Jedro

Tožnik od določenega dne dalje ni več prihajal na delo in svojega izostanka več kot pet delovnih dni ni opravičil. Odsotnost delavca z dela, če za to nima opravičenega razloga, pomeni kršitev temeljne obveznosti delavca in sicer opravljanje dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (33. člen ZDR-1). Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 2. 2014 nezakonita in da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu „voznik in administrator“ tudi po 1. 1. 2014 in da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo ter mu vpisati v delovno knjižico kot neprekinjeno delovno dobo, ga prijaviti v vsa zavarovanja ter mu do vrnitve na delo vsak mesec obračunati bruto nadomestilo plače in dodatke ter odvesti prispevke in davke, nato pa izplačati tožniku neto znesek in ostala nadomestila, kot če bi delal skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 28.698,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov navedenih v sodbi pod točko 4 izreka. Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka v skladu s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1. 2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da se strinja z ugotovitvami sodišča, ki se nanašajo na ugotovljeno višino njegovih denarnih terjatev, kot jo je ugotovila izvedenka in kot jo je v obrazložitvi sodbe ugotovilo sodišče, nikakor pa se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da bi naj tožena stranka njegovo terjatev poravnala oziroma, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka so pomanjkljivi in se sodišče izključno sklicuje na mnenje izvedenke, ki pa je ugotavljala le višino plačil, ki bi jih naj izvršila tožena stranka, pri tem pa ni preverila ali je za ta plačila obstajala verodostojna dokumentacija. Tožena stranka je tako primarno ugovarjala v pobot svoja plačila, ki bi jih naj izvedla za tožnika za osebno porabo in o tem predložila cel kup listin, ki pa nikakor ne morejo biti podlaga za dopustnost pobota in zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na denarno terjatev do tožene stranke iz naslova neplačanih dnevnic, regresa in plač. Tožena stranka je bila tako kot s. p. in kasneje d. o. o. gospodarski subjekt in bi bila dolžna za opravljeno delo zaposlenih opraviti tudi ustrezen obračun plač in ostalih prejemkov, seveda vse na podlagi ustreznih listin. Tožena stranka pa ni predložila verodostojnih listin kot dokaz plačila tožnikovih osebnih stroškov, kar je tožnik zatrjeval ves čas postopka. Iz večine predloženih listin ni možno razbrati prav ničesar, pa jih je vseeno izvedenka in posredno tudi sodišče upoštevalo. Izvedenka bi morala pojasniti podlago za posamezna knjiženja in podati specifikacijo plačil, ki izpolnjujejo pogoje za knjiženje na podlagi ustreznih računovodskih standardov. Tudi, če bi tožena stranka plačevala osebno porabo tožnika, bi bila dolžna pridobiti potrditev tožnika, da je bil določen znesek za osebno porabo tožnika tudi dejansko plačan. Izvedeniško mnenje temelji na podlagi ustnih izjav zakonitega zastopnika tožene stranke in ne na podlagi obračunov dnevnic, ker jih tožena stranka ni predložila. Glede na navedeno je sodba v delu, ki se nanaša na obrazložitev pod točko 6 zelo pomanjkljiva in je ni možno preizkusiti. Tožnik pa izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugotovilo, da je izredna odpoved zakonita. Tožena stranka po mnenju tožnika ni izkazala, da je vabila tožnika na zagovor in da mu je bilo vabilo poslano 17. 1. 2014. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe v pritožbi in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in skladno z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., ZPP), tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodbo sodišča prve stopnje je mogoče preizkusiti, zato očitki v pritožbi, ki se dejansko nanašajo na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso podani. Sodišče prve stopnje je v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ugotovilo, da tožnik od 1. 1. 2014 ni prihajal na delo in da izostanka več kot pet delovnih dni ni opravičil. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da odsotnost delavca z dela, če zato nima opravičenega razloga, pomeni kršitev temeljne obveznosti delavca in sicer opravljanje dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (33. člen ZDR-1). Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razloga, ker mu tožena stranka ni omogočila zagovora. Iz listinske dokumentacije v spisu (priloga B2 - vabilo na zagovor in B3 - povratnica z dne 27. 1. 2014) izhaja, da je tožena stranka tožniku vabilo na zagovor poslala priporočeno po pošti dne 27. 1. 2014 ter ga tožnik ni dvignil. Tožnik se zato v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je iz povratnice razvidno, da mu je tožena stranka vabilo na zagovor poslala šele 7. 2. 2014, torej po datumu, ki je bil predviden za zagovor (31. 1. 2014). Iz povratnice (priloga B4) je razvidno, da je tega dne tožena stranka tožniku poslala izredno odpoved.

7. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnika, da izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke A.A. ni upoštevno, ker mnenje glede višine zatrjevanega plačila s strani tožene stranke sloni zgolj na knjigovodskih karticah in da listine, ki jih je predložila tožena stranka ne dokazujejo, da bi tožena stranka terjatve tožnika sploh plačala in iz listin predvsem ni razviden namen plačila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi B.B. (očeta tožnika), C.C. (matere tožnika) in direktorja tožene stranke D.D. (brata tožnika) ter predvsem na podlagi mnenja izvedenke finančne stroke A.A. zaključilo, da je tožena stranka tožniku izplačala razlike plače, katere zahteva za obdobje od oktobra 2012 do prenehanja delovnega razmerja, regres za letni dopust za leto 2013 in sorazmerni del regresa za leto 2010 ter dnevnice, do katerih je bil tožnik upravičen kot voznik na službeni poti. Priče B.B., C.C. in D.D. so izpovedali, da je tožena stranka na zahtevo tožnika plačevala njegove osebne stroške - položnice, ki so se nanašale na plačilo vrtca, stanovanja, elektriko ter zneske na podlagi odločb sodišča v izvršilnih zadevah. Da je tožena stranka bila dolžna od prejemkov tožnika iz delovnega razmerja nakazati zneske upnikom v izvršilnih zadevah zoper tožnika, je razvidno iz prilog izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroke A.A. (na l. št. od 96 do 101) in za navedena nakazila ni bilo potrebno soglasje tožnika, kot to tožnik zmotno trdi v pritožbi. Da je tožniku tožena stranka, iz naslova plač, dnevnic, regresa (prejemkov iz delovnega razmerja) plačevala stroške osebne porabe - položnice, ki so se nanašale na plačilo vrtca, stanovanja, elektriko, pa je tožena stranka dokazala s predloženo dokumentacijo (priloga B7), iz katere je razvidno, da je tožena stranka za tožnika plačala zneske Osnovni šoli E. (za F.F.), Vrtec G. (za H.H.), Zavarovalnici I., družbi J., banki K. - Leasing s pripisom, da vršijo plačila za tožnika. Navedene listine pa je tudi upoštevala izvedenka finančne stroke v svojem izvedeniškem mnenju, zato se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je izvedenka le sledila trditvam tožene stranke, da je plačevala račune tožnika za osebno porabo, pri tem pa ni preverila, ali je tožena stranka nakazila tudi dejansko izvršila.

8. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da tožena stranka tožniku ni izplačala vtoževanih dnevnic, regresa in plače, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).