003 zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero (v skladu s ZPOMZO-A).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek

1.681.800,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, ki tečejo od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 do plačila pa z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti in znesek 17.500,00 SIT z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od

23.10.2003 do plačila.

2. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi pravdne stroške v višini 387.067,00 SIT z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od

23.10.2003 do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 48.525,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna toženka plačati tožniku znesek 1.349.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2003 dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Toženka je dolžna tožniku povrniti tudi pravdne stroške v višini 333.740,40 SIT z zamudnimi obrestmi od

23.10.2003 dalje do plačila.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe. Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje prisodilo za

200.000,00 SIT prenizek znesek odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Prenizko je ovrednotilo predvsem dejstvo, da je tožnik trpel večje in dolgotrajnejše nevšečnosti med zdravljenjem in dejstvo, da telesne bolečine trpi občasno še sedaj in jih bo tudi v bodoče. Pravična odškodnina iz tega naslova bi bila po njegovem mnenju 650.000,00 SIT. Tudi za strah bi bilo potrebno prisoditi 50.000,00 SIT višjo odškodnino, saj je bil primarni strah hude intenzitete, sekundarni strah pa dolgotrajen. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšane sposobnosti pri opravljanju dela šoferja in raznašalca kruha. Primerna odškodnina iz tega naslova bi bila 850.000,00 SIT. Tožnik poudarja, da bi bila celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 1.800.000,00 SIT še vedno v spodnji polovici v obrazložitvi sodbe navedenega razpona pravične odškodnine od 12 do 19 povprečnih plač. Nadalje tožnik ne vidi pravne podlage za odločitev sodišča prve stopnje, da od priznane odškodnine odšteje znesek 68.200,00 SIT iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja.

Gre za samostojno pogodbeno zavarovanje oziroma izplačilo zavarovalnine in ne odškodnino. Izplačilo zavarovalnine se ne veže na odgovornost oziroma krivdo, zato je neodvisno od odškodnine in je odbitek neupravičen. Končno tožnik opozarja, da je v skladu z znanim stališčem Vrhovnega sodišča RS ter sprejeto sodno prakso upravičen do obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo najkasneje od 1.1.2002 dalje do plačila.

Pritožba je bila v skladu z določbo 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 40/2004-drugo uradno prečiščeno besedilo) vročena toženki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

O odmeri odškodnine: Pritožbeno izpodbijanje odmerjene odškodnine za nematerialno škodo terja njen materialnopravni preizkus po merilih pravnega standarda pravične denarne odškodnine iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78), ki ga je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001). Pri določitvi pravične denarne odškodnine je treba upoštevati intenzivnost oziroma stopnjo in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri oškodovancu, vse z namenom, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati mora biti odškodnina določena glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerju med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je tožnik utrpel odlom spodnjega stranskega dela nadlahtnice, zaradi česar je trpel hude telesne bolečine dva dni, srednje telesne bolečine dvajset dni ter lahke telesne bolečine še en mesec po umiritvi srednjih bolečin. Kot je povedal sam, je bolečine občasno občutil tudi še ob sojenju pred sodiščem prve stopnje.

Zdravljenje so spremljale naslednje nevšečnosti: tri-dnevna hospitalizacija, dve operaciji, ena v splošni, druga v lokalni anesteziji, šestkratno rentgentsko slikanje, številne kontrole oziroma pregledi in dvomesečna fizioterapija. Upoštevaje trajanje in intenzivnost tožnikovih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod kaže, da je tožnik iz tega naslova upravičen do zadoščenja v višini 650.000,00 SIT in ne 450.000,00 SIT, kolikor mu je priznalo sodišče prve stopnje.

Na prvi stopnji dosojena odškodnina za strah v višini 250.000,00 SIT ni prenizka. Tožnik je sicer utrpel tako strah ob samem škodnem dogodku in neposredno po njem (takoimenovani primarni strah) kot tudi strah za izid zdravljenja (takoimenovani sekundarni strah), vendar ni bil ne eden ne drugi tako intenziven ali dolgotrajen, da bi zahteval višje zadoščenje od že dosojenega. Kaj takega ne bi ustrezalo sodni praksi v podobnih primerih.

Kot posledica poškodbe je tožniku ostala nepopolna gibljivost levega komolca lažje stopnje, kar ga ovira predvsem pri delu šoferja in raznašalca 10 do 12 kg težkih košar s kruhom, pa tudi športnih aktivnostih. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo tožnikovo prizadetost. V pritožbi zahtevano zadoščenje v višini 850.000,00 SIT po oceni pritožbenega sodišča bolj pravično odseva trajanje in intenzivnost tožnikove duševne prizadetosti, ki je posledica omenjene zmanjšane življenske aktivnosti, kot tudi sodno prakso v podobnih primerih.

Tudi skupna (spremenjena) odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini

1.750.000,00 SIT bo ustrezala manj kot 12 povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

O razmerju med odškodnino in zavarovalnino:

948. člen ZOR izrecno predpisuje kumuliranje zavarovalne vsote (zavarovalnine) iz osebnega zavarovanja (torej tudi nezgodnega zavarovanja) in odškodnine, tudi če je bil povzročitelj škode hkrati sklenitelj zavarovanja, razen v primeru, če je bilo to zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo. V obravnavanem primeru je bila tožniku izplačana zavarovalnina iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja. Na vprašanje dopustnosti kumulacije tako prejete zavarovalnine in dosojene odškodnine je možno odgovoriti le tako, da se ugotovi, ali je imelo sklenjeno kolektivno nezgodno zavarovanje naravo osebnega ali premoženjskega zavarovanja (to je zavarovanja pred odgovornostjo). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že leta 1983 sprejela stališče, da se domneva, da je sklenjeno osebno zavarovanje, če je zavarovalna premija plačana iz oškodovančevih sredstev. Kadar je zavarovalna premija plačana iz drugih sredstev, pa se domneva, da je sklenjena pogodba o zavarovanju odgovornosti (glej Poročili VSS, št. 1/84, stran 13, in št. 2/86, stran 16). Kasneje je večkrat poudarilo, da je takšno stališče strokovno utemeljeno tudi v današnjih družbenih razmerah. Kadar breme zavarovanja nosi oškodovanec, ne more imeti pravice iz odškodninskega in zavarovalnega pravnega temelja hkrati (glej na primer zadevi II Ips 267/99 in VIII Ips 132/2001). V obravnavanem primeru je bilo kolektivno nezgodno zavarovanje nedvomno sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, saj je zavarovanje sklenila in premije za plačilo zavarovanja krila toženka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je že izplačani znesek zavarovalnine (68.200,00 SIT) odštelo od zneska odškodnine, ki ga mora toženka plačati tožniku.

O začetku teka zamudnih obresti: Sodna praksa vse do občne seje Vrhovnega sodišča RS 26.6.2002 ni priznavala zamudnih obresti od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od trenutka odmere denarne odškodnine iz razloga, ker uveljavljana ureditev zamudnih obresti ni razlikovala med pravimi zamudnimi in valorizacijskimi obrestmi. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. list RS, št. 109/2001) pa je izrecno ločil obresti glede na njihovo funkcijo. Zato se po sodni praksi od

1.1.2002 dalje priznavajo zamudne obresti od nastanka tožnikove zamude, če je ta nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001), pa od 1.1.2002 dalje, vendar samo kot čiste zamudne obresti brez valorizacijskih obresti po temeljni obrestni meri, in to kljub dejstvu, da se denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe (prim. načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 26.6.2002, objavljeno v publikaciji Pravna mnenja št. I/2002, stran 11). Zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, zaradi uveljavitve Zakona o predpisani obrestni meri (Ur. list RS, št. 56/2003) dne 28.6.2003 tečejo le do 27.6.2003. Omenjeni zakon je namreč opustil ločevanje med pravimi zamudnimi in valorizacijskimi obrestmi. Relativno visoka stopnja obrestne mere zamudnih obresti je posledica slabe plačilne discipline in ima kaznovalno funkcijo, zaradi česar ne vsebuje niti prikrite temeljne obrestne mere. Ob pravilni uporabi materialnega prava je treba torej tožnikovemu obrestnem delu zahtevka ugoditi v večji meri. Od 1.1.2002 do

27.6.2003 mu od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo pripadajo zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (oziroma zakonske zamudne obresti).

Ker je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožniku priznalo za 350.000,00 SIT višjo odškodnino za nepremoženjsko škodo in zamudne obresti od celotne priznane odškodnine do izdaje sodbe v višini, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (4. točka 358. in 353. člena ZPP).

O stroških pravdnega in pritožbenega postopka: Zaradi spremenjene odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari je moralo pritožbeno sodišče spremeniti tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Po spremembi sodbe sodišča prve stopnje je tožnik uspel s približno 85 % svojega zahtevka (100 % po temelju in 70 % po višini), zaradi česar bi mu morala toženka od odmerjenih pravdnih stroškov v znesku 487.053,00 SIT plačati 413.995,00 SIT.

Uspeh toženke na drugi strani je 15 %, zaradi česar bi ji moral tožnik od odmerjenih 179.520,00 SIT povrniti 26.928,00 SIT pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju terjatev je dolžna toženka tožniku povrniti skupaj 387.067,00 SIT pravdnih stroškov, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Tožnik je poleg tega upravičen do povračila 75 % odmerjenih stroškov pritožbenega postopka (v tolikšnem obsegu je bil namreč uspešen s pritožbo). Glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe (468.200,00 SIT) je pritožbeno sodišče tožniku odmerilo 375 točk za sestavo pritožbe, 20 % DDV (v višini 75 točk) in 15.200,00 SIT (kolikor jih je bilo priglašenih) za sodno takso za pritožbo. Toženka je tako dolžna tožniku povrniti 75 % od 64.700,00 SIT, to je 48.525,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.